Konec nepričakovano dolgo trajajočega prvega svetovnega vojaškega spopada, ki je pospešil propad velikih imperijev, je ob obnovi porušenih življenj prinesel tudi mrzlično iskanje poti urejanja nove politične podobe Evrope. V vrtincu teh pogajanj se je znašel tudi slovenski prostor. Postal je del novonastajajoče krhke Kraljevine SHS, kje bodo njene meje, pa so določali svetovni diplomati za zeleno mizo. In ena od končnih potez na tej šahovnici (pre)moči je bil koroški plebiscit.

Foto: BoBo
Foto: BoBo

Pred skorajšnjo 100. obletnico njegove izvedbe je zgodovinar Andrej Rahten, znanstveni svetnik ZRC SAZU, redni profesor Univerze v Mariboru, sicer pa tudi nekdanji slovenski veleposlanik na Dunaju, pripravil poglobljen pregled turbulentnih dveh let od mariborskega prevrata do koroškega plebiscita.

"Skušal sem ujeti utrip takratne diplomacije, pregledal sem dokumente, ki so jih pisali diplomati iz avstrijskega predstavništva v Ljubljani ali Beogradu ali iz jugoslovanskega predstavništva na Dunaju. To ti da celovito sliko takratnih dogajanj."

Andrej Rahten: Po razpadu skupne države

Njegova znanstvena monografija Po razpadu skupne države torej ni le še 'ena knjiga' o že večkrat obravnavani temi. Kot je poudarila predstojnica Zgodovinskega inštituta Milka Kosa ZRC SAZU Petra Svojšak, je namreč Rahten vanjo spretno umestil vsa znanja in orodja s področij svojega večplastnega delovanja, zgodovino tega obdobja in prostora pa je opisal iz različnih zornih kotov skozi dejavnost in vlogo posameznih osebnosti. Še posebej ga je zanimala usoda ljudi, ki so ostali razpeti med dvema državama.

Besedilo temelji na virih, ki do zdaj še niso bili obdelani. "Dolgo je veljalo, da so se pisale zgodovinske knjige na podlagi arhivov na tej strani ali na oni strani meje. Za to so seveda obstajali tudi objektivni razlogi, nekateri arhivi so bili do nedavnega še zaprti. Tudi sam sem kot študent v Celovcu naletel na to, da so mi v Koroškem deželnem arhivu v Celovcu prijazno odvrnili, da točno določen fond, ki bi me zanimal, ravno ni dosegljiv, saj ga urejajo. Vesel sem, da je zdaj vendarle nastopil tudi ta trenutek, ko so fondi odprti in dostopni," je avtor opisal na predstavitvi knjige pred Muzejem novejše zgodovine v Ljubljani.

Pod drobnogled je vzel gradivo, ki ga hranijo v koroškem deželnem arhivu v Celovcu, avstrijskem državnem arhivu na Dunaju ter v Arhivu Slovenije. Prepričan je namreč, da je čas, ko na to obdobje ne bomo več gledali vsak s svoje plati, temveč je treba predstaviti celovitejšo sliko.

Knjiga je ob virih združila tudi samostojne družbe nekdaj enotne najstarejše slovenske založbe: izdala jo je Celjska Mohorjeva družba v sodelovanju z Goriško Mohorjevo družbo in celovško Mohorjevo. Foto: BoBo
Knjiga je ob virih združila tudi samostojne družbe nekdaj enotne najstarejše slovenske založbe: izdala jo je Celjska Mohorjeva družba v sodelovanju z Goriško Mohorjevo družbo in celovško Mohorjevo. Foto: BoBo

Rdeča nit je diplomatska zgodovina. Rahten ob tem poudarja, da je bila slovenska politika v tem dokaj neizkušena, saj so le redki politiki imeli za sabo neko pomembnejšo politično ali diplomatsko kariero. In tukaj je bila avstrijska stran močnejša, saj so njihovi diplomati imeli za sabo tradicijo ter izkušnje.

