"Cene so se dvignile evro, dva, tako kot vsako leto, ni bilo nekih drastičnih podražitev," pojasnjuje Jure Babarović iz agencije Gradtur, ki je že vrsto let specializirana za ponudbe na belih strminah.

"V Sloveniji se cene dnevnih smučarskih vozovnic za odrasle gibljejo okoli 35, v Italiji in Avstriji pa okoli 50 evrov. Pri tedenskih vozovnicah je najdražja Kranjska Gora, kjer 6-dnevna vozovnica stane 176 evrov, na drugih slovenskih smučiščih okoli 150 evrov, v Avstriji gre pa cena tja do 270, 300 evrov. Smuka v tujini je tako zagotovo okoli 30 do 40 odstotkov dražja," opiše.

V Kranjski Gori letos dnevna vozovnica za odrasle stane 35,50 evra, v sezoni 2014/2015 je stala 31 evrov, v sezoni 2010/2011 pa 29 evrov.

"Že vrsto let opažamo, da si smučarijo lahko privoščijo tisti, ki so res dobro situirani. Že če z družino sedeš v avto in se odpelješ na neko slovensko smučišče, z manj kot 150, 200 evri ne prideš skozi. V Avstriji pa je številka sploh brutalna, če računamo še potne stroške in kosilo. Za štiričlansko družino z dvema 13-letnima otrokoma dnevni izlet brez prenočitve, recimo v Nassfeld, ne stane manj kot 300 evrov,". Foto: Pixabay

Kaj vse vključuje cena vozovnice?
Pogosto si ne predstavljamo, kaj vse vključuje smučarska vozovnica, pa poudarja nekdanji predsednik, danes pa strokovni svetovalec Združenja slovenskih žičničarjev Ernest Kovač.

"Vsak si misli, da je to pač neka vožnja do vrha hriba. Ampak to žičnico je treba postaviti. Sedežnica v Kranjski Gori stane od pet do šest milijonov, naložba v krožno-kabinsko žičnico na Pohorju je bila 12, 13 milijonov," opozori.

En snežni top stane 40.000 evrov. Foto: MMC RTV SLO

Drago je tudi zasneževanje s tehničnim snegom, ki je zaradi vse bolj zelenih zim vedno bolj potrebno. "En snežni top stane 40.000 evrov. En kubični meter snega stane okoli tri, štiri evre. Še bolj plastično: kilometer 30 metrov široke smučarske proge stane 20.000 evrov. Na primer Kranjsko Goro, Roglo, Krvavec stane zasneževanje 200.000 evrov na leto," našteva Kovač in opozarja, da s cenami vozovnic ne dosegajo čiste ekonomske cene.

"Najprej je treba odšteti 9,5 odstotka davka, ki je vključen v to ceno. Treba je narediti sneg, vključena je varnost – po zakonu moramo imeti na smučišču določeno število nadzornikov in reševalcev. Pa naložba v žičničarsko napravo, elektrika za njeno poganjanje je tudi draga. Nekdo mora napravo upravljati, treba je urejati proge. En teptalni stroj stane med 400.000 in 700.000 evri," nadaljuje.

"Pri nas najdražja vozovnica stane 35, v Švici pa 70 evrov ... ko kupujemo novo žičničarsko napravo, pa ta stane povsem enako. 500 ali 600 metrov dolga sedežnica stane štiri milijone evrov plus milijon evrov za gradbena dela - enako v Švici, enako v Avstriji. Amortizacija je enaka, prihodki pa so že zaradi cen vozovnic različni – njim se naložba veliko hitreje povrne," opozarja na primerjavo.

"Če primerjamo naše vozovnice s cenami v tujini, je še vedno kar velika razlika," poudarja. Pojasnjuje, da skušajo cene prilagajati kupni moči Slovencev, saj je na slovenskih smučiščih še vedno od 60 do 70 odstotkov domačih gostov. V večjih smučarskih centrih, kjer imajo tudi več nastanitvenih zmogljivosti, pa število tujih gostov sicer vse bolj raste.

V Kranjski Gori letos dnevna vozovnica za odrasle stane 35,50 evra, v sezoni 2014/2015 je stala 31 evrov, v sezoni 2010/2011 pa 29 evrov. Foto: Pixabay

300 evrov za družinski smučarski dan
Več Slovencev kot v Švici pa seveda smuča v Avstriji in Italiji, cene vozovnic pa rastejo tudi tam.

Po podatkih Gradtura je v Schladmingu v Avstriji v sezoni 2010/2011 dnevna vozovnica za odrasle stala 42 evrov, v sezoni 2014/2015 47 evrov, letos pa je treba zanjo odšteti 55,50 evra. Za smučišče Araba v italijanskih Dolomitih pa si te številke sledijo od 43 evrov pred desetletjem prek 46 do letošnjih 55 evrov.

"Že vrsto let opažamo, da si smučarijo lahko privoščijo tisti, ki so res dobro situirani. Že če z družino sedeš v avto in se odpelješ na neko slovensko smučišče, z manj kot 150, 200 evri ne prideš skozi. V Avstriji pa je številka sploh brutalna, če računamo še potne stroške in kosilo. Za štiričlansko družino z dvema 13-letnima otrokoma dnevni izlet brez prenočitve, recimo v Nassfeld, ne stane manj kot 300 evrov," pravi Babarović.

Vsako leto pa imajo v agenciji na primer tudi kar nekaj srbskih strank, ki si se pritožujejo nad navitimi cenami na domačem Kopaoniku in si, običajno januarja, zaželijo predvsem naše Kranjske Gore.Foto: Reuters

Zimske počitnice na snegu? Hitro nekaj tisočakov.
Kaj šele smučarske počitnice. "Če se odpravi en sam, še gre, za družinski proračun pa je to kar velik zalogaj. Četudi ne gre za nek hud luksuz, teden dni v štirizvezdičnem hotelu v Avstriji skupaj z vozovnicami hitro stane 3.000, 4.000 evrov," izračuna.

"Zadnje čase opažamo tudi, da ljudje rezervirajo namestitev v Sloveniji, ker je ceneje, potem pa se zapeljejo čez mejo, kjer so boljši smučarski tereni. V Kranjski Gori si, denimo, zelo blizu Trbiža, lahko greš tudi čez do Nassfelda, spiš pa vseeno na slovenski strani, kjer je tudi 40 odstotkov ceneje," dodaja.

Čeprav so smučišča vzhodno od nas denarnici veliko prijaznejša, se med slovenskimi gosti niso množično prijela. "V ponudbi smo imeli Jahorino v Bosni in Hercegovini, pa smo jo umaknili, saj ni bilo zanimanja, ker je do tja vseeno tudi po devet ur vožnje. Ne ponujamo več niti Banskega v Bolgariji, nihče se ni hotel voziti tako daleč. Čeprav je bilo cenovno res ugodno. Ne vem, ali so z evropskimi sredstvi vsa ta smučišča obnovili ali so poceni prišli tujci do njih. Bilo je nekaj povpraševanj, ampak ko so slišali, da morajo do tja v lastni režiji, so si premislili," pojasnjuje sogovornik.

Vsako leto pa imajo v agenciji na primer tudi kar nekaj srbskih strank, ki si se pritožujejo nad navitimi cenami na domačem Kopaoniku in si, običajno januarja, zaželijo predvsem naše Kranjske Gore.

Njihove stranke so predvsem družine, med najbolje prodajanimi destinacijami pa so pravzaprav tiste nam najbližje: "Gerlitzen, Katschberg ... ne vozijo se ravno na Tirolsko."
Družine s šoloobveznimi otroki se odločajo precej vnaprej, že zdaj je zmanjkalo zelo veliko stvari iz ponudb: "Nemogoče je dobiti prosti termin od 15. do 22. feburarja med zimskimi počitnicami v Avstriji."

Družine s šoloobveznimi otroki se za počitnice odločajo precej vnaprej. Foto: MMC RTV SLO/T. O.

Počasne žičnice, premalo sob
"Če primerjamo s tujino, je glavni hendikep Slovenije zagotovo infrastruktura," je prepričan sogovornik, ki ob tem omeni na primer izjemno počasno gondolo iz Bovca na Kanin in pomanjkanje namestitvenih zmogljivosti na Voglu.

Prepričan je, da bi bilo treba sistemsko rešiti vir financiranja za žičničarje, "tako kot so naredili v Avstriji, ali pa dobiti neka nepovratna sredstva". Kot mogočo rešitev omenja tudi obvezno participacijo lastnikov namestitev pri upravljavcih smučišč, ki bi potem v zameno dobili ugodnejše ali celo v nastanitvene pakete vključene smučarske vozovnice, s katerimi bi privabljali svoje goste.

En teptalni stroj stane med 400.000 in 700.000 evri. Foto: EPA

Želje po državnih subvencijah
"V Sloveniji je, če gledamo samo iz obratovanja, večina centrov pozitivnih, problem pa so naložbe, zato pa imamo tako zastarelo žičniško infrastrukturo. Če bi država subvencionirala gradnjo naprav, bi bili centri v zelenih številkah, saj bi bila amortizacija toliko manjša in bi si lahko iz prostega denarnega toka pokrivali tudi te naložbe,"
je prepričan Ernest Kovač.

