Ironično je, da je Trumpu kljub posameznim prebliskom uspelo nekaj diametralno nasprotnega – v bistvu je zamajal koncept ameriške demokracije, ta pojem, ki so si ga narodi po svetu postavljali za neki svetilnik – ker jim je Zahod to dovolj dolgo dopovedoval.

Ameriške volitve 2020 se v zgodovino ne bodo vpisale po zmagi Joeja Bidna, čeprav je dobil rekordno število glasov. Niti ne po porazu Trumpa kot takemu, čeprav je dobil rekordno število glasov za aktualnega predsednika.

Ne, volitve 2020 bodo, čeprav so praktično vsa telesa potrdila izid volitev in čeprav ni bilo nepravilnosti, vpisana v zgodovino kot tiste, s katerimi so Američani, no, vsaj del volilnega telesa, izgubili vero v poštenost in demokratičnost lastnega sistema, preostali svet pa vero v ZDA kot kredibilnega igralca na mednarodnem prizorišču, ko gre za širjenje demokracije po svetu. Pa pustimo to, kako problematična teza je to že v osnovi.

"Kar nam zapleta pogled, je to, da so se po drugi svetovni vojni zahodno evropske države odločile, da bodo varnost Evrope in skrb za nadzor nad stabilnostjo vsega sveta prepustile ZDA. S tem so se odpovedale temu, da bi same skrbele za stabilnost Evrope in sveta. Potem smo se mi iz Vzhodne Evrope temu konsenzu pridružili. In to v dobri veri, da ameriška demokracija, z vsemi svojimi pomanjkljivostmi, deluje, da nekega boljšega ali pa vsaj bolj praktičnega sistema, ki bi nam zagotavljal varnost, nimamo. In v tej veri smo živeli 30 let. Če Američani sami podvomijo o tem, da njihov sistem deluje, kaj naj počnemo mi, ki smo njihovo razumevanje varnosti sprejeli za svoje?" se sprašuje publicist in nekdanji dopisnik iz ZDA Ervin Hladnik Milharčič.

"Mislim sicer, da se bodo Američani iz tega izvili, taka je ameriška družba, vedno najde pot iz zagate. Bolj se bojim, da bo Evropska unija ostala odprtih ust. Ker EU ne zna reagirati na krizo ameriške demokracije. Boji se učinkov te krize, ki bi imela lahko posledice na stabilnost same Unije, saj imamo v njej periferne države, ki so bližje ZDA kot Bruslju."

Ključni trenutki volitev

Tokratne ameriške volitve so bile sicer zagotovo najbolj kaotične do zdaj, pri čemer sta bila glavna dirigenta kaosa aktualni predsednik Donald Trump in pandemija novega koronavirusa.

Zaradi pandemije je rekordno število volivcev (100 milijonov od 240 milijonov volilnih upravičencev) tokrat glasovalo po pošti, kar je Trump svojim volivcem odsvetoval, Biden pa priporočil, zato se verjetno ne gre tako čuditi, da je imel demokrat pri glasovih po pošti tolikšno prednost in je bilo v nekaterih zveznih državah, kjer so te glasove prištevali pozneje, praktično nemogoče razglasiti zmagovalca tako naglo, kot bi ga sicer, ko tisti glasovi po pošti niso kaj dramatično spremenili izida. Tokrat so ga. In to korenito.

Trump se s tem nikakor ni mogel sprijazniti, zato je povolilno obdobje zaznamovalo predvsem predsednikovo krčevito oklepanje vsake bilke, da bi razveljavil izide in dokazal, da so bile volitve ukradene. Dokazov za to ni imel, je pa s tem dodobra razklal že tako razdvojene ZDA, med podpornike pa zasejal pleve dvoma o sistemu.

Tudi Hladnik Milharčič od vseh trenutkov teh volitev, ki si jih bo sam najbolj zapomnil, poudarja Trumpovo negiranje poraza. "S tem je bil narejen velik korak v neko novo smer. Ker če z mesta predsednika podvomiš o demokratičnosti ameriških institucij, si podvomil o delovanju mehanizma, ki pravila demokratičnosti določa od Kabula, Bagdada do Tripolisa in Bruslja," razlaga.

"In če se tam ugotovi, da to ne deluje, potem je problematično govoriti, kako bomo ameriški sistem demokracije preselili v Afganistan, denimo. Za Afganistan vemo, da volitve niso ne transparentne ne poštene, ampak pod pritiskom ameriških zahtev in njihovih zagotovil, da demokracija deluje, to potem kot EU sprejmemo. Če pa v centru ameriške moči o tem podvomi demokratično izvoljeni predsednik države in se temu pridruži večina senata, potem se lahko vprašaš, kaj je z ameriško demokracijo in o čem govorimo, ko govorimo o temeljnih demokratičnih vrednotah."

