Podobe vojne in dogajanja, ki jo je spremljalo, so v naše domove prinašali novinarji. Od dogajanja je minilo 15 let in ob tej priložnosti smo zbrali nekaj vtisov novinarjev, ki so takrat delovali na Televiziji Slovenija. Tanja Starič, Vida Petrovčič, Zvezdan Martič, Mojca Dumančič in Ljerka Bizilj so le del ekipe, ki je takrat skrbela za informacije.

Novinarji, ki so na RTV Slovenija poročali med slovenskim osamosvajanjem, so si enotni - Slovenija je najprej dobila medijsko vojno. Svetovno javno mnenje o odcepitvi Slovenije od Jugoslavije temu dejanju ni bilo naklonjeno. Američani so že vnaprej napovedovali, da razpad Jugoslavije ne bo minil brez prelivanja krvi, bali so se tudi neenotnega Balkana. Zato je morala Slovenija pred osamosvojitvijo ustvariti ugodno medijsko ozračje, ki je podpiralo odcepitev, tako kot so se zanjo izrekli tudi prebivalci Slovenije.

Če se takrat morda niso zavedali, kako močno orožje nosijo v rokah novinarji, se tega zavedajo zdaj, ko na ta čas gledajo z razdalje. »Javno mnenje pred osamosvajanjem je bilo tako pozitivno ne samo zaradi dolgoletnih želja, ampak tudi zaradi pozitivnega poročanja medijev,« se spominja takratni novinar Zvezdan Martič. Mojca Dumančič, dopisnica s Primorskega, meni, da so »mediji - RTV - naredili to, kar sama politika ni zmogla. Aktivirali smo ljudi, množice, predvsem skozi objektivno informiranje.« Odgovor, od kod moč za to, ponuja novinarka Vida Petrovčič: »Vsi smo čutili osamosvajanje kot svoj osebni projekt.« Ljerka Bizilj je dejala, da so bili »Beograjčani novinarsko izjemno spretni, mi tukaj smo bili pravi vajenci. Pa smo se naučili in odgovarjali na njihove napade prek medijev.«

Vojno poročanje pusti svoj pečat
Vojno poročanje je izkušnja, ki je ne pozabiš kar tako. In kako je zaznamovala naše sogovornike? Dumančičeva meni, da je bolj kot njo vojna »zaznamovala zgodovinski spomin ljudi, ki so spremljali naše poročanje z zahodne meje.« »Name sta najbolj vplivala razlikovanje in neiskrenost,« je povedal Martič. »Medtem ko so nekateri ležali v jarkih, se streljali in umirali, so drugi odpotovali na varno čez mejo, medtem ko smo nekateri novinarji (pa tudi snemalci, asistenti, vozniki) nosili glave na prodaj, so drugi poročali s tiskovnih konferenc. Čez dva tedna je bilo vse pozabljeno in praviloma so bili najbolj glasni tisti drugi ...« Tanja Starič pravi, da je »taka izkušnja za novinarja velik privilegij zato, ker je treba v izjemnih okoliščinah tudi izjemno ravnati.«

Če vas zanimajo anekdote, ki so novinarjem najbolj ostale v spominu, si preberite še članek Anekdote, ki ostajajo tudi po 15 letih.

A. J.