Astrobiolog Lewis Dartnell v svojem knjižnem delu izpostavlja mogočen vpliv planeta na razvoj naše civilizacije. Foto: Pixabay
Astrobiolog Lewis Dartnell v svojem knjižnem delu izpostavlja mogočen vpliv planeta na razvoj naše civilizacije. Foto: Pixabay

Naši predniki, ki so živeli v vzhodnem delu Afrike, so izkusili čisto posebno kombinacijo različnih planetarnih dejavnikov. Če se ti časovno in prostorsko ne bi tako dobro prepletli, nas danes morda ne bi bilo tu. "Če preletimo zemljevid sveta in se osredinimo na območja v bližini ekvatorja, opazimo, da so v tem geografskem pasu po večini zgoščeni vsi glavni svetovni tropski deli – od amazonskega pragozda, pragozdov v Kongu ter tropskih gozdov v Indoneziji in na bližnjih otokih Jugovzhodne Azije. Pri tem obstaja le ena večja izjema: suh kotiček na vzhodu Afrike, ki je namesto s tropsko vegetacijo pokrit z obširnimi travišči," pogovor začne Lewis Dartnell, profesor na londonski univerzi Westminster in avtor nedavno v slovenščini izdane knjige Izvori.

Prav tu lahko po njegovem pravzaprav govorimo o srečnem prekrivanju različnih planetarnih dejavnikov, ki so se ujeli in tako pospešili evolucijo človeka.

Prof. Lewis Dartnell je avtor v slovenščini nedavno izdane knjige Izvori. Njegovo glavno raziskovalno področje je sicer astrobiologija, ki se mu skupaj s svojimi doktorskimi študenti posveča na londonski univerzi Westminster. Foto: Osebni arhiv
Prof. Lewis Dartnell je avtor v slovenščini nedavno izdane knjige Izvori. Njegovo glavno raziskovalno področje je sicer astrobiologija, ki se mu skupaj s svojimi doktorskimi študenti posveča na londonski univerzi Westminster. Foto: Osebni arhiv

"Res je, smo otroci tektonskih premikov. Pri tem igra največjo vlogo tektonsko dogajanje na vzhodu Afrike, a tudi ko smo se razpasli po svetu, je dinamična tektonika marsikje ustvarila idealne razmere za to, da smo se ustalili prav na določenih mestih, tam zagnali kmetijstvo in začeli razvijati prve civilizacije. Govorim o območjih, kot je Mezopotamija ob vznožju pogorja Zagros, ali o civilizacijah, ki so vzniknile na območju današnje Indije ob vznožju Himalaje. To so najzgodnejše civilizacije na našem planetu, ki so se pojavile na pomembnih tektonskih točkah. In tudi če na človeško zgodovino pogledate z daljše časovne perspektive, lahko vidite, da je imela Evrazija, ki leži v smeri vzhod–zahod, precejšnjo prednost v primerjavi s tistimi celinami, ki potekajo v smeri sever-jug. Taki sta tako Amerika kot Afrika. V Evraziji je bilo veliko bolj praktično potovati, se seliti, prenašati dobrine, tehnologije in ideje ter širiti kmetijske prakse," v uvodu razloži sogovornik.

Vabljeni k branju celotnega intervjuja.

V knjigi pripišete pomembno vlogo tudi tako imenovanim Milankovićevim ciklom. Kaj so ti cikli?

Gre za to, da podnebje na planetu prehaja skozi različne faze v odvisnosti od nagnjenosti zemeljske osi, oblike orbite, po kateri Zemlja potuje okoli Sonca, in tako naprej. Vse to se dogaja v nekakšnih ciklih. Prav Milankovićevim ciklom pripisujemo, da so sprožili podnebno nestabilnost na območju vzhodne Afrike, to pa je pozneje vodilo v pospešeno evolucijo človečnjakov. Določali so tudi utrip ledenih dob v zadnjih dveh ali treh milijonih let. Imajo torej dolgoročen vpliv na podnebje na našem planetu. Celoten razvoj naše civilizacije, vsa kultura, vsi imperiji … vse to pa se je zgodilo v zelo kratkem obdobju po koncu zadnje ledene dobe.

