Poslanka Tanja Fajon (SD/S&D) pravi, da bo brez kakršnega koli zadržka glasovala za sporazum, saj sta na voljo le dve možnosti: ali sporazuma ne podpremo in se s sosedi še naprej prepiramo ali pa zrelo ter odgovorno odločimo, da o tem odloči tretja stranka, ki ji slovenske notranjepolitične zdrahe niso mar. Po njenih besedah je status quo, ki bi ga prinesla zavrnitev sporazuma, daleč najslabša mogoča rešitev.

Če arbitražni sporazum na referendumu pade, lahko od mednarodne skupnosti pričakujemo dva odziva, meni poslanec Zoran Thaler (SD/S&D). Po "dobri varianti" bodo Slovence imeli za neprisebne oziroma malo prismuknjene. Velika večina tistih, ki se sploh zanimajo za to vprašanje, je namreč prepričanih, da je arbitražni sporazum pisan na kožo Sloveniji in da bi bila njegova zavrnitev nepričakovano darilo Hrvaški. Manj dobronamerni pa bi Slovence po Thalerjevih besedah ob morebitni zavrnitvi sporazuma imeli za Balkance, "ki 20 let po začetku balkanske tragedije stopajo po poti Miloševića in njegovega SANU-ja".

"Sporazum je preveliko tveganje"
Evropski poslanec Milan Zver (SDS/EPP) je prepričan, da bi bilo treba arbitražni sporazum na referendumu zavrniti, ker ni dober za slovenske nacionalne interese. Glavna razloga sta, da ne vsebuje načela zunanje pravičnosti oziroma ex aequo et bono in ker je iz sporazuma izpadla časovnica, da bi bil rezultat arbitraže znan do hrvaškega vstopa v EU.

Podobno meni njegova strankarska kolegica Romana Jordan Cizelj (SDS/EPP), ki poudarja, da je vprašanje meje vitalni slovenski interes: "Da to uredimo, moramo uporabiti vse mogoče adute, ki jih imamo. Zato bi to vprašanje moralo biti rešeno pred vključitvijo Hrvaške v EU, ne pa, da se arbitraža začne po tem, ko Hrvaška dobi odobritev EU-ja." Kot argumenti proti navaja, da pravna stroka opozarja na preveliko tveganje v aktualnem pripravljenem sporazumu, postopek, po katerem je bil arbitražni sporazum dosežen, pa se ji zdi nedemokratičen, saj je popolnoma izključil opozicijo in velik del stroke.

"Nasprotujejo, ker niso oni našli rešitve"
V zadnjih 19 letih smo kar nekajkrat poskušali doseči dogovor o meji med obema državama, pa nam nikdar ni uspelo, da bi lahko tako slovenska kot hrvaška vlada preživeli dogovor o tem med njima, pa na drugi strani poudarja Jelko Kacin (LDS/ALDE). Zato odločno podpira arbitražni sporazum, saj so tudi evropske ustanove veliko pomagale pri ustvarjanju predpogojev za njegovo dosego. Tisti, ki zdaj tako ostro nasprotujejo določitvi meje s pomočjo arbitraže, si po njegovih besedah pravzaprav kupujejo čas, da bi bili oni tisti, ki bi morda nekoč v prihodnje rešili vprašanje meje. To pa je po njegovem mnenju pogubno, napačno, predvsem pa nedržavotvorno in za te ljudi tudi nezrelo.

"Pahor igra nevarno soloigro"
Lojze Peterle (NSi/EPP) je kritičen do predsednikov obeh vlad, slovenske Boruta Pahorja in hrvaške Jadranke Kosor. Meni, da grešita oba, s tem ko vsak svojemu občinstvu dosežen dogovor razlagata povsem drugače. "Taktika, ki jo imata, zmanjšuje verodostojnost, kar pa ima lahko slabe politične posledice," je prepričan Peterle. Pahor je po Peterletovih besedah igral soloigro, ki je nevarna. "Tak sporazum ni zadeva enega, tudi če je predsednik vlade. To ni soloigra. To je nacionalni interes - to so najbolj občutljive zadeve, tukaj gre za naše vitalne interese. Ne moremo privoliti v nekaj manj, kot smo imeli. Ne zahtevamo tudi nič več, ampak le, kar smo imeli," pravi.

"V danih razmerah ni boljše odločitve"
V danih razmerah ni boljše odločitve, kot je podpora sporazumu in glasovanje za, pa pravi poslanec Ivo Vajgl (Zares/ALDE). Predtem so po njegovih besedah slovenski in hrvaški pogajalci samo v enem trenutku prišli do rezultata, ki bi že po definiciji moral biti težko sprejemljiv za obe strani, ker je bil kompromis. Ta trenutek je bil sporazum Drnovšek-Račan. Vsa druga pogajanja so bila neverodostojna, determinirana z vnaprejšnjimi pogojevanji, in so temeljila zgolj na "računicah, ali bo rezultat mogoče notranjepolitično unovčiti ali pa bo sledila kazen", je poudaril.