Ne enkrat, ne dvakrat ... Laibach so se na ameriško turnejo podali kar štirikrat. V navezi z njimi se je rodil tudi dokumentarec Saša Podgorška. Foto:
Ne enkrat, ne dvakrat ... Laibach so se na ameriško turnejo podali kar štirikrat. V navezi z njimi se je rodil tudi dokumentarec Saša Podgorška. Foto:
Nirvana
Nirvana so se bliskovito uveljavili kot glas generacije X. Njihov zadnji v celoti izveden koncert se je odvil v Ljubljani. Foto: EPA
Luciano Pavarotti
Luciano Pavrotti je bil leta 1997eden od vrhuncev Evropskega meseca kulture. Foto: EPA
Iz predstave Alamut
V Salzburgu je Sebastjan Horvat s predstavo Alamut osvojil nagrado za najboljšega mladega režiserja. Foto: Tone Stojko
Pablo Picasso
Dela karizmatičnega Pabla Picassa, enega največjih umetnikov dvajsetega stoletja, so se ustavila tudi v Ljubljani.
Drago Jančar
Drago Jančar, ki ga lahko berejo v kar nekaj tujih jezikih, je bil nedavno priča odrski postavitvi svojega romana Katarina, pav in jezuit. Foto: RTV SLO
Tomaž Pandur
Tomaž Pandur - nekateri ga ljubijo, drugi sovražijo, ravnodušen pa ne ostane skoraj nihče. na sliki je s prijateljem, slovitim koreografom Nachom Duatom. Foto: Compañía Nacional de Danza
Jan Cvitkovič
Jan Cvitkovič in njegov trnutek pod beneškim soncem.
Renske nimfe so bile nedvomno operni dogodek letošnje sezone.
V SNG opera in balet Ljubljana je bila lani svetovna premiera Offenbachovih Renskih nimf. Foto: CD
Slavoj Žižek
Če moramo izbrati še živečega Slovenca, ki je v tujini najboj znan, je to gotovo Slavoj Žižek. Foto: RTV SLO

Desetdnevna vojna in drugi z osamosvojitvijo povezani dogodki so nam prinesli samostojnost, ki nam je omogočila, da v miru še naprej skrbimo za zadovoljevanje najrazličnejših kulturnih potreb, in če ostanemo kar pri glasbi in koncertiranju, se lahko tudi v nadaljnjih 15 letih pohvalimo s kar nekaj obiski svetovno znanih glasbenih imen.

Nirvana z zadnjim celim koncertom
Po letu 1991, ko je bilo mogoče prisluhniti skupini Sisters of Mercy (drugič so Slovenijo obiskali 19. junija 2006), so se leta 1992 v Hali Tivoli ustavili Faith No More, leto kasneje pa Smashing Pumpkins, Eros Ramazzotti in Iggy Pop. Tisti, ki so se takrat zagrizeno navduševali nad glasbeno zvrstjo grunge, pa zagotovo še danes ponosno poudarijo, da je bil koncert seattelske skupine Nirvana februarja 1994 v ljubljanski Hali Tivoli zadnji v celoti izveden koncert te zasedbe. Skupina, ki velja za sinonim grunga, je namreč pred samomorom pevca Kurta Cobaina 8. aprila istega leta deloma nastopila le še v Rimu (koncert je prekinilo pevčevo zaužije smrtonosne mešanice zdravil in alkohola).

Rock je zakon
Tudi druge svetovno priznane glasbenike, ki so se odločili ustaviti pri nas, zaznamujejo kitarski oziroma rock zvoki. Jeseni leta 1994 je v Ljubljani nastopila skupina Ramones, istega leta pa nas je že četrtič obiskal Nick Cave z The Black Seeds, ki se je nazadnje v Sloveniji predstavil junija 2005. Pestro je bilo leto 1996, ko so se zvrstili nastopi skupin Green Day, legendarne metalske skupine Iron Maiden in britanskih punkerjev Sex Pistols. Leto 1999 je bilo v znamenju dveh skupin – Metallice na stadionu v Ljubljani in skupine R. E. M. v Kopru, slednji pa so nato januarja 2005 obiskali še slovensko prestolnico. Dolga vrsta glasbenih imen iz sveta rocka namiguje, da je slovenska publika dovzetnejša za tovrstne glasbene zvrsti, kar potrjuje tudi načrtovani koncert kralja popa Michaela Jacksona avgusta 1997 na ljubljanskem Hipodromu, ki pa je bil zaradi premajhnega zanimanja odpovedan.

