Evropska unija bi le stežka prebavila drugačno odločitev Škotov. Foto: Reuters
Evropska unija bi le stežka prebavila drugačno odločitev Škotov. Foto: Reuters
Matjaž Trošt
Bruseljski dopisnik Matjaž Trošt. Foto: MMC RTV SLO

Evropska unija bi le stežka prebavila drugačno odločitev Škotov. Evropski komisar za trgovino Karