Članki

Pogovor z dr. Maticem Pavličem, raziskovalcem slovenskega znakovnega jezika

Mednarodni dan znakovnih jezikov

Objavljeno: 23. 9. 2019 ob 9:04
Ljubljana - MMC RTV SLO
Matic Pavlič stoji na desni strani fotografije. Ima svetle kratke lase in dioptrijska očala, oblečen je v vijolično majico in zeleno jakno. V ozadju se na levi strani fotografije bohoti grm z razvejano zeleno krošnjo, pod njim je nekaj golobov. Foto: arhiv MMC
Matic Pavlič stoji na desni strani fotografije. Ima svetle kratke lase in dioptrijska očala, oblečen je v vijolično majico in zeleno jakno. V ozadju se na levi strani fotografije bohoti grm z razvejano zeleno krošnjo, pod njim je nekaj golobov. Foto: arhiv MMC

Na današnji dan obeležujemo mednarodni dan znakovnih jezikov – na ta dan je bila leta 1951 ustanovljena Svetovna federacija gluhih. V Sloveniji praznujemo Dan slovenskega znakovnega jezika 14. novembra, ko je bil leta 2002 v uradnem listu objavljen Zakon o uporabi slovenskega znakovnega jezika, ki gluhim osebam daje pravico uporabljati slovenski znakovni jezik na vseh področjih javne sfere, ki uresničujejo s pomočjo tolmačev slovenskega znakovnega jezika.

Fotografija zaslona posnetka Priročne video slovnice, objavljenega na spletni strani ZDGNS. Na fotografiji je računalniški zaslon, na njem ženska z lasmi, spetimi v čop, govori v kretnjah. Na dnu zaslona je podnapis: Priročna video slovnica slovenskega znakovnega jezika. Foto: arhiv MMC/spletna stran ZDGNS
Fotografija zaslona posnetka Priročne video slovnice, objavljenega na spletni strani ZDGNS. Na fotografiji je računalniški zaslon, na njem ženska z lasmi, spetimi v čop, govori v kretnjah. Na dnu zaslona je podnapis: Priročna video slovnica slovenskega znakovnega jezika. Foto: arhiv MMC/spletna stran ZDGNS

Pogovarjali smo se z dr. Maticem Pavličem, raziskovalcem slovenskega znakovnega jezika in glavnim avtorjem slovnice SZJ, ki je izšla v okviru obsežnega projekta »Priročna video slovnica slovenskega znakovnega jezika« pod okriljem Zveze društev gluhih in naglušnih Slovenije.

Kako ste začeli s preučevanjem slovenskega znakovnega jezika?

Zanimivo, tudi gluhi, s katerimi se srečujem, mi pogosto postavijo to vprašanje. Začudeni so, kako da se ukvarjam s SZJ, glede na to, da v sorodstvu nimam nikogar, ki bi bil gluh ali uporabnik SZJ … S tem jezikom sem se prvič srečal pri študiju splošnega jezikoslovja na Filozofski fakulteti v Ljubljani, kjer nas je dr. Sašo Živanović seznanjal s pristopi terenskega dela v jezikoslovju. Namesto, da bi nas peljal v amazonski pragozd med domorodce (menda je proračun fakultete za kaj takega premajhen), je povabil kretalko SZJ. In nas soočil s situacijo: kako začeti z raziskovanjem povsem neznanega jezika, o katerem ne veš ničesar in ki je povsem drugačen od jezika, ki ga uporabljaš sam.

Kako vam je šlo?

No, o raziskovanju smo se naučili marsikaj. Na primer to, da je jezikovnim uporabnikom pogosto zelo težko, če za raziskovanje uporabljamo tehniko prevajanja – v smislu: »Kako bi ta slovenski stavek odkretali v SZJ?« Enostavno je vpliv enega jezika na drugega pri tem premočen. Zato so tudi podatki lahko precej neverodostojni.

Kakšni so bili vaši takratni izsledki, na primer glede standardizacije in kodifikacije SZJ?

Do nekaterih zaključkov smo sicer prišli, vendar pa bistvo predmeta ni bilo v rezultatu, ampak v procesu. Vsekakor pa nismo imeli nobenega namena standardizirati ali kodificirati SZJ.

Zakaj ne?

Vsak jezikovni uporabnik ima jasen čut o tem, kaj je v njegovem jeziku sprejemljivo in kaj ni sprejemljivo. Vloga jezikoslovca ni korigiranje tega čuta, ampak opazovanje, opisovanje in razlaganje tega čuta. Res pa je, da mnogi uporabniki govornih in znakovnih jezikov od nas pričakujejo ravno to: enoznačne odgovore o tem, kaj je prav in kaj ne. Mislim, da zato, ker jih moti, da je vedno na voljo več možnosti in da lahko nekdo uporabi eno, drug pa drugo.

Kako je s standardizacijo pri ostalih znakovnih jezikih?

Govorne jezike zapisujemo in zapis je lažje popravljati, spreminjati … Uporabniki znakovnih jezikov pa niso večinsko sprejeli še nobenega poskusa zapisa. Posledično je precej težje »nadzirati« njihovo rabo. Takšne standardizacije, kot jo poznamo iz evropskih govornih jezikov, torej pri znakovnih jezikih ni.

Vendar pa slovnice obstajajo?

Seveda, slovnico ima vsak uporabnik skrito v svoji glavi, da jezik sploh lahko uporablja. Ni pa nujno, da obstaja knjiga, ki opisuje to notranjo slovnico. Tako knjigo imajo samo največji in najbolj uveljavljeni govorni in znakovni jeziki, na primer ameriški, nizozemski, nemški, italijanski znakovni jezik. Moja mentorica z beneške univerze, dr. Chiara Branchini, je na primer doktorirala iz oziralnih odvisnikov v italijanskem znakovnem jeziku. Raziskovanje SZJ je bolj »na začetku«. Jaz sem na primer v svoji doktorski disertaciji raziskoval osnovni znakovni red v SZJ …

Kakšen je po vaše praktičen vpliv slovnice na živi jezik?

Jezik je naravno položen v človeka – povsem drugače od matematike ali kemije, ki se ju moramo naučiti v šoli. Svoj materni jezik obvlada vsak otrok, še preden se vpiše v šolo! Ko otrok usvaja jezik, ta proces poteka po občutku, brez truda, učenja in jezikoslovnih izrazov, kot sta samostalnik ali stavek. Otrok ne razume, kako jezik deluje, vendar ga zna uporabljati.

Hočete reči, da slovnice v resnici ne potrebujemo?

Ja in ne. Slovnico potrebujemo zato, ker nas jezik zanima. Zanima nas njegova raba, struktura, njegove značilnosti. Če vzamemo kot primer priročno video slovnico SZJ, pa bo prinesla tudi druge konkretne koristi. Ker bodo kretalci z njeno pomočjo spoznavali svoj jezik, bodo lažje ločili med tistim, kar je naravno v tem jeziku, in tistim, kar je vpliv tujih jezikov, predvsem slovenščine. Ker bodo kretalci z njeno pomočjo razumeli, zakaj kretajo tako, kot kretajo, bodo na svoj jezik še bolj ponosni. Lažje bodo prevzeli odgovornost za njegovo ohranjanje. Znali bodo razložiti značilnosti svojega jezika tistim, ki se ga šele učijo.

Komu je torej namenjena priročna video slovnica SZJ?

Predvsem in v prvi vrsti gluhim uporabnikom. Koristi pa bodo imeli tudi tisti slišeči, ki se želijo slovenskega znakovnega jezika naučiti. V odrasli dobi se jezika vedno učimo in ga ne dobimo po naravni poti kot otroci, torej z usvajanjem. Učenje pa je vedno lažje, če imamo prepričljive razlage. Ta slovnica bo torej pomagala: staršem, ki se jim rodi gluh otrok in bi se radi z njim sporazumevali v SZJ; tolmačem SZJ, saj bo zaradi razlag njihovo delo še kvalitetnejše; osnovnošolcem in srednješolcem, ki se SZJ učijo kot izbirni predmet, ter njihovim učiteljem in profesorjem; pedagoškim, socialnim in zdravstvenim delavcem; študentom, predvsem logopedije in surdopedagogike, specialne in rehabilitacijske ter inkluzivne pedagogike, saj bodo mnogi ta jezik potrebovali pri svojem poklicu.

Kako je prišlo do samega projekta?

Projekt sem si pripravil kot nadaljevanje svojega doktorata, pod okriljem Zveze društev gluhih in naglušnih Slovenije smo projekt prijavili na razpis. Projekt je financirala Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada. S projektom sem želel skupnosti, ki sem jo med doktoratom opazoval pri jezikovni rabi, vrniti spoznanja, da katerih sem se dokopal. In sicer v taki obliki, da jim bo dostopna: torej v SZJ in dovolj poljudno. Morda celo malo zabavno!