Edini program demokratov: znebiti se Trumpa

Drugi ključni trenutek volitev pa je bil za Hladnika Milharčiča trenutek, ko sta Bernie Sanders in Alexandria Ocasio Cortez podprla Bidna za predsednika. Ko se je napredni del demokratske stranke zavestno odločil, da podpre konservativnega politika, kar Biden je, zgolj in samo, da se znebi Trumpa.

"Takrat se mi je zazdelo, da pri demokratih to ni več politični teater, ampak da so kot stranka premislili, da ne gre za iskanje vrednot demokratske stranke, ampak da je cilj samo znebiti se Trumpa. Ta trenutek je veliko povedal o krizi politike na ameriški levici, da so se odločili za konservativnega, starega politika, ki zagotovo ne bo prinesel kake velike spremembe, ker je edini, za katerega so izračunali, da lahko porazi Trumpa. In tu se mi je Trump pokazal kot veliko močnejši politik, kot ga kaže ta njegova karikatura."

Biden – politik konsenza

Biden, ki je vodil eno najbolj medlih predvolilnih kampanj sodobne zgodovine, pri čemer je bil njegov največji adut, ki ga je stalno vlekel iz rokava, Obama, ko je obujal "idilične", spokojne čase pod njim. Obama je leta 2008 prepričljivo zmagal, ko je obljubljal upanje. Tudi Biden obljublja upanje. A ne v neko novo Ameriko, ampak zgolj upanje v vrnitev v "normalnost".

"Demokratska analiza Trumpa in republikancev je, da so vzpostavili nenormalno stanje v lastni državi in na planetu. Od anekdotičnih prigod, kot je navezovanje prijateljskih stikov s Severno Korejo do frontalnega napada na Kitajsko in ohladitve odnosov z njo. V zunanji politiki je vpeljal nenormalnost, zato je treba vzpostaviti normalnost, civilizirano politično govorico, kjer psovka ni prvi instrument urejanja nesporazumov, ampak se to iskanje zamenja z iskanjem konsenza," razmišlja Hladnik Milharčič.

In Biden je tisti politik, ki je vedno slovel po tem, da zna vzpostaviti konsenz tudi v najbolj nemogočih situacijah – navsezadnje ga je delno prav zato tudi Obama izbral za svojega podpredsednika. Biden je Obami vzpostavil mostove, ki so med drugim omogočili reformo zdravstvenega sistema.

Normalnost ni ustrezala nikomur

A, kot opozarja tudi Hladnik Milharčič, je po drugi strani ta obljuba normalnosti problematična. "Kot prvo, normalnost pred Trumpom nam ni bila všeč, ne nam ne Američanom, zato so izvolili Trumpa. Drugi razlog pa je, da Biden očitno predstavlja politično smer, ki se je politiki naveličajo."

Biden je bila v danih okoliščinah zagotovo najbolj razumljiva, pragmatična odločitev. Po drugi strani pa je ravno to problem, ki ga bodo morali demokrati nekako razrešiti, da so si za predsednika izbrali predstavnika generacije, ki zares odhaja, ne le iz politike, ampak s planeta, razmišlja Hladnik Milharčič.

"Biden ni obljuba neke prihodnosti. Niti demokratske stranke niti ZDA, je zgolj načrt stabilizacije političnega prostora do tiste mere, ko se da ponovno vzpostaviti vsaj približen politični dialog, ki omogoča vladanje v državi. Zato, da se potem poišče nova generacija politikov, ki bodo ta sistem znali upravljati."

"Enako težavo imajo tudi republikanci, ki so vse stavili na staro generacijo politikov, generacijo Mitcha McConnella, generacijo velikanov, na katero so računali, da bo prinesla revolucijo, ki jo je obljubljal že Ronald Reagan, pa je potem splodletela Georgeu W. Bushu in Dicku Cheneyju, neokonservativcem, ki so jo skušali izpeljati. In so verjeli, da Trump to lahko naredi, Ampak Trump je bil tako nepredvidljiv, v politiki se ni oziral na potrebe stranke. Če je imela stranka program, ga ni izvedla, ampak samo sledila tej figuri, ki ni sledila nikomur."

Za Hladnika Milharčiča je Biden v primerjavi s Trumpom "neskončno simpatičen", a deluje kot utrujena alternativa. "Pripada ogroženi skupini, če uporabim izrazoslovje pandemije. Prihodnost Amerike bo ustvarjala kaka druga generacija."

Kdo je zares prihodnost demokratske stranke?