Kitarski zvoki zaznamujejo tudi skupino, ki je poskrbela za največji domači glasbeni spektakel. Leta 2003 je skupini Siddharta kot prvi domači skupini ob spremljavi Simfonikov RTV Slovenija uspelo napolniti ljubljanski centralni stadion. In če ostanemo pri seriji velikih koncertov na istem prizorišču, nas potovanje pripelje do največjega koncerta letošnjega leta, obiska britanske zasedbe Depeche Mode, ki jo je 14. junija na Stadionu napovedala predskupina Placebo.

S Carrerasom in Pavrottijem
Tudi pri pregledu klasičnih koncertov se ne moremo izogniti tujim imenom. Leta 1995 se je v ljubljanskih križankah predstavil Jose Carreras, julija leta 1997 pa je v Cankarjevem domu nastopil sloviti tenorist Luciano Pavrotti. Spremljal ga je orkester Slovenske filharmonije pod vodstvom dirigenta Leoneja Magiera, na odru pa se je pevcu pridružila slovenska sopranistka Norina Radovan. Koncert je bil eden zadnjih v sklopu prireditev Evropskega meseca kulture (EMK), ki je tistega leta potekal v Ljubljani. Svoja vrata je EMK odprl 15. maja 1997 v Cankarjevem domu s scenskim oratorijem pod vodstvom dirigenta Marka Letonje, na odru pa so se predstavili orkester Slovenske filharmonije, skupina Laibach, APZ Tone Tomšič, sopranistka Norina Radovan, igralca Iva Zupančič in Jurij Souček.

Posebnemu glasbenemu dogodku je bilo mogoče prisluhniti tudi dva mesca prej. Januarja je namreč koncert Simfoničnega orkestra RTV Slovenija pod vodstvom Marka Muniha s solistko Marijano Lipovšek, ki je bila 31. maja 1996 nagrajena z najvišjim priznanjem dunajske opere, prenašalo 12 radijskih postaj v 9 evropskih državah.

Laibach kršijo pravila
Preden pa zapustimo svet glasbe, velja omeniti še primer obratnega vrstnega reda, torej domačo skupino, ki se uspešno predstavlja na tujem. Leta 1989 je skupina Laibach končala svojo prvo turnejo po ZDA, kamor se je nato odpravila še trikrat. Na četrti turneji je nastal tudi četrti dokumentarec o skupini Laibach – Razdružene države Amerike režiserja Saša Podgorška, ki je doživel premiero na lanskem Liffu.

V tujino pa smo se odpravili tudi leta 1993, ko je skupina En x bend na Irskem prvič zastopala Slovenijo na izboru za pesem Evrovizije s skladbo Tih deževen dan in se uvrstila na 22. mesto.

Da Vincijev postanek
Mimo tujih imen ne moremo niti pri pregledu razstav, ki so v 15 letih privabljale ljubitelje likovne umetnosti. Prvo mesto zagotovo pripada Leonardu da Vinciju, čigar dela so se pod naslovom Leonardo da Vinci – znanstvenik, izumitelj, umetnik od novembra leta 1999 privabljala v Narodni muzej. Razstava, ki je obšla že ducat mest po skoraj vsej Evropi, je tako »obnorela« slovensko javnost leta pred izidom Brownove knjižne uspešnice Da Vincijeva šifra.

Od Picassa do Warhola
Leta 1995 so v Cankarjevem domu pripravili razstavo Pabla Picassa Madame Z.: keramike, grafike, risbe. Priložnost smo imeli občudovati grafični ciklus Apokalipsa Nemca Albrechta Dürerja, ki ga je novembra 1998 razstavila Narodna galerija, februarja leto poprej pa je prišlo v Cankarjevem domu na vrsto ustvarjanje umetnika Gorgia Morandija in nato leta 1999 še Giorgia De Chirica. Morda pripada poleg Picassa najpomembnejše ime 20. stoletja, katerega dela je bilo mogoče občudovati pri nas, Andyju Warholu in njegovi razstavi v Moderni galeriji, ki so jo odprli novembra leta 2001.

Slovenska umetnost se predstavlja svetu
Da pa ne bi pozabili, da so tudi domači umetniki pritegnili pozornost v tujini, je treba opozoriti na razstavo Zorana Mušiča v Grand Palais v Parizu maja leta 1995 in Plečnikovo razstavo, ki je maja leta 1996 zaživela na praškem gradu Hradčani. S svojim mozaikom je kapelo Odrešenikove matere v Vatikanu zaznamoval pater Marko Ivan Rupnik, za kar je leta 2000 prejel tudi Prešernovo nagrado.

Moderna doma in na tujem
V okviru domačega ustvarjanja velja morda omeniti še razstavo Akt na Slovenskem, projekt, ki ga je pripravil umetnostni zgodovinar Lev Menaše. Prvi del razstave, ki se je posvečala motivu akta v slovenski umetnosti, so odprli februarja 1999. To leto je bilo naklonjeno tudi modernejšim slovenskim umetnikom. Marca so na Obali odprli »razstavo dvajsetletja« z naslovom Pregelj, Stupica, Bernard – vprašanje kontinuitete slovenskega slikarstva kustosa Andreja Medveda. Isti mesec pa so se lahko s slovenskim ustvarjanjem seznanili tudi v rimski galeriji Il Saggiatore na razstavi v tujini uveljavljenih slovenskih umetnikov – Janeza Bernika, Jožefa Ciuhe, Andreja Jemca, Lojzeta Logarja, Vladimirja Makuca, Bogdana Borčića in Lojzeta Spacala.

Leta 1993 je bilo končano novo krilo Narodne galerije, leta 2001 pa je bila končana tudi gradnja vhodne avle Narodne galerije. Nov razstavni prostor pa je prineslo tudi odprtje Slovenskega etnografskega muzeja na Metelkovi leta 1997.


Ko knjiga dobi svoj dan
23. aprila leta 1996 je prvič na svetu in tudi pri nas zaživel svetovni dan knjige, istega leta pa sta nas obiskali tudi dve svetovno znani imeni – Peter Handke in Paolo Coelho. In kaj so v teh 15 letih v branje ponudili slovenski književniki? Zagotovo ne smemo mimo neverjetnega uspeha romana Vladimirja Bartola Alamut v Franciji, ko ga je leta 2001 kot podlistek objavljal Le Mond, tamkajšnji uspeh pa je zganil celo Slovence, da so ga začeli množično prebirati. Lani je roman doživel tudi odrsko postavitev. Drama v dramatizaciji Dušana Jovanoviča in Sebastjana Horvata, ki je poskrbel tudi za režijo, je gostovala na Salzburškem poletnem festivalu, kjer je Horvatu prinesla nagrado za najboljšega mladega režiserja.

Bogat prispevek Draga Jančarja
Posebna pozornost gre tudi Dragu Jančarju, ki je prav tako doživel nekaj uprizoritev svojih del v tujini – še pred osamosvojitvijo, leta 1988, je bila njegova drama Zalezujoč Godota predstavljena v Gradcu, Washingtonu in Carmelu in nato še leta 1990 na Dunaju, leta 1993 pa je drama Daedalus zaživela v Washingtonu. Dobil je več slovenskih in mednarodnih nagrad, med drugim Prešernovo nagrado za življenjsko delo (1993), evropsko nagrado za kratko prozo mesta Augsburg (1994) in Herderjevo nagrado za književnost (2003). Roman Zvenenje v glavi pa je doživel tudi filmsko priredbo, ki jo je leta 2002 posnel režiser Andrej Košak. Njegovo delo je mogoče prebirati tudi v tujih jezikih. Zbirka Jančarjevih zgodb Človek, ki je pogledal v tolmun, je v nemškem prevodu naletela na izvrsten sprejem.

Tudi slovenska knjiga potuje v svet
Vse bolj uspešna pa je v tujini tudi Brina Svit, ki je v francoski jezik prestopila z romanom Moreno, ki bo predvidoma doživel tudi filmsko priredbo. Knjiga je prevedena tudi v nemški in španski jezik, roman Un coeur de trop, ki je v Franciji izšel letos, pa je pisateljica napisala kar v francoščini. V tujini so opazili tudi delo Miha Mazzinija, čigar roman Kralj ropotajočih duhov je mogoče prebirati v hrvaškem, češkem in angleškem jeziku. Ameriški časopis Detroit Free Press pa je lani na seznam knjig leta uvrstil njegov roman The Cartier Project (Drobtinice).

Prevodi zibelk civilizacij
Slovenski jezik je bogatejši za dva pomembna prevoda. Leta 1996 so knjižne police postale težje za nov slovenski standardni prevod Svetega pisma, ki ga je pospremila odmevna razstava Biblija na Slovenskem. Tudi drugo delo sega globoko v zgodovino; Gorazd Kocjančič je namreč leta 2004 poskrbel za prevod vseh Platonovih spisov.

Pekel, vice in raj na odru
Tudi gledališčniki so bili v petnajstletnem obdobju še kako dejavni. Leta 1993 je bil SNG Maribor med drugim v znamenju imen Dante Alighieri, Nenad Prokić in Tomaž Pandur, saj je tam zaživela predstava La divina commedia s svojo tridelno delitvijo v Inferno, Purgatorio in Paradiso. Božanski komediji se je Pandur kasneje še večkrat posvečal, pri tem pa mu je pri izdelavi glasbene podlage na pomoč priskočil Goran Bregović. Istega leta je zaživela predstava Molitveni stroj Noordung, ki je nastala v sodelovanju z Draganom Živadinovim, Cankarjevim domom in SNG Opero Ljubljana. S predstavo Struna in želo se je leta 1996 En-knap koreografa in plesalca Iztoka Kovača podal po svetu, poleg številnih gostovanj pa si bodo najbrž najbolj zapomnili nagrado za najkoreorgafijo v Tel Avivu.

Tišina, tišina, tišina
To leto je bilo v SMG-ju v znamenju predstave Vita Tauferja Silence, Silence, Silence, ki je prejela nagrado Borštnikovega srečanja. Tega se leta je po sedmih letih od domačih odrskih desk poslovil Tomaž Pandur. Do njegovega odstopa s položaja direktorja SNG Maribor so privedla odkritja finančne inšpekcije o nepravilnosti pri poslovanju mariborske drame. Pandur se je zatem ustvarjanju posvetil na tujih deskah, med drugim v Hamburgu in New Yorku, ustanovil pa je tudi svoje gledališče Pandur Theaters. Omeniti velja morda tudi režiserja Matjaža Pograjca in njegove predstave Betontanc iz leta 1992, Mesto, kjer nisem bil, iz leta 1996, Kdo se boji Tennesseeja Williamsa? iz leta 1999 in Play It Again iz leta 2003.

Marca 1999 so v Škofji Loki po več kot 200 letih uprizorili najstarejše v slovenščini ohranjeno dramsko besedilo Škofjeloški pasijon, ki ga je leta 1721 zapisal pater Romuald (Lovrenc Marušič). Januarja 2005 je bila odmevna krstna uprizoritev SNG Opera in balet Ljubljana Offenbachove opere Renske nimf, za katero so dobre kritike prejeli tudi drugje po Evropi.

Uveljavljanje sedme umetnosti
Tudi na filmskem področju je bilo pestro, slovenski izdelki sedme umetnosti so iz leta v leto vse bolj opazni tudi v tujini. Leta 1996 je bil celovečerni risani film Socializacija bika režiserjev Zvonka Čoha in Milana Eriča povabljen v Cannes, leta 1998 pa je na 1. festivalu slovenskega filma v Portorožu prejel nagrado za najboljši scenarij in nagrado za najboljši celovečerni film. Ljubiteljem sedme umetnosti so domači režiserji med drugim ponudili filme Felix (Boris Šprajc), Carmen (Metod Pevec), Ekspres, ekspres (Igor Šterk), Blues za Saro (Boris Jurjaševič), Outsider (Andrej Košak), Temni angeli usode (Sašo Podgoršek) in V leru (Janez Burger).

Slovenski film v Benetkah
Vse uspešnejši sprejem slovenskega filma ne le doma, ampak zlasti v tujini, pa zaokrožuje nagrada lev prihodnosti za najboljši debitantski film na prestižnem filmskem festivalu v Benetkah, ki jo je leta 2001 prejel režiser Jan Cvitkovič za film Kruh in mleko. V vrsti nagrad, ki so jih Cvitkovičevi izdelki poželi doma in v tujini, velja morda omeniti še nagrado za najboljši prvi ali drugi film na festivalu v San Sebastianu, ki jo je prejel za film Odgrobadogroba (2005). Med zadnjimi zmagoslavji sedme umetnosti velja omeniti tudi Uglaševanje Igorja Šterka, ki je na mednarodnem filmskem festivalu v Neaplju med 4. in 11. junijem prejel glavno nagrado vezuv.

S filozofijo naprej
Seveda je le težko zapisati kulturno dogajanje 15 let, ne da bi ob tem izpustili marsikatero ime, ki je s svojim ustvarjanjem še kako zaznamovalo kulturni razvoj na Slovenskem. Morda pa se pregleda resnično ne spodobi končati brez omembe enega najbolj priznanih filozofov v svetovnem merilu – Slavoja Žižka –, čigar misel po svetu potuje tudi z dokumentarnim filmom Žižek! kanadske režiserke Astre Taylor.