Kako je torej potekalo delo, je bilo tudi delo zabavno?

Ne, ne. Delali smo resno (smeh). In sicer v treh fazah. V prvi fazi se je 11 gluhih uporabnikov izobraževalo za raziskovalce – in hkrati smo že v tem času raziskovali. V drugi fazi smo s štirimi gluhimi uporabniki pripravili vsebine in posneli 48 posnetkov v skupni dolžini 5 ur in 46 minut. V tretji fazi pa so se gluhi in slišeči izobraževali za izvajalce seminarjev o tej slovnici in seminarje nato dejansko izvedli po trinajstih slovenskih društvih gluhih in naglušnih po celi Sloveniji.

Torej je bila v projekt vključena večja skupina gluhih uporabnikov SZJ?

Več kot 300! Cilj projekta je bil med drugim gluhe uporabnike izobraziti, da bodo sami nadaljevali raziskovanje in da bodo spoznanja lahko prenašali naprej prek tečajev in seminarjev. Jaz sem jih kot jezikoslovec oskrbel z orodji in jih usmerjal pri delu.

Učni jezik gradiv za učenje SZJ je dejansko SZJ: kako je s tem v drugih državah in kaj to pomeni za gluhe uporabnike?

V resnici ne poznam nobenega takega primera, kjer bi slovnico dejansko v celoti pripravili v maternem jeziku kretalcev. Posamezni jezikovni navdušenci imajo sicer na YouTube kanalih bolj neformalne prispevke o svojem jeziku – ampak to ni isto. Naš projekt zna biti celo prvi take vrste! Uporabniki so do njega najprej zadržani, nato navdušeni. Kaj jim pomeni, pa bo pokazal čas. Podobni so otroku, ki mu prvič pokažeš, kako se uporabljajo škarje. Bomo videli. Porezali se gotovo ne bodo!

Kakšno je razmerje med tiskanim in video delom?

Najprej smo pripravili slovnico v video obliki, to je bistveni del, ki je tudi bolj informativen, saj vključuje razlage v SZJ in primere v SZJ. Tiskana različica sicer prinaša iste vsebine, vendar je v njej težje razumeti »zapise« primerov iz rabe, zato je opremljena s QR kodami, ki vodijo do posnetkov na spletu.

Do kakšne mere ste si pomagali s podobnimi praksami v drugih ZJ?

Pri vsakem raziskovanju je dobro vedeti, kaj lahko pričakuješ, saj lahko le na ta način ustrezno pripraviš eksperimente in hkrati preprečiš, da ne bi česa spregledal ali narobe razumel. Leta 2017 so eminentni evropski raziskovalci znakovnih jezikov pripravili popis tipologije in izdali usmeritve za raziskovanje znakovnih jezikov na 824 straneh (SignGram Blueprint). To mi je vsekakor zelo pomagalo.

Katere slovnične teme so tiste, ki bi jih bilo smiselno obdelati v prihodnosti, torej tiste, ki jih v slovnici zaenkrat niste uspeli posvetiti dovolj pozornosti?

Oh, ta slovnica je šele začetek. Vsako njeno poglavje bi bilo možno (in potrebno) razviti v samostojno raziskovalno delo. Tako da vabljeni vsi, ki jih kaj takega zanima, dela je dovolj za vse!

Na drugi strani pa verjetno tudi SZJ potrebuje še dodatne vzpodbude: katere so mogoče tiste najbolj pereče stvari, ki jih SZJ kot jezik neke skupnosti trenutno potrebuje?

Potrebuje le eno: dovolj otrok, ki ga bodo usvajali kot materni jezik od plenic naprej. Le tako se bo ohranil. Poskrbeti moramo torej, da bi vsi gluhi otroci prišli v stik s SZJ takoj po rojstvu, da bi bil ta stik intenziven in da bi se formaliziral tudi z izobraževanjem, ki bi potekalo v njem. Če se to ne zgodi, lahko SZJ v nekaj desetletjih izumre. Zaradi tega si situacija SZJ in njegovih kretalcev vsekakor zasluži pozornost, tako splošne javnosti kot države.

Hvala za pogovor.

A. T.