A katera generacija bo to, je vprašanje, ki si ga v ZDA zastavljajo številni, pri tem pa se vse bolj lomi tudi demokratska stranka, ostro razdeljena na konservativnejši, neoliberalni pol politikov, kamor spadata oba Clintona, Biden, Nancy Pelosi, tudi Obama, v resnici, in na napredni, bolj socialno, bolj zeleno, bolj antikorporacijsko naravnani pol pod vodstvom Bernieja Sandersa ter Alexandrie Ocasio Cortez in njenega kongresnega "Voda" (The Squad) nedavno izvoljenih kongresnic.

Spor se je po volitvah zaostril do te mere, da so drug druge obtoževali, kdo je demokrate zares stal stolčkov v senatu in kongresu, številni iz demokratskega esteblišmenta pa so kazali odkrito sovražnost do napredne struje.

Ta jim ni ostala dolžna in jim je, še vedno razdražena zaradi usklajene demokratske akcije proti Sandersu med preliminarnimi volitvami, zabrusila, da Biden brez njihove podpore nikdar ne bi zmagal.

"Znotraj demokratske stranke obstaja svetovnonazorski konflikt med levico in staro demokratsko stranko, ki se je izpridila že pod Billom Clintonom, ki je izgubila stik s svojo bazo – sindikati in delavci. Clinton je stranko obrnil proč od tega umazanega dela in obljubil servisne dejavnosti, visoko tehnologijo in vse, kar je ponujala globalizacija. Demokrati so to upravljali, tako da so ZDA res blazno obogatele, ko so proizvodnjo preselile na Kitajsko. A Kitajska je s tem 800 milijonov ljudi iz revščine potegnila v srednji razred, v ZDA pa se je srednji razred vse bolj krčil," razlaga Ervin Hladnik Milharčič.

Stabilnost države temelji na stabilnosti srednjega razreda, ker je to področje, kjer se ustvarja konsenz. "Kjer tega razreda ni, je zmernega političnega telesa vedno manj in so druga proti drugi postavljene radikalne opcije. Stara linija demokratov pravi, mi smo ameriška sredina, mi predstavljamo stabilnost države, vi ste pa radikalni revolucionarji, ampak ta zmerna struja demokratov se v resnici ne zna postaviti po robu radikalizmu republikanske desnice."

"Republikanci so brez težav sposobni mobilizacije, ki jih združi okoli nekaj zelo preprostih programskih točk, od katerih so vsaj tri teološke in se zanašajo na milost Vsemogočnega, demokrati pa še vedno nimajo domišljenih konceptov o tem, čigave interese v politiki zares zastopajo, in se jim potem agenda drobi na celo pahljačo interesov, ki je včasih malo paradoksalna, ženske, temnopolti, manjšine, Latinosi, geji, brezpravni …, za katere se borijo, nimajo pa osišča, okoli katerega bi lahko strukturirali neki razumljiv politični program. Veliko je leporečja in v tem so demokrati mojstri, zelo malo pa je razumljivih praktičnih tez."

Fake News.

Pri Trumpu so bilo najučinkovitejše orodje mobilizacije njegovi prsti. Na Twitterju je preživel ure in ure, kjer je v precej nedržavniški maniri, ki je Američani, mojstri politične korektnosti in hiperkorektnosti, doslej niso bili vajeni. Trump je lahko na Twitterju bruhal svoj tok misli, vulgarno delil žaljivke svojim političnim nasprotnikom in medijem, ki mu niso peli hvalospevov in so mu nenehno gledali pod prste.

Iz medijev je naredil državnega sovražnika številka 1, ko je skoval tako zelo banalno, a tako učinkovito žaljivko. Fake news. Lažne novice. Lažni mediji. MSM (Mainstream media oz. osrednji mediji).

Trumpova era je bila kratka, a je prinesla učinkovit in preprost sistem diskreditiranja političnih nasprotnikov in medijev – vsi, ki ne trobijo v isti rog, so označeni za fake news, za MSM.

"Trump je iz neke igračke (Twitterja) ustvaril najmočnejši politični instrument našega časa. In s tem dal vsem najbolj neprijetnim, najbolj antipatičnim desničarskim politikom sveta alibi, da tudi sami psovko uporabijo kot legitimno politično orodje, ker je on psovko etabliral v instrument urejanja političnih konfliktov, opravljanja z nasprotniki. To je Trumpova dediščina vsem nam," se strinja Hladnik Milharčič.

In morda najboljši učenec je bil prav slovenski premier, verjetno nenaključno edini svetovni politik, ki je za zmago na volitvah 2020 čestital Trumpu. "Leta smo se upirali, da bi ta val Orbanov, Kaczynskih, Salvinijev, LePenovih … da bi to postalo naša politika – potem je pa s Trumpom to idejo postalo nemogoče ubraniti, nemogoče ubraniti družbo in državo pred navalom desnega populizma. To je Trumpovo darilo nam in tu je Trump, moramo reči, uspešen," sklene Hladnik Milharčič.