Visoke temperature letošnje zime so mnoga smučišča spravile na rob preživetja. Že lanska smučarska sezona je bila za slovenska smučarska središča ena slabših doslej, razlog je bil predvsem v prekratki in pretopli zimi, ki jim je povzročila visoke stroške zaradi umetnega zasneževanja. Enako je tudi letos.

"Mi ne bomo preživeli dlje kot te zime in mislim, da smo tik pred tem, da se bodo po tej zimi številna smučišča po tej zimi zaprla," je za MMC posvaril direktor smučišča Golte Mitja Terče in opozoril, da se je v zadnjem desetletju število članov Združenja žičničarjev Slovenije že skoraj prepolovilo.

Delovanje so opustili Sviščaki, Kalič, Ivarčko, Zelenica, Logarska dolina, Lovrenc na Pohorju ...

Brez (vsaj tehničnega) snega ni smuke
Žičničarjem jo je to zimo, še posebej v zadnjih dneh, prav med božično-novoletnimi prazniki, zagodla temperaturna inverzija. V dolini je bilo veliko hladneje kot v hribih, kjer ležijo smučišča. Za izdelavo tehničnega snega so bili tako primerni le posamezni dnevi.

"Kar bi mi potrebovali, so boljše črpalke, topovi in več vode – s tem bi lahko zasnežili tudi to zimo več prog in zagotovili boljšo smuko. Potrebovali bi skoraj dvakrat toliko topov, dvakrat močnejšo črpalko in še nekaj dodatne vode. Samo topovi in črpalka bi stali približno pol milijona evrov, dodatni viri vode pa še več," Terče odgovarja na vprašanje, kaj bi zanje predstavljalo "prvo pomoč" v danem položaju.

Kaj so težave pri izdelovanju snega?
Zdaj imajo 35.000 kubičnih metrov vode, črpalko, ki zmore 45 litrov na sekundo in 16 topov, našteje in pojasni, zakaj to ne zadostuje. "Za zasnežitev povprečne smučarske proge v Sloveniji je potrebnih približno 10 topov. Ti morajo delovati od tri do štiri dni, pogoj pa so negativne temperature. Kupi izdelanega snega se morajo najprej nekoliko odcediti, treba jih je predelati, odstojijo še kakšen dan, se jih raztegne, malo počaka, nato pa uredi s teptalnim strojem," opiše, kako je v optimalnih razmerah normalni cikel za pripravo proge okoli pet dni.

Če je čez dan toplo, pa se čas za pripravo proge podaljša, saj topovi lahko delujejo le ponoči oziroma v hladnejšem delu dneva: "Primerna temperatura za zasneževanje je ob primerni vlagi minus tri stopinje Celzija. Večja kot je vlaga, manj je narejenega snega, saj top samodejno zmanjšuje količino vode, ki jo vbrizga v zrak."

Ko sneg sproti pobira ...
Ko je na smučišču tako toplo, ko je bilo zdaj, na primer +7 stopinj Celzija, na dan "pobere" kar pet centimetrov snega: "Če piha južni veter, je še slabše, če dežuje, pa sploh," opozarja sogovornik.

Žičničarji morajo najprej nadomestiti sneg, ki so ga izgubili, šele nato gredo lahko naprej. "Če bi imeli več topov, bi jih del lahko namenili za popravke, del pa za zasneževanje novih prog," ponazori težavo s prešibkim sistemom zasneževanja.

Na smuščiščih, ki ležijo na 1500 metrih nadmorske višine, kjer še raste trave in ni kamenja, je potrebnih 30 centimetrov kompaktnega snega za zadostitev minimuma za smuko.

Topli dnevi zato naredijo veliko škode. "Narediš ga 15 centimetrov, čez tri, štiri dni si spet tam, kjer si bil. Pa spet tri dni popravljaš in se vrtiš v začaranem krogu dodatnih stroškov in nezadovoljnih gostov, ker ni napredka," pravi Terče, ki dodaja, da so smučarji sicer precej razumevajoči.

Enkratno zasneževanje ene proge stane okoli 20.000 evrov, pravi prvi mož na Golteh, ki pa ob tem poudarja, da gre le za variabilni strošek.

"Sèm ni všteto, da si moral kupiti top, da si ga nastavil, prestavil, spravil vodo na hrib, da pridejo delavci v nočnih izmenah, strojna dela s teptalniki. Potem so pa še omenjeni popravki proge," opozarja.

Obljubljenega zakona ni in ni
Ob tem pravi, da se morajo na sončni strani Alp znajti predvsem sami. "V Furlaniji - Julijski krajini so žičnice celo nacionalizirali in država ves čas prispeva zraven, v Avstriji je pomagala pokrajina Koroška, v Bosni, Srbiji in Črni gori je vse sfinancirala država, nas pa prepuščajo trgu in govorijo, da je naš problem, če se tam ne znamo znajti," poda primerjavo.

Že dolgo upajo na spremembo zakonodaje, ki jim je bila obljubljena. Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o žičniških napravah za prevoz oseb bi namreč med drugim omogočil sofinanciranje obratovanja in vzdrževanja žičniških naprav ter možnost določitev izvajanja izbirne gospodarske javne službe tudi od države. A očitno bodo čakali še nekaj časa:

Denar vsaj iz podnebnega sklada?
Žičničarji upajoč zrejo tudi v ministrstvo za okolje. Program porabe sredstev sklada za podnebne spremembe v letu 2020 je "težak" 184 milijonov evrov. Sredstva Sklada za podnebne spremembe so del proračuna, ki imajo namen prispevati k blaženju podnebnih sprememb in prilagajanju nanje. Ena izmed postavk je pa tudi sofinanciranje programov odprave posledic naravnih nesreč.

"Država bi morala iz podnebnega sklada nekaj nameniti tudi nam, ker mislim da je več kot očitno, da gre za posledico podnebnih sprememb. Nujno bi potrebovali subvencije za nakup opreme za kakovostnejše zasneževanje. Morali bi subvencionirati nakupe topov, vodovode, hidrante, črpališča, jezer, ki se uporabljajo za to zasneževanje. To bi bilo nekako nujno za omilitev posledic. Morda bi se lahko tudi odrekli kakšni taksi CO2 za elektriko, vodarinam, ki jih plačujemo," razmišlja Terče.

A na to žičničarji očitno upajo zaman:

Zakaj pa bi sploh reševali smučišča?
Ugodna posojila za gradnjo žičničarskih naprav sicer trenutno obstajajo. "Na SID banki se shemi reče Turizem 1, toda če ni subvencij, tudi tega posojila najverjetneje ne bo nihče vzel, saj ve, da ga ne bo mogel odplačati," Terče pravi, da je omenjena kreditna shema vsekakor prava pot, a za rešitev so potrebni še drugi koraki, ne samo odložitev problema za nekaj let.

Toda zakaj bi sploh reševali žičnice, če gre pravzaprav za zasebna podjetja? "Ker gre za osnovno infrastrukturo, ki omogoča prihodke tudi drugim. Še nekajkrat toliko denarja se porabi naokrog – za hotele, apartmaje, v trgovinah, restavracijah, šolah smučanja, prodajalnah s športno opremo, na bencinskih črpalkah," odgovarja na naše vprašanje in spomni na to, kar se je zgodilo v Bovcu in Mariboru, ko je zastalo smučanje.

Kdo bo sicer prihajal pozimi?
Gorski centri sicer vse bolj krepijo poletne dejavnosti, kot so
gorsko kolesarjenje, pohodništvo, jadralno padalstvo, plezanje in povečujejo delež nesmučarskih obiskovalcev. Kljub temu pa smučarji v strukturi obiska slovenskih gorskih centrov še vedno predstavljajo 67 odstotkov vseh gostov.

"Gre tudi za delovna mesta drugih ljudi. Komu bodo sicer pozimi oddajali sobe? Gostilne ne bodo polne, šole smučanja ne bodo zaposlovale," pravi in hkrati opozarja, da država od njih – in od nanje vezanih dejavnosti – pobere vsaj za 100 milijonov evrov davkov.

"Verjetno bi jih še mnogo več, če bi se mi razvijali. Če bi bili moderna smučišča, bi država lahko računala na dvakrat toliko davkov. Ali pa se bo odločila, da to pač ni dejavnost, ki jo vidimo v tej državi, in bomo raje na kmetijskih zemljiščih delali Avstrijcem lakirnice, mi bomo pa pri Avstrijcih smučali," zaključuje.

V tujini pomagajo z javnimi sredstvi
V študiji gorskih centrov po Sloveniji, ki jo je lani naročilo ministrstvo za gospodarstvo, so sicer zbrali tudi primerjalne podatke v sosednjih pokrajinah.

Za razvoj žičniške infrastrukture na avstrijskem Koroškem je ključna deželna družba za upravljanje naložb turistične infrastrukture v lasti dežele, finančna sredstva za namestitvene zmogljivosti gorskih centrov pa zagotavlja tudi KWF – deželni sklad za gospodarstvo.

V Italiji so na smučiščih Piancavallo , Forni di Sopra, Sauris, Ravascletto Zoncolan, Tarvisio/Trbiž in Sella Nevea – Kanin hoteli in koče ter druge gospodarske dejavnosti ostale v matičnih zasebnih podjetjih, smučišča pa so bila združena v podjetje Promotur Spa v 100-odstotni lasti Furlanije - Julijske krajine.

S pomočjo proračunskih sredstev dežele, nekaj posojil in minimalne podpore iz evropskih virov so v zadnjih 30 letih v navedenih šest smučišč vložili več kot 300 milijonov evrov, s čimer so v celoti posodobili naprave in smučišča skoraj popolnoma opremili s sistemi za tehnično zasneževanje.

Srbija je leta 2006 je sprejela Zakon o javnih smučiščih, s katerim je smučišča in žičnice opredelila kot javno infrastrukturo, za izvajanje zakona pa je ustanovila še državno javno podjetje Skijališta Srbije. To upravlja štiri centre: Kopaonik, Zlatibor, Staro planino in Brezovico na Kosovu. V zadnjem desetletju so z vlaganjem proračunskih sredstev sistematično nadomeščali stare žičniške naprave z novimi, zgradili nove steze in kupili ustrezno opremo za vzdrževanje. Vsi smučarski centri so opremljeni s sistemi za tehnično zasneževanje.

Skijališta Srbije imajo v lasti izključno žičniške naprave, smučarske proge in reševalno službo, hotele, smučarske šole in podobne storitve pa razvija zasebni sektor. V zadnjih desetih letih je bilo v naložbe štirih gorskih centrov vloženih več kot 110 milijonov evrov.

Nekaj poudarkov iz omenjene študije smo zbrali tudi v spodnji infografiki.