Po podiplomskem študiju pravih možnosti za vrnitev in delo v Sloveniji ni imel. Zato je v Nemčiji ustanovil lastno podjetje za svetovanje na področju inovativnih rešitev in kmalu postal vodja oddelka za inovacije na osnovi t. i. design thinkinga pri podjetju Viessmann Group, enem vodilnih proizvajalcev ogrevalnih in hladilnih sistemov. Ob deljenju izkušenj treh let življenja v Berlinu je v pogovoru z našo berlinsko dopisnico Polono Fijavž za Tarčo obmolknil le ob enem vprašanju - v katerem primeru bi se vrnil v domovino.

Vsaj statistične številke kažejo Sloveniji bolje. Vi kljub temu ostajate v Nemčiji. Niste začutili boljše klime pri nas, da bi razmišljali o vrnitvi?
Po končanem študiju ni bilo pričakovati resnega delovnega mesta. Specifika mojega poklica tega ne pozna. So pa kolegi, ki so se pred mano odločali za zaposlitev v Sloveniji, izkusili predvsem nepoznavanje stroke, ko pride do samostojnega podjetništva. Stroka ne pozna celotne narave dela, kjer so zamiki pri izplačilu honorarjev zelo pogosti in finančni prilivi nestalni. Ne glede na to pa so morali zelo veliko, in seveda redno, plačevati prispevke, zaradi česar so se številni znašli v stiski. Samozaposlitev zaradi omenjenega pomanjkanja ustrezne regulacije tako ni prišla v poštev.

Je to v Nemčiji bolje urejeno?
Zagotovo. Po končanem podiplomskem študiju v Nemčiji smo s kolegi odprli podjetje. Celoten birokratski aparat tu velja za zapletenega, ampak pri samem odprtju podjetja nisem izkusil posebnih ovir. Vse je steklo hitro in sam posel relativno kmalu.

Zakaj ste se odločili za podiplomski študij v Nemčiji, ne v Sloveniji?
Študiral sem design thinking v Potsdamu, kjer v zadnjem letu tudi občasno poučujem. Takega programa pri nas ni. Sem pa pričakoval, da bom morda to znanje lahko unovčil v Sloveniji, vendar v splošnem - razen praznih obljub v smislu "se vam javimo, ko bomo potrebovali vaše usluge" - ni bilo. Je pa zanimanje za to v Nemčiji izredno veliko in je bila odločitev, da ostanem tukaj, zato relativno logična.

Kako težko se je znajti v tujini?
Lažje zagotovo ni. Človek si mora stkati novo poslovno mrežo, nekaj časa mine, da najde poslovne priložnosti oziroma delo. V Nemčiji podrobno preverjajo kadre. Pri moji zaposlitvi je od prvega sestanka do podpisa pogodbe minilo šest mesecev. Konkurenca tukaj je izredno velika. Sam vidim to zdaj tudi z druge strani, ko zaposlujem ljudi. Tu so ljudje v zgodnjih dvajsetih izredno sposobni, njihovi življenjepisi vsebujejo zveneča imena velikih podjetij, startupov, namesto počitnic se odločajo za pripravništvo. Ko berem te življenjepise, mislim, da Slovenci v tem žal nismo konkurenčni.

Je bila odločitev za selitev višja plača, boljše priložnosti?
Boljše priložnosti so, plače pa temu primerne. Mene veseli, da mi delodajalec ponuja zelo veliko sredstev za delo in da je celotna atmosfera izredno pozitivna. Plača je seveda temu ustrezna nagrada, ne morem pa reči, da je to glavno, zaradi česar vztrajam pri življenju v tujini.

Kaj pa je glavno?
Veliko mi pomeni mednarodno okolje, to da smo v timu iz različnih okolij in držav. Da se temu primerno tke neka širša socialna mreža. Narobe se mi zdi, da se Slovenija v tem pogledu ne obnaša tako evropsko. S tem nimam v mislih aktualne problematike migracij.

V katerem primeru bi se vrnili v Slovenijo?
(Tišna, nasmeh.)

Bi se vrnili, če bi vam ponudili dobro delovno mesto, boljši razvoj? Je Slovenija prezaprta?
Težave se pri nas pojavijo nekoliko prej, pri študentih v procesu izobraževanja. Želel bi, da bi se študenti bolj videli kot Evropejci in izkoristili možnosti, ki jih bivanje v Uniji ponuja, in se potem vračali, ko si izkušnje pridobijo. Kar pomeni, da morajo podjetja ta kadrovski potencial prepoznati. Tega za zdaj nisem zasledil. Neka izmenjava ljudi, ne glede na njihovo nacionalnost, je tisto, kar bi me lahko pripeljalo nazaj. In seveda boljše razumevanje dinamike trga, tehnologij in celotnega konteksta, v katerem je družba, predvsem problematike staranja prebivalstva ter naglega spreminjanja narave poklicev in posledičnega razumevanja in vrednotenja dela. Če se Nemčija s tem spopada, se tudi Slovenija. Vprašanje je, kako pripravljeni smo, da se s tem soočimo.

Kaj pričakujete od vplivnežev, vodilne politike, univerz?
Od politikov pričakujem bore malo. Mislim, da so relativno jasno pokazali svoje sposobnosti. Želim in upam, da mladi delijo to pričakovanje z menoj. Enostavno morajo vzeti stvari v svoje roke, če imajo posluh univerz, toliko bolje. Morda je ravno ta beseda "pričakovanje" nekoliko sporna. Če v Nemčiji ne dobiš dela, ki te zanima, poskusiš na trgu z lastno iniciativo, namesto da čakaš, kdaj bo delo prišlo do tebe.