"Ponekod sem prvič po 100 letih držal dokumente, ki so ostali zunaj radarja zgodovinarjev na obeh straneh meje," pravi Rahten. Foto: BoBo

Naloga, ki so jo imeli takratni slovenski politiki, je bila po njegovem mnenju nekaj neponovljivega in primerljivega le še s poznejšim časom osamosvajanja na začetku 90. let. Odprtih so imeli ogromno front: medtem ko se je Italija odločno oklepala medvojnega tajnega Londonskega sporazuma, ki ji je prisodil večji del današnje slovenske Primorske, so na severni meji divjali spopadi. "Nekateri politiki pa niso bili zagovorniki agresivne politike – ne iz mirovnih pogledov, temveč so ocenjevali, da bo slovenska politika v okviru nove jugoslovanske države in pod pokroviteljstvom srbske politike, ki je bila na zmagovalni zavezniški strani, uspela dobiti za pogajalsko mizo, kar želi," pojasnjuje Rahten.

Plebiscit je določil ameriški predsednik Wilson

A to se ni zgodilo. Simpatij do malega slovenskega naroda, ki je na stičišču velikih kulturnih sil, po njegovih ugotovitvah ni bilo veliko.

Italijani so se namreč trudili, da bi novo jugoslovansko državo čim bolj oslabili. Na pariških pogajanjih so tako torej celoten koroški del, skupaj z jeseniškim trikotnikom, pripisali Avstriji, saj bi se s tem izognili temu, da bi pomembna železniška povezava Beljak-Trst šla čez jugoslovansko ozemlje.

V poplavi različnih predlogov in argumentov pa za to, da bo na Koroškem izveden plebiscit, na koncu niso odločili ne Italijani, ne Francozi, ne Angleži, temveč osebno ameriški predsednik Woodrow Wilson. "Koroški primer je bil morda kompenzacija za to, da je privolil v zahtevo Italije in so celotno južno Tirolsko brez plebiscita pripisali Italiji," je razmišljal Rahten, ki e ob tem v knjigi opisal tudi zgodbo ameriškega podpolkovnika Shermana Milesa, ki je kot ameriški odposlanec hodil po spornem štajerskem in koroškem ozemlju ter kot arbiter deloval tudi na pogajanjih med jugoslovansko ter avstrijsko stranjo v Gradcu. "Slovenski politiki tedaj niso znali angleško, medtem ko je bil na drugi strani avstrijski častnik, ki je znal pet jezikov ter je nato prevajal tudi za slovensko stran. Slovenci v takšnih okoliščinah torej niso mogli biti dominantni," je poudaril.

V mirovni pogodbi z Avstrijo v Saint Germainu je bilo nato zapisano določilo o plebiscitu, pred katerim so Celovško kotlino razdelili na cono A in cono B. Če bi v Coni A (Rožek, Borovlje, Velikovec in Pliberk) podprli priključitev k Jugoslaviji, bi nato izvedli plebiscit še v Celovcu z okolico, sicer pa bo celoten del obeh con pripadel s to pogodbo nastali Republiki Avstriji.

Maistrova prepričanost in negativno presenečenje

V tednih pred plebiscitom je na več ravneh še vedno obstajala pobuda, da bi se o meji dogovorili sami, piše Rahten. O tem je razmišljal celo avstrijski kancler, na uho pa je prišlo tudi regentu Aleksandru Karadžordževiću. Ta je o tem govoril z generalom Rudolfom Maistrom. Čeprav o Maistru in njegovi mariborski zgodbi vemo veliko, pa je veliko manj poznana njegova pomembna vloga v tej koroški plebiscitni zgodbi. "Tukaj se njegova stroga vojaška politika izvršenih dejstev ni tako obrestovala, na koroškega človeka je vplival drugače, kot je nameraval," ugotavlja Rahten. Maister je bil namreč prepričan, da bodo ljudje podprli priključitev k Jugoslaviji in to je zagotovil tudi Karadžordževiću.

Kako se je glasovanje nato izteklo, vemo ‒ v coni A se je 59,04 odstotka volilnih upravičencev izreklo za Avstrijo. In koroški plebiscit je postal del nacionalne mitologije.