Skozi zgodovino so izjemno pomembno vlogo odigrala tudi najdišča naravnih materialov, ki smo jih uporabljali. Nastanek teh najdišč pa je pogosto povezan s prav posebnimi epizodami zemeljske geološke zgodovine, daleč pred našim nastankom.

Najdišča vseh teh materialov imajo svojo geološko razlago in vzrok. Premog na primer je v geološki zgodovini nastal v zelo nenavadnem obdobju, v katerem je rastlo veliko gozdov, a ko so odmirala, niso popolnoma zgnila, ogljikov sistem recikliranja je tedaj zastal, to je vodilo v velikanska odlagajanja in poznejša najdišča premoga. Podobno se je dogajalo z nafto, tudi pri njenem nastanku se je pretrgal ogljikov sistem recikliranja, a tokrat ne na kopnem, ampak globoko pod morjem.

Tudi železo je povezano z nekim prav posebnim poglavjem v zgodovini našega planeta pred približno 2,3 in 2,2 milijarde let. V naši atmosferi tedaj še ni bilo kisika, kot smo ga vajeni danes. V tistem času bi morali torej nositi prav posebne vesoljske skafandre, če bi hoteli preživeti drugačno Zemljino atmosfero. Da imamo danes kisik v ozračju, se lahko zahvalimo mikroskopsko majhnim morskim organizmom. No, pojav kisika na planetu pa je sprožil megalomansko rjavenje. Železo, ki je bilo raztopljeno v morski vodi, je začelo oksidirati, rjaveti in se je odlagalo na morsko dno. To je tudi vir železa, ki ga povsod po svetu kopljemo danes.

Vznik življenja se ni zgodil samo enkrat, ampak večkrat na več krajih

Med geološko pomenljivimi obdobji, ki jih izpostavljate kot tista, ki so tako ali drugače igrala pomembno vlogo pri našem poznejšem nastanku, je tudi zelo kratka doba pred 55 milijoni let. Dinozavri so izumrli približno 10 milijonov let prej, zdaj pa se je Zemlja nenadoma sunkovito zelo zagrela.

To je paleocensko-eocenski termalni maksimum, ali krajše: PETM. Gre za obdobje pred 55 milijoni let, ko je Zemlja nenadoma dobila 'vročino', v zelo kratkem času se je zgodil sunkovit porast globalnih temperatur za od 5 do 8 stopinj Celzija. To obdobje je zanimivo za proučevanje, predvsem za primerjavo z zdajšnjim, ki ga človek temperaturno poganja v vse večje skrajnosti. S proučevanjem tega obdobja lahko vidimo, kako bi se planet lahko odzval na naraščajoče temperature, kakšni bi lahko bili najhujši scenariji. Toda po drugi strani je zanimivo, da se je prav v omenjenem obdobju zelo nepričakovano pojavilo kar nekaj živalskih vrst, ki so bile s stališča našega razvoja izjemno pomembne. To so sodo- in lihoprsti kopitarji in pa primati, red, ki mu pripadamo tudi mi. To obdobje je pospešilo tudi razmah kritosemenk, med katere spadajo tudi danes povsod tako zelo razširjene trave. Skratka, paleocensko-eocenski termalni maksimum je s tega stališča tako rekoč pripravil oder za svet, v katerem živimo danes. V njem so se pojavile vrste, ki so med človeško evolucijo veliko prispevale k našemu razvoju.

Daljši pogled v geološko zgodovino ponuja tudi drugačno perspektivo na podnebje na planetu. Kaj nam proučevanje podnebnih vzorcev v daljni geološki zgodovini lahko pove o sedanjih temperaturnih nihljajih?

