Kljub velikemu padcu cen nafte in drugih energentov se je cena zemeljskega plina v EU-ju obdržala na visoki ravni, kar je eden večjih porazov skupne energetske politike EU-ja, je Bros opozoril na nedavnem forumu Energetika in regulativa. Razlog pa tiči v dejstvu, da evropski trg zemeljskega plina v več kot 50 odstotkih obvladuje rusko-norveški duopol, kar mu omogoča okostenela zakonodaja, ki ne dopušča vstopa novih tekmecev. Zato se njegova uporaba v energetski proizvodnji, kljub relativno manjši okoljski spornosti v primerjavi s poceni premogom, ki je njegov glavni tekmec, ni prijela. Tu je še naraščajoči delež električne energije, pridobljene iz obnovljivih virov.

Kljub temu pa se stvari lahko spremenijo, je opomnil Bros, saj smo že priča cenovnim vojnam med naftnimi velikani. "Načrt Savdske Arabije je bil izriniti oz. zmanjšati ameriško proizvodnjo nafte iz skrilavcev, kar smo videli, da je uspelo, saj je proizvodnja upadla. Vprašanje pa je, pri kateri ceni se bo ustavil sodček nafte, kajti pri 40 dolarjih bo oživela tudi proizvodnja," je povedal v pogovoru za MMC.

In če so se trgu nafte z vstopom Irana še dodatno zašibila kolena, pa vstop največjega regionalnega tekmeca Savdijcev ne bo imel občutnejšega vpliva na trg zemeljskega plina. "Pri prodaji nafte pričakujem hiter vstop Irancev in morda še dodaten cenovni pritisk navzdol. Pri plinu pa nisem tako optimističen. Na voljo ga bo resda več, a trenutno ga Iranci vbrizgavajo nazaj v naftna polja. Kmalu bodo imeli tudi dostop do najnovejše zahodne tehnologije in ga bodo lahko znova pridobili nazaj. Vendar bo predvsem namenjen regiji, ki ga veliko tudi porabi. Učinek na svetovni ravni bo zato nevtralen. Daleč pa smo še od tega, da bi Iran sam proizvajal utekočinjen naftni plin (UNP), saj ni znano, kdo bi financiral postavitev drage infrastrukture, čeprav na iranski strani obstaja zanimanje. Ameriške in evropske banke zaradi nekaterih sankcij tega še ne morejo financirati, tako da ostanejo na voljo le kitajske banke, ki pa takšnih podvigov niso vajene. Pred letom 2020 oz. 2021 tako ne vidim, da bi se to lahko zgodilo," je Bros ocenil prihodnje dogajanje.

Več verjetnosti za ravs na evropskem trgu
Iranski UNP torej ne bo zamajal evropskega trga, česar pa ni mogoče reči za vstop ameriških ponudnikov. "Trenutni duopol ima moč uravnavati ceno na trgu prek povečevanja ali zmanjševanja proizvodnje, uporabijo pa lahko tudi druge prijeme. Vzemimo primer Litve, kjer so Litovci postavili terminale za UNP in so jim Rusi preprosto ponudili nižje cene plina, če bi ga še naprej kupovali od njih prek plinovoda. Vprašanje je, kaj bodo ponudniki zdaj s to svojo močjo naredili. Lahko rečejo, tako kot so to delali zadnjih pet let, povpraševanje nas ne zanima, želimo maksimizirati rento. Kar je tudi povzročilo, da so bile cene zemeljskega plina previsoke, da bi ga uporabljali pri proizvodnji električne energije. S tem lahko nadaljujejo, ampak bodo potem morali narediti prostor za ameriško konkurenco. Lahko pa se spustijo v cenovno vojno, tako kot je to storila Savdska Arabija, povečajo proizvodnjo in potisnejo cene navzdol," je nanizal mogoče izide dogodkov.

Tudi cenovna vojna - Bros je pri tem izpostavil, da so o njej pisali že leta 2014, a takrat to ni nikogar zanimalo - postaja pri trenutnih cenah veliko verjetnejša, kot je bila pred dvema letoma. Zakaj? "Takrat bi stala okoli 20 milijard dolarjev (toliko bi stalo, če bi tržno ceno spustili na raven, ki bi ameriške igralce izrinila s trga oz. na ceno, ki je nižja od proizvodnih stroškov op. a.). Danes je ta razlika med tržno in proizvodno ceno tako majhna, da bi jih ta vojna stala le še dobro milijardo dolarjev. In če bi bili pred dvema letoma v Moskvi, bi se verjetno vprašali, zakaj bi tvegali 20 milijard dolarjev, 1,5 milijarde dolarjev pa dela ta scenarij bolj verjeten," je pojasnil.

Po njegovi oceni se bo spremenila tudi sama narava cenovne vojne, ki ne bo neki vzdržljivostni tek na dolge proge, ampak se bo porajala bolj občasno. "Se pravi na vsakih nekaj mesecev ali tednov znižaš cene, da vidiš, kako se stvari odvijajo. Na tak način imaš tudi ogromen vzvod, saj si edini, ki veš, da to počneš, poleg tega pa tudi ni nobenega pravega motiva za spreminjanje zakonodaje, kajti, kot sem že rekel, zmagovalci bodo porabniki, to pa bo ustrezalo političnim odločevalcem. Da, vojna bi lahko bila krvava, ampak tisti, ki bodo izgubili, bodo lahko v različnih delih proizvodne verige," meni Bros.

Evropska proizvodnja ni rentabilna
To bi se lahko videlo na več načinov. Če bi izgubo utrpel Gazprom, ki je ruski državni monopolist pri izvozu plina, bi se ta odrazila v proračunu, če se Kremelj ne bi odločil zmanjšati 30-odstotne davčne stopnje na izvoz zemeljskega plina. Na drugi strani pa je npr. Chevronov projekt za pridobivanje zemeljskega plina, Gorgon (gre za enega največjih tovrstnih projektov na svetu, op. a.), ki je podjetje stal 54 milijard dolarjev. "Ali bo rentabilen? Mogoče. Ali bodo kljub temu proizvajali zemeljski plin? Seveda, saj so bili stroški ogromni. Bo pa vstop novega igralca na energetski trg, se pravi ZDA, imel politične posledice," je prepričan analitik.

Evropa ima seveda tudi svoje zaloge zemeljskega plina v skrilavcih, a po Brosovih besedah pridobivanje v tem delu sveta ni ekonomsko upravičeno. Edina država, kjer bi se takšna proizvodnja splačala, je Velika Britanija. "Iz dveh razlogov. Britanska vlada iz pridobivanja nafte in plina dobiva svojo provizijo, ki gre v neposredno v proračun in ne v poseben sklad. Če to postavko vzameš iz proračuna, potem imaš težavo z zaprtjem proračuna. Politika je zato naklonjena pridobivanju iz skrilavcev, a temu nasprotuje javnost. Vsaj pridobivanju na kopnem. Slika pri t. i. off-shore pridobivanju pa je malce drugačna, saj tu ni nasprotovanja javnosti in kljub višji ceni bi na daljši rok morda lahko bilo izvedljivo, saj se trenutna naftna polja počasi praznijo," je pojasnil.

Porabniki bodo na koncu dobili nižje cene in bodo zagotovo zmagovalci tega boja, vprašanje pa je, kdo bo izgubil, je sklenil.