Ekonomist Rado Pezdir je širši javnosti postal znan po akcijah svojega društva proti elektrokartelu in bančnemu kartelu. Mnogi so takrat najbrž menili, da gre za donkihotovski boj z mlini na veter, vendar mu je uspelo prisiliti banke in elektropodjetja, da so vrnila denar. O sebi meni, da ni populist, in želi si še več civilnodružbene konkurence njegovemu društvu. Za prestrukturiranje države po njegovem mnenju ni potrebna neka znanost, temveč preprosta obrtniška logika.
Mineva leto 2010. Zanj je premier Borut Pahor 30. decembra lani dejal, da bo prelomno leto, na koncu katerega bo jasno, katere ekonomije bodo v naslednjem razvojnem ciklu zmagovalke in katere poraženke. Kakšna je vaša splošna ocena uspešnosti Slovenije v letu 2010? Je že jasno, ali bo Slovenija zmagovalka ali poraženka?
Mislim, da je jasno, da smo med poraženci. Sistem je na meji stabilnosti, Pahorjeva fantazma, da bo za božič srečen (intervju je bil narejen v ponedeljek, op. p.), ker bomo izšli iz krize kot eden izmed zmagovalcev, pa se ni izpolnila. Na žalost smo obtičali s slabo vlado in slabim predsednikom vlade, ki povzroča politično nestabilnost. Na drugi strani ekonomski kazalci niso spodbudni. Rast zasebne potrošnje in zasebnih investicij je počasna. To pomeni, da se bo vrnitev na predhodno že doseženo visoko gospodarsko rast in dohitevanje držav EU-ja še dodatno podaljšala.
Imamo opravka tudi z relativno visoko brezposelnostjo, ki ne kaže, da se bo odpravila tako hitro. Vsaj ne ob obstoječem davčnem primežu. To so stvari, ki so izrazito nespodbudne, če zraven dodamo še eskalacijo javnega dolga in težave v finančnem sektorju, v njegovem jedru je NLB, slika ne more biti kaj dosti spodbudna.
Če se naveževa na to. Letos je bila sprejeta pokojninska zakonodaja, nekaj se je spremenilo tudi na področju trga dela, tu mislim na malo delo, napovedani sta tudi reforma trga dela in seveda zdravstvena reforma. Gredo te spremembe v pravo smer? Ali so sploh dovolj obsežne ali gre zgolj za kozmetične popravke?
Pokojninska reforma je nujna realnost oziroma mašenje lukenj z minimalnimi spremembami. Se pravi, absolutno ohranjanje sistema, kot ga poznamo do danes. Ta pa bo zaradi razmerja zaposleni-upokojenec zdržal zgolj, če povečamo pokojninske prispevke, se naglo poveča število prebivalstva ali pa da se dela dlje. Seveda je rešitev tudi v popolni spremembi pokojninskega sistema, ampak mislim, da je zaradi politične konstelacije moči sindikatov nemogoče razmišljati o tem, da bi se dalo večjo veljavo zasebnemu varčevanju za pokojnine.
Torej po vašem mnenju trenutne spremembe pokojninske zakonodaje niso dovolj velike?
Gre za to, da se položaj sistema podaljšuje še nekaj časa, da ostane, kakršen je, in ostane vzdržen. Ni pa to dovolj korenita sprememba, da bi ta sistem rešila, in mislim, da ga bomo čez pet let morali na podoben način reševati. To pomeni, da se bo podaljševala doba za upokojitev, na neki točki pa se bodo zelo verjetno povečali tudi prispevki za pokojninsko zavarovanje .
Kar se tiče malega dela, je nenormalno rigiden z izjemnimi predpisovalnimi obrazci. Ampak rešitev je taka, kot je, čeprav je po moji oceni slaba.
Kar se tiče zdravstva, sem malce bolj optimist zaradi ministra Dorjana Marušiča, ki je do zdaj edini, ki ima zdravo pamet. Kako daleč bo prišel, pa je spet vprašanje politične konstelacije in tega, ali bo imel podporo v vladi in kako močno ga bodo blokirale interesne skupine, v prvi vrsti Fides in Zdravniška zbornica Slovenije. Moramo vedeti, da reforme pri nas niso posledica zdrave kmečke logike in ekonomske nujnosti, temveč tega, koliko ti dopustijo interesne skupine, da to naredi š.
Kje potem vidite rešitve? Recimo, če bi bili vi v tem trenutku premier, kaj bi storili?
Tu ne gre za neko posebno znanost, ampak za preprosto obrtniško logiko. Mislim, da se morajo odpraviti kolektivne pogodbe v javnem sektorju in začeti je treba plačevati po produktivnosti in kakovosti.
Kako pa to doseči?
Zelo težko, ker so sindikati klasično proti temu. Sama izvedba pa ni tako zelo zapletena. Še posebej, če se pove, da je v javnem sektorju vsak osebno odškodninsko odgovoren za procese, ki jih izvede ali ne izvede. Mislim, da je približno jasno, kakšne so razlike med posameznimi zaposlenimi, in to je lahko izhodišče za določanje plačnega sistema.
