Njena proizvodnja je nezahtevna in ogljično nevtralna, rastlina ima dober donos, od 500 do 900 kilogramov semen in od 3 do 5 ton slame na hektar, ter je vsestransko uporabna, med drugim pomaga čistiti zemljo. Pred 6 leti je bilo s konopljo posejanih le 34 hektarjev njiv, pridelovalcev je bilo 16.

Lani je 567 pridelovalcev gojilo konopljo na 500 hektarjih, letos je teh površin manj, 440 hektarjev, vloge za pridelavo pa je oddalo 445 oseb. Petino vse konoplje pridelujejo v Prekmurju, kjer konoplja tekmuje s koruzo.

Pionir pridelave Dejan Rengeo, ki so mu prvi poskusni pridelek industrijske konoplje pred 20 leti poželi kriminalisti, misleč, da goji prepovedano indijsko konopljo, pravi, da prihodnosti ne moremo graditi na koruzi. Ta v nasprotju z nezahtevno konopljo potrebuje veliko vode in škodljivih kemikalij. Pogreša večjo podporo države, kot so subvencije in davčne olajšave, ki jih zdaj ni.

Nezadovoljni so tudi preostali pridelovalci, opozarjajo, da pri nas nimamo primernih strojev za žetev konoplje, največja težava pa je, da nimamo linij za predelavo konopljenih stebel, ki so gospodarsko najbolj zanimiva. Iz njih je mogoče pridobivati vlakna, ki so uporabna v vseh industrijskih panogah. Iz konoplje se namreč lahko izdela več kot 40 tisoč izdelkov - od vrvi, tekstila, papirja, bioplastike do hiše.

Predsednik zadruge Konopko David Geršak, ki združuje okoli 100 članov, se sprašuje, zakaj se ne zgledujemo po Romuniji, kjer so prvim tisoč kupcem hiš iz konoplje podarili 9.000 evrov subvencij, da bi spodbudili množičnejšo uporabo konoplje. Zadruga, sicer edina v Sloveniji, izvaja organiziran odkup pridelka na Ljubljanskem barju. Lani so odkupili eno tono semen po 2,5 evra za kilogram in okoli 400 kilogramov čaja iz konoplje po odkupni ceni 18 evrov za kilogram.

Samo tržna vrednost konopljenih semen iz vse države naj bi znašala dobre 3 milijone evrov. Največje je povpraševanje po olju, njegova tržna cena pa znaša 40 evrov za liter. Pridelovalci se hudujejo, da je na trgovskih policah 90 odstotkov prehranskih izdelkov iz konoplje uvoženih. Moti jih še, da nimamo avtohtonih domačih semen. Seme morajo kupovati v tujini, cena se giblje od 8 do 15 evrov za kilogram, kar je po besedah Sama Chromyja iz zadruge Konopko precejšen strošek, ki marsikoga odvrne od pridelave konoplje.

Ena belih vran v gospodarstvu, ki je v konoplji prepoznala dobro poslovno priložnost, je tovarna nogavic Polzela. Nogavice iz konoplje predstavljajo že več kot 5 odstotkov proizvodnje in pomagajo ohranjati 220 delovnih mest. Po nekaterih ocenah bi lahko s še širšo uporabo konoplje, predvsem njenih stebel in olesenele sredice, imenovane pezdir, v industriji ustvarili več sto, morda celo več tisoč delovnih mest.

Kmetijski minister Dejan Židan očitke, da je država do pridelovalcev in predelovalcev industrijske konoplje mačehovska, zavrača. Poziva jih, naj se združijo v zadruge in kooperative, saj bodo le tako lahko kandidirali na razpisih za nepovratna sredstva.

Po Židanovem mnenju je lahko pridelava konoplje le dopolnilna kmetijska dejavnost, ki pomaga razpršiti tveganja zaradi podnebne in tržne krize, kakršna je prisotna pri mleku in mlečnih izdelkih. Židan nasprotuje predlogom pridelovalcev, naj bi dovoljeno vsebnost psihotropnega THC-ja v industrijski konoplji dvignili z 0,2 odstotka na odstotek, tako kot je to urejeno v Švici. Pridelovalci namreč računajo, da bi se s tem povečal hektarski donos konoplje, pridobili bi tudi več biomase.

Konopljo, in to iz evropskega sortnega seznama, sicer lahko v skladu s pravilnikom o konoplji in maku goji vsak, ki ima v lasti ali zakupu najmanj 10 arov njiv. Konoplja in njeni izdelki pa ne smejo vsebovati več kot 0, 2 odstotka THC-ja. Vlogo za pridelavo je treba vložiti na ministrstvu za kmetijstvo.

Andreja Lešnik in Janja Koren, Točka preloma