Matija Stepišnik, novinar Večera, kolumnist Studia City, predsednik Društva novinarjev Slovenije. Foto: MMC RTV SLO
Matija Stepišnik, novinar Večera, kolumnist Studia City, predsednik Društva novinarjev Slovenije. Foto: MMC RTV SLO

A smo konec tedna ob še eni tragediji, ko je na poti v Evropo v Sredozemlju umrlo 700 ljudi, spet poslušali doneče prazne besede, kot je bilo tokratno sporočilo Bruslja: "Situacija je skrajna, zato morajo biti naša dejanja pogumna." Hipokrizija podčrtuje veliko (so)krivdo EU-ja in njeno nemo opazovanje, kako postaja nekoč cvetoče trgovsko morje sinonim humanitarne katastrofe in grobnica za ljudi iz tretjega sveta. Vojne in diktatura revščine jih katapultirajo proti EU-ju, v roke gospodarjev trgovine z ljudmi, te novodobne industrije smrti. To so moški in ženske, kot smo mi, bratje, ki iščejo boljše življenje, je v nedeljo preprosto povzel papež Frančišek.

Ampak za Bruselj so to številke. "No name" množica brez prihodnosti, ki se je ne splača reševati. Evropske elite so močnejšo operacijo reševanj na morju, imenovano Mare Nostrum, sklestile pod zastavo varčevanja. Odsotnost begunske in azilne politike kaže, kako se je povojna Evropa - kot projekt miru in človekovih pravic - preobrazila med krizo.

Solidarnost je mrtva, ostali so interesi severa in zahoda, kajti na jug, v periferijo, so se že prebile zakonitosti tretjega sveta. Poglejte Grčijo … Multikulturnost je floskula za turistične reklamne kataloge, kjer oglašujejo folkloro, kulturo in hrano. V resnici pa je ta koncept evropski politični "mainstream" prodal za hitre dnevnopolitične profite, ko je prisedel na vlak nacionalistično-ksenofobnih politik, ki vse bolj prosperirajo prek Marine Le Pen, Gerta Wildersa, Zlate zore, Pravih Fincev ...

Zgolj ponovna okrepitev reševalnih akcij v Sredozemlju bo le benigno izpiranje vesti evropske politike. Za kar koli več bi bilo treba na globalni ravni odpravljati razloge, zaradi katerih ljudje bežijo iz svojih držav, in radikalno spremeniti politike. Njihovo ogledalo je ne nazadnje tudi dejstvo, da begunci, ki se jim uspe prebiti prek morja v "obljubljeno deželo", (p)ostanejo kvečjemu rezervni delavci za nižje plačane službe ali pa pogosteje le ujetniki v centrih za tujce, teh sodobnih taboriščih za razčlovečenje. Na njihovih rešetkah piše "Dobrodošli v EU-ju".