Vendar bi tudi to zahtevalo svoj čas, da bi se pokazali rezultati. Recimo vsaj eno leto.
Ja, recimo. Vendar je to še vedno bolje kot vztrajati pri sistemu, kjer vsak dobi enako, ne glede na to, koliko naredi. Potem se poraja vprašanje, zakaj te ljudi sploh potrebujemo, razen tega, da si zagotavljajo službo.
Zagotovo je treba privatizirati NLB, ker se je izkazalo, da je preveč političnih motenj, ki povzročajo popačeno kreditno politiko, ki ni usmerjena v najboljše naložbe ali pa ekstremno podcenjuje tveganja.

Nekateri analitiki in novinarji pri oceni prvih dveh let Pahorjeve vlade poudarjajo, da za neuspešnost vlade ni kriva nekompetentnost predsednika vlade in ministrov, temveč svetovna gospodarska kriza, ki je izbruhnila leta 2008. Spet drugi menijo, da je svetovna gospodarska kriza le izgovor, ki prikriva to, da je Pahorjeva vlade nekompetentna. Kdo ima po vašem mnenju prav, gre za zmes obojega?
Zagotovo gre za zmes obojega. Znašli so se v času, ko je finančna kriza razkrila strukturno nedoslednost slovenskega gospodarstva. Zagotovo pa je Pahorjeva vlada nesrečna, oziroma on sam, pri iskanju odgovorov na vprašanja, ki so konkretna in zahtevajo takojšnje delovanje.
Izbral si je model na idejah oziroma željah finančnega ministra Franca Križaniča in ta model je keynesijansko reševanje ekonomske politike, ki poudarja visoko državno potrošnjo, ki naj zažene gospodarstvo. Izkazalo se je, da to ne deluje, spremljajoča politična nestabilnost pa je povzročila podaljševanje te krize.
Najbolj ste znani prav po vaših "robinhoodovskih" akcijah. Zakaj ste se sploh odločili za to društvo?
Ker ni šlo več drugače. Sodeloval sem pri številnih odborih, nastajanju strategij, bil sem neprestano po medijih, sam od sebe sem naredil sveženj ukrepov za izhod iz krize ... Vse to je bilo neučinkovito in brez veze. In to je bila zadnja stvar, za katero sem preizkusil, ali bo učinkovala. Ali bo prišlo čez sporočilo, da potrebujemo pravno državo in konkurenčne trge kot neko jedro zdrave strukture gospodarstva? In to je učinkovalo. Če ne bi, potem bi bil ustrezen sklep ta, da je brez veze, da kar koli govorim, ker očitno nimam ustreznih argumentov in je najbolje, da utihnem.
Mislite, da je vaša akcija kakor koli zalegla, v smislu, da ste pokazali, da naš pravni sistem ne deluje dobro?
Mislim, da smo razkrinkali to, da regulatorji ne delujejo. Bili so še stranski učinki te akcije. Recimo, ljudje so zadovoljni s tem, da razumejo zelo jasno, kaj pomenita pravna država in konkurenca in kaj na drugi strani pomeni dobivanje poslovnih rezultatov na podlagi neke motnje na trgu. Veselilo me je, da so se ljudje zelo strastno zbudili iz apatije in začeli spraševati vprašanja.
Veseli me tudi, da sem v nekem delu opral naziv ekonomist. Do zdaj je bilo namreč vedno tako, da so ekonomisti zelo hitro kolaborirali z nekaterimi najbolj čudnimi politikami. Bodisi zato, da so se sončili zraven politikov, bodisi zato, da so delali neke kvaziraziskave, s katerimi so dobro zaslužili. In če je kdo zakuhal krizo v Sloveniji, potem so ekonomisti zagotovo tisti, na katere je treba najprej pokazati s prstom.
Sicer ste to že večkrat zanikali ...
Ne, ne grem v politiko. Poanta tega je bila v osnovi, da poskušam vplivati in komunicirati prek nekega drugega kanala. In ko so vsi preostali kanali umrli, je ostal le ta. Razumem, da so v Sloveniji vsi navajeni, da je civilna družba podaljšek politike ali pa stopnička za vstop v politiko. Poskusili bomo dokazati še eno poanto, da je civilna družba dobra sama zase in da naj taka tudi ostane.
Pa vendarle, v Sloveniji je nastal neki politični vakuum in ljudje prav iščejo nekoga, kot je vaše društvo, da bi zapolnil ta vakuum. Se vam ne zdi, da bi kot stranka imeli boljše vzvode in položaj, da izpeljete potrebne spremembe?
Dvomim. To bi morala biti stranka z zelo dobro kadrovsko ekipo, moral bi imeti 60-odstotno večino v parlamentu, da bi lahko sploh kar koli naredil, in ljudje bi morali biti pripravljeni res zategniti pasove. Kajti glede na to, kako daleč smo prišli, bo zelo težko izplavati z zgolj nekim glajenjem težav. Nič od tega pa ne vidim, da bi bilo v moji domeni, in nazadnje nimam neke volje za politike in nisem človek, ki bi bil pripravljen skleniti kakršen koli političen kompromis.