"V Italiji, v Dolomitih država gradnjo subvencionira od 10 do 90 odstotkov, odvisno od javnega interesa," dodaja sogovornik, ki poudarja, da so žičnice najbolj ekološka oblika nizkoogljične mobilnosti v gorskem svetu in so tudi posegi v prostor z žičnicami pogosto manjši, kot če se zgradi cesta.

V Sloveniji je bilo v železniškem prevozu lani prepeljanih 13,5 milijona potnikov, z žičnicami pa so jih prepeljali 18 milijonov: "In ravno zdaj se Slovenske železnice hvalijo, da bo država, ki je 100-odstotni lastnik, vložila več kot 100 milijonov evrov. In to samo v modernizacijo vlakov, ne v železniško infrastrukturo."

Panoga upravljavcev smučišč in žičnic sicer obsega okoli 300 redno zaposlenih in dodatnih 700 sezonskih zaposlitev. Foto: BoBo

1 evro v žičnico, sedem drugam
Pravi, da so Avstrijci pred kratkim spet naredili študijo in izračunali, da se vsak evro na žičnici multiplicira krat 7,21 v druge dejavnosti – v hotele, restavracije, trgovine, smučarske šole ...

Nemci pa so izračunali, da vsako delovno mesto na žičnici pomeni 5,4 delovnega mesta v drugih dejavnostih. "V večini alpskih držav so zato naložbe v žičničarsko infrastrukturo subvencionirane. Pri nas za zdaj še niso, ampak delamo na tem," zatrjuje in dodaja, da se stvari počasi vendarle premikajo.

"Letos se je prvič zgodilo, da SID banka preko ministrstva za gospodarstvo ponuja posojila, ki so enaki amortizacijski stopnji. Zdaj je mogoče dobiti tudi 30-letno posojilo. Včasih pa so nam ga dali za največ 10 let, zato je pa šlo toliko centrov v stečaj, saj v desetih letih ne moreš tega odplačati."

Panoga upravljavcev smučišč in žičnic sicer obsega okoli 300 redno zaposlenih in dodatnih 700 sezonskih zaposlitev. Sprevodnik, strežnik, strojnik, vodja obratovanja, vzdrževalec, voznik teptalca ... "A vse težje je dobiti delavce. Ponudba delovnih mest je večja od povpraševanja. Ni dovolj samo izobrazba, treba je narediti tudi posamezne izpite, saj je naš poklic povezan z varnostjo. Delaš ob vsakem vremenu, ob koncih tedna. Plače so majhne, povprečna bruto plača je med 1.100 in 1.200 evri," opisuje trenutne razmere v panogi.

Smučarski centri se vse pogosteje prestrukturirajo v gorske centre, prav zaradi multiplikativnih učinkov. Foto: BoBo

Smučanje dobiva družbo
Smučarski centri se vse pogosteje prestrukturirajo v gorske centre, prav zaradi multiplikativnih učinkov. "Ogromno lastnikov prevzema tudi hotele, gostinstva, kolesarske in adrenalinske parke ter smučarske šole pod svoje okrilje, saj so tam manjši vložki in večja dodana vrednost. Na sami smučarski vozovnici ne zaslužiš toliko, saj je velika naložba v to infrastrukturo," pojasnjuje Kovač.

"Mi smo v treh zimskih mesecih na račun smučarskih vozovnic zaslužili približno 25 milijonov evrov. In če pomnožimo to s sedem zaradi omenjenih multiplikativnih učinkov, dobimo 200 milijonov prihodkov v občinah, kjer so žičnice. To pa je kar velik denar, če pogledamo, da je cela Slovenija s turizmom zaslužila 2,5 milijarde evrov. Na račun žičnic se v treh letih ustvari skoraj 10 odstotkov prihodkov," naniza številke.

Pozimi je delovalo 42 centrov, 15 pa jih je bilo odprtih tudi čez poletje. In poletna sezona se vse bolj krepi: "Na leto prepeljemo približno poldrugi milijon smučarjev, lani poleti – od maja do oktobra – smo prepeljali 723.000, v enakem obdobju letos pa že 885.000 potnikov. Vogel na primer poleti naredi že več prevozov kot pozimi. Na Straži so avgusta s sedežnico peljali 28.000 ljudi, vsak četrti turist na Bledu se je peljal s tisto žičnico. V Bovcu se je z gondolo na Kanin peljal skoraj vsak drugi obiskovalec," Kovač opisuje prehod iz "belega" v "zeleno", ki je očitno vse bolj neizogiben.