Podnebje na planetu se seveda naravno spreminja, planetarno ozračje se naravno segreva in spet hladi, a nikakor ne moremo zanikati tega, da je za sedanje zelo hitro naraščanje globalne temperature odgovoren človek s čezmernim izpuščanjem toplogrednih plinov. Zdaj pa se zdi verjetno še nekaj: do trenutka, ko se bodo Milankovićevi cikli spet prekrili in sprožili naslednje ohlajanje Zemljinega ozračja in začetek nove ledene dobe, bomo ljudje s svojo dejavnostjo v ozračje spustili toliko ogljikovega dioksida, da bi lahko to ogrozilo, ustavilo ali celo prestavilo nastanek naslednje ledene dobe.

Zdaj pa se po časovni osi pomakniva veliko bolj naprej, v čase, ko so vznikale prve civilizacije tudi v Sredozemlju, območju, ki je ključnega pomena tudi za nas. Tudi tu je tektonika igrala odločilno vlogo, da so se razmerja moči in vpliva prevesila tako, kot so se?

Ob misli na zgodovinski razvoj sredozemskega območja in morja v njenem središču nas najprej odnese do civilizacij, kot so bili Feničani, stari Grki, Minojci, stari Rimljani … A večina teh antičnih civilizacij in kultur se je pojavila na severni strani Sredozemlja, južna polovica pa je bila precej manj živahna. In tudi za tem tiči geološki dejavnik oziroma vzrok. Gre za stik afriške plošče z evrazijsko, ki je povzročil nastanek in rast Alp, Karpatov in Kavkaza. Severna obala Sredozemskega morja je s tega vidika zelo razgibana, nazobčana, polna naravnih otočkov in zalivov, to pa je vodilo v nastanek družb, ki so se ukvarjale z ribolovom in pomorstvom. Promet na morju je ob tovrstnih naravnih danostih, ki jih je ponujala severna obala Sredozemlja, potekal zelo živahno in predvsem hitreje v primerjavi z manj prehodnimi in težkimi kopenskimi potmi. Afriška plošča se podriva pod evrazijsko, drsi pod njo, zato je severni del Afrike zelo raven, dolgočasen, na njem najdemo komaj kakšno naravno pristanišče. Gre za počasen tektonski proces, ki je v stoletjih in stoletjih določal to, kje ljudje živijo in kje ne.

Naslednji okoljski dejavnik, ki je, kot poudarjate, močno zaznamoval poznejši gospodarski razvoj Evrope, pa je bilo zračno in oceansko kroženje.

Severna Evropa je bila velik del svoje zgodovine po večini primitivna, kulturno in civilizacijsko slabše razvita v primerjavi z južnim delom. Sem so se stekale redkejše poti, bili so na repu trgovske in idejne izmenjave, na primer zelo živahne svilne poti, ki je potekala po Evraziji. In pri tem ni šlo le za dobrine, ampak tudi za prenašanje idej, tehnologij, tudi filozofije … Šele po letu 1400 se je začela Evropa bolj angažirano in pogumno ozirati v svet. In namesto da bi svoje prodiranje usmerila na vzhod, vzdolž svilne poti in proti otomanskemu cesarstvu, ki ji je zapiralo pot, so se države, kot so Portugalska, Španija in pozneje Nizozemska in Velika Britanija, raje usmerile na zahod, proti Atlantiku. To poglavje zgodovine, ero raziskovanja in pomorskih odkritij, so poganjali vzorci zračnih mas, pot vetra. Zemeljsko ozračje visoko nad našimi glavami namreč kroži v določenih vzorcih, predvidljivih smereh, ki so jih začeli podrobno spremljati in upoštevati šele v tem obdobju. Oblikovanje modernega sveta in začetne stopnjeglobalizacije so torej poganjali tudi vzorci vetra.

Veter in morski tokovi so odigrali pomembno vlogo pri tem, da ponekod v Srednji in Južni Ameriki danes govorijo špansko, drugje pa portugalsko … ali da so Nizozemci zašli do Avstralije …

V Braziliji danes govorijo portugalsko, in to tudi zato, ker so vetrovi tja zanesli portugalske pomorščake, ki so skušali najti pot okoli Afrike in pripotovati do Indije. Vzrok, zakaj je bila Kalifornija več sto let geopolitično tako pomembna, je to, da se tja stekajo vetrovi, s katerimi so pomorščaki pluli čez Tihi ocean. Mesta, kot so San Francisco, San Jose in Los Angeles, so nastala zaradi globalnih vetrnih vzorcev okrog planeta.

Zanimivo je, da v knjigi pojasnjujete, kako je geologija vplivala tudi na nekatere popolnoma družboslovne pojave. Eden izmed njih je delničarski sistem in s tem prvobitni kapitalizem.

Med zadnjo ledeno dobo, ko je bila gladina svetovnih morij precej nižja, je bilo večji del današnjega Severnega morja med Veliko Britanijo, Nizozemsko in Nemčijo kopno. Skupnosti, ki so živele tam, so bile lovsko-nabiralne skupnosti. S koncem zadnje ledene dobe, tajanjem ledu in višanjem gladine morja pa je to območje vnovič poplavilo. Ravnine severne Evrope, imenovane Doggerland, še posebno deli današnje Belgije in Nizozemske, so se torej zlagoma potapljale v morje. Nizozemci si v svoji sodobni zgodovini prizadevajo, da bi morju vzeli nazaj nekaj tega kopnega, da lahko na njem živijo in kmetujejo. Prav zato so razvili sistem črpanja vode ob pomoči mlinov na veter. A tovrstne naprave so precej zahtevno finančno breme, težko so si jih privoščili sami, zato so morali načrtovati skupaj. Pravzaprav so vaščani tako kupovali nekakšne prve delnice v svojih mlinih na veter in si skupaj delili tudi dobiček. Tu so zrastli zametki ideje delničarskega sistema in kapitalizma, in ko so enkrat imeli tak sistem, je bil korak od mlinov na veter do bolj izpopolnjenega delničarskega sistema v tedaj razvijajočih se pomorstvu in trgovini zelo enostaven.

V Braziliji danes govorijo portugalsko, in to tudi zato, ker so vetrovi tja zanesli portugalske pomorščake, ki so skušali najti pot okoli Afrike in pripotovati do Indije. Vzrok, zakaj je bila Kalifornija več sto let geopolitično tako pomembna, je to, da se tja stekajo vetrovi, s katerimi so pomorščaki pluli čez Tihi ocean. Mesta, kot so San Francisco, San Jose in Los Angeles, so nastala zaradi globalnih vetrnih vzorcev okrog planeta.

Lewis Dartnell

Ena od vaših hipotez je tudi, da se lahko daljni geološki vplivi kažejo celo na sodobnih političnih zemljevidih? S čim to utemeljujete?

Res je zanimivo, kako ima lahko geologija vpliv celo na politične rezultate, na naslove v časopisih. V knjigi primerjam politični in geološki zemljevid Velike Britanije. In opaziti je zelo veliko ujemanje med območji, kjer večina ljudi voli laburiste, in geološkimi območji, na katerih se raztezajo po 300 milijonov let stare geološke formacije, kjer so se v državi razvili najpomembnejši industrijski centri. Še opaznejša pa je ta povezava v Združenih državah Amerike. Če pogledate južne države, po večini govorimo o republikanskih državah, vidite, da se na po večini rdeče obarvanem političnem zemljevidu zelo jasno kaže moder lok demokratskih območij. A tega loka ne moremo pripisati nečemu vidnemu na površju, nobeni reki, nobenemu gorovju, šele ko pogledate globoko v tla, ki so stara od 70 do 75 milijonov let, lahko najdete vzrok. Demokrate večinsko volijo v državah, pod katerimi se raztezajo skalne formacije, stare natanko toliko let. To na prvi pogled nima nikakršnega smisla. A če pogledamo podrobneje, lahko vidimo dolgo verigo vzročno-posledičnih dejavnikov. Na teh kamninah se razprostira zelo rodovitna prst, ki je primerna tudi za vzgojo zahtevnih poljščin, kakršen je na primer bombaž. Zgodovino od tod naprej poznamo. Na tovrstnih območjih je zrastla zelo bujna trgovina s sužnji iz Afrike za obdelovanje plantaž in tudi več stoletij pozneje tu še vedno vztraja zelo gosta populacija Afroameričanov v Ameriki. In med temi je tradicionalno veliko več demokratskih volivcev.

Vaše glavno raziskovalno področje je sicer astrobiologija, ki se ji skupaj s svojimi doktorskimi študenti posvečate na londonski univerzi Westminster. Kaj pravzaprav je astrobiologija, čemu je namenjena?

Astrobiologija išče in ugotavlja metode za dokazovanje življenja na drugih planetih ter širi naše razumevanje življenja kot takega, evolucije in biologije sploh. Veda se torej posveča raziskovanju tega, kako bi lahko na Marsu našli morebitno življenje in ga znali sploh zaznati. Sem eden izmed sodelavcev misije ExxoMars, ki jo razvija Evropska vesoljska agencija, proti našemu rdečemu sosedu pa naj bi odrinila prihodnje leto, med drugim tudi zato, da razišče znake morebitnega življenja in najde morebitne fosilne dokaze.

Lewis Dartnell je tudi eden izmed sodelavcev misije ExxoMars, ki jo razvija Evropska vesoljska agencija, proti našemu rdečemu sosedu pa naj bi odrinili prihodnje leto. Foto: Nasa/JPL
Lewis Dartnell je tudi eden izmed sodelavcev misije ExxoMars, ki jo razvija Evropska vesoljska agencija, proti našemu rdečemu sosedu pa naj bi odrinili prihodnje leto. Foto: Nasa/JPL

Kakšne pa so realne možnosti, da dejansko najdemo dokaze o kakršnem koli življenju tam zunaj?

Če jih ne bi bilo, se temu ne bi profesionalno posvečal, hehe. Mislim, da so možnosti, da življenje tam zunaj odkrijemo še v mojem življenju, zelo dobre. Najbolj vznemirljivo je, da imamo prav zdaj prvič v zgodovini proučevanja vesolja možnost, da življenje tam zunaj tudi dokažemo. Na Mars potujejo ali bodo potovali neverjetno dobro razviti in dodelani roboti, ki bodo v delčkih prsti iskali kakršne koli kemijske ali biološke znake življenja. Razvili smo teleskope, ki so tako občutljivi, da ne le zmorejo odkriti Zemlji podobne planete v naši bližnji zvezdni soseščini, ampak tudi ugotavljati, kakšni so ti planeti, kakšna je njihova atmosfera. Področje prevevata veliko vznemirjenje in optimizem v zvezi z nekaterimi največjimi vprašanji, ki si jih kot človeštvo zastavljamo že dolgo.

Vsi organizmi, ki smo jih na Zemlji odkrili in popisali doslej, so nekako povezani med sabo, vsi izviramo iz istega praprednika. A to ne pomeni, da se življenje na Zemlji ni začelo več kot enkrat?

Vznik življenja se ni zgodil samo enkrat, ampak večkrat na več krajih, to je precej verjetneje. In mogoče je, da je katera izmed teh praoblik življenja prav tako preživela do danes, morda se razvija in ohranja prav v okoljih, kjer naša oblika življenja ni sposobna preživetja, morda kje globoko v oceanih, visoko v atmosferi … to je hipoteza o nekakšni senčni ali temni biosferi na našem planetu, ki izvira iz drugačnega prednika od našega.