Kakšna pa je vaša povezava z Leom Oblakom? Ustvarja se namreč vtis, da vam odpira medijski prostor, da bi naredili "nekaj več".
Medijskega prostora mi ne odpira, ker jaz sem imel medijskega prostora že prej dovolj. Skoraj ni bilo oddaje, kjer se ne bi pojavil, kar se je stopnjevalo z uspešno končano akcijo. Leo pa je medijski sponzor in član društva. Jaz sem ga že na točki nič nujno potreboval, ker gre za največjo komercialno radijsko mrežo, ki je bila zadevo pripravljena podpreti, ker je imela v tem zelo močan interes, poslušanost. In to je bila konstelacija, ki je dobro delovala in še vedno dobro deluje.
Gre torej zgolj za poslovni odnos?
Da. Dejstvo je, da oba slediva svojim interesom, ta interes pa je dal dobre rezultate. Mislim pa, da bi bilo nemogoče, da me nekdo da v medije, ker bi to pomenilo, da so res prekleto odvisni. Mislim, da se pojavljam v medijih, ker imam relativno ekstremen način podajanja svojih idej.
Kaj pa vaša naveza s Francijem Matozom? Nekdo bi vam lahko očital celo populizem. Ste populist?
Če bi bil populist, bi to moralo imeti neko funkcijo, običajno politično. Jaz sem ekonomist iz učilnice in s populizmom nimam nič. Mislim, da nič, kar sem v zadnjih štirih letih rekel, ni bilo kaj dosti prijetno in populistično. Večinoma sem bil dojet kot neki ekstremist, ki ima zelo čudne poglede na pokojninske reforme, trg dela, plačne reforme in zdravstvo.
Drugo je, ali je bila katera izmed akcij populistična. Lahko rečete, če so bile izjave močne, da so bile v moji naravi. Ali so populistične, ne vem. Vem samo, da je bil cilj dosežen, in ta cilj ni bil samemu sebi namen, ampak so karteli razpadali eden za drugim. Zdi se mi, da je bilo tukaj ustvarjeno nekaj z vsebino in substanco, kar je že po definiciji težko populizem.
Franci Matoz je bil nujen za uspeh akcije. Danes lahko rečem, da smo bili že po dveh tednih na tem, da nam akcija povsem propade. Elektropodjetja so namreč zelo dobro vedela, da Rado Pezdir tega denarja, da bi najprej pripravil zahtevke in potem tožbe, nima. In če tega denarja ni, potem vse ignorirajmo in na neki točki se bo ta javna gonja že umirila in bomo naredili po svoje.
Vam je potem Franci Matoz s svojimi povezavami pripeljal mecene?
Ne. S pogodbo, ki smo jo podpisali, je bilo dogovorjeno, da nosi vse stroške. Naj vam povem, da smo porabili milijon belih listov papirja za tiskanje, da smo en fotokopirni stroj uničili, ker smo toliko tiskali, da smo na neki točki kupili vse tonerje v Ljubljani, da smo imeli 30 ljudi, ki so 14 ur na dan pretvarjali pooblastila v zahtevke, da smo imeli dve osebi, ki sta po Sloveniji nepretrgoma vozili zahtevke, da smo imeli na voljo tri njegove odvetnike, ki so 24 ur na dan delali samo na tem primeru.
Če potegnete črto, koliko sta vas stali obe akciji (do danes je že znano, da je akcija stala okoli 400.000 evrov, ki jih bo Franci Matoz poskušal izterjati od elektrodistributerjev, op. p.)?
Težko rečem. Nočem ga več niti vprašati, koliko denarja je "zagonil", ampak recimo, da je bilo to kar veliko stanovanje v središču Ljubljane, ko sem ga nazadnje vprašal. To je nekaj, česar jaz ne bi mogel financirati, pa če prodam hišo staršev. Če pa mi na tej točki propade akcija, potem sem pa res kronski idiot.
Druga akcija v bistvu ni stala nič, ker je bilo treba zgolj proučiti zakone in pozvati Banko Slovenije, prav tako tretja. Je pa bilo neobhodno dejstvo, da sta prva in druga akcija uspeli, da smo dobili tako močno kredibilnost.
Ste bili pri vaših akcijah deležni groženj in pritiskov s katere koli strani?
Ne, ničesar takega ni bilo. Nimam nobenih slabih izkušenj, tudi mediji so o akciji poročali zelo konkretno in pravično, zato lahko izrazim le najboljše občutke v povezavi z javno percepcijo tega.
Načrtujete še kakšne nove akcije?
Akcij imamo "na lagerju" še kar nekaj, vendar je moja želja, da bi nastalo še kakšno društvo, ker je nemogoče nositi breme celotne popolnoma naluknjane Slovenije na lastnem hrbtu. Jaz sem konec koncev tudi v službi in moram zaslužiti za življenje, akcije pa so povsem prostovoljne.
Načrtujete potem še kakšno povezavo s kakšnim drugim društvom?
Čim bi se pojavilo kakšno društvo z odlično akcijo, bi bili mi zraven. Je pa res, da je naša omejitev ta, da rešujemo le stvari na sistemski ravni.