Seminar za glasbenike na Braču je bil "usoden" za Celjana Boštjana Korošca in Dubrovničanko Željko Predojević. Foto: Vocalni BK studio/Rok TržanFoto: Arhiv NUK

Ko sta se na otoku Brač na seminarju za glasbenike spoznala operna pevca Željka Predojević in Boštjan Korošec, se je na radiu vrtel Ivo Robić. In leta pozneje, ko sta se poročila v Željkinem rojstnem Dubrovniku, se je prav tako za prvi poročni ples vrtel Ivo Robić in njegova pesem Tujca v noči. Pred štirimi leti se je Željka preselila v Celje k Boštjanu, kjer skupaj vodita glasbeni studio. "Čeprav sva iz različnih držav," pripoveduje Boštjan Korošec, "sva obiskovala precej podobni šoli, imava precej podobno izobrazbo in sva enako usmerjena. Po mojem mnenju je to dobra kombinacija. Morda malo trša moška roka in mehko žensko srce se odlično ujemata."

Glasbena kariera

Željka je diplomirala in magistrirala iz opernega petja v Zagrebu, izpopolnjevala pa se je v Nici in na Dunaju. Nastopala je v Puccinijevih operah v zagrebškem HNK-ju in Nikoli Šubiću Zrinskem v Splitu. Odkar je prišla v Slovenijo, je profesorica petja pri muzikalih Cvetje v jeseni in Vesna. Skupaj z Boštjanom je nastopila tudi v operi Veronika Deseniška. "To je bilo prvič, da sva nastopila skupaj v takšni predstavi, in sicer tukaj v Celju na celjskem gradu. Igram Elizabeto Frankopansko, to je ženska, ki jo je mož prevaral, na koncu pa se počuti izigrano, ker mož ostane z mlajšo ljubico. Zelo kompleksna vloga. Zame je bil velik izziv peti vlogo Elizabete Frankopanske, a ker sem Hrvatica, menim, da mi je bila pisana na kožo."

Vedno se malo pošalim, da ženski jezik povsod prevlada. Lahko govorim hrvaško, celo dubrovniško narečje. Zdaj ko imamo otroka, se trudim govoriti slovensko, žena pa govori hrvaško, v dubrovniškem narečju. Ampak včasih ko se sporečeva, preklopim na hrvaščino, da se hitreje kar koli dogovoriva.

Boštjan Korošec

Mišo Kovač kot navdih
Željka rada poje slovenske pesmi, vendar mora paziti na svoj močan dubrovniški naglas: "Zelo rada pojem slovensko popevko Samo nasmeh je bolj grenak, ta je čudovita, všeč sta mi tako besedilo kot tudi glasba. Ali recimo Med iskrenimi ljudmi, slovensko popevko obožujem. Morda me spominja na dalmatinske šansone, brez katerih dejansko ne morem." Zato se v Željkini hiši pogosto sliši, kako poje Terezo Kesovijo ali Mišo Kovača. Njega še posebej v zadnjem času, ko je na porodniškem dopustu in je ugotovila, da ima Noa prav poseben dalmatinski okus: "Sinu sem pela vse najbolj znane otroške pesmi, ampak mu nič ni bilo všeč. Mišo Kovač bolj recitira kot poje, vse se sliši bolj kot nekakšna zgodba ... in nekoč sem Noi za šalo zapela Nocoj bomo zemlji kot materi povedali (Noćas ćemo zemlji ko materi reći) in on se je čisto navdušil nad to pesmijo, in ko mu danes to zapojem, se smeji kot zmešan." Trenutno nima načrtov za naprej, ker uživa v materinstvu: "Razmišljam samo še o plenicah, za koliko se je otrok zredil, ali je bolan, ali je zdrav, ali se smeje, ali se ves dan smeje …"

"Đe ti je bursa …"

V družini Predojević Korošec se govori več jezikov, še posebno od Noinega rojstva. Boštjan nima s tem nobenih težav, v enem stavku večkrat preklopi iz slovenščine v hrvaščino in obratno: "Vedno se malo pošalim, da ženski jezik povsod prevlada. Lahko govorim hrvaško, celo dubrovniško narečje. Zdaj ko imamo otroka, se trudim govoriti slovensko, žena pa govori hrvaško, v dubrovniškem narečju. Ampak včasih ko se sporečeva, preklopim na hrvaščino, da se hitreje kar koli dogovoriva." Željka pa doda: "Ko ga popade bes." Željka se uči slovensko, Boštjan pa je že obvladal dubrovniške izraze. Željka ga rada pohvali: "Naučil se je vse besede, vse pozna … Đe ti je bursa? Donesi mi takuin./Kje imaš torbo. Prinesi mi denarnico."
To družino najbolj združuje glasba. "Oba obožujeva stari jugoslovanski rock, lepe stare pesmi v slogu Ive Robića, dalmatinske klape, jaz obožujem, kot že veste, Miša Kovača," pravi Željka. "Rada imava tudi Sarajevo," doda Boštjan, "in Beograd, Zagreb ter seveda Dubrovnik, vsa mesta, kjer imava prijatelje. In kjer igra dobra glasba."

Andrej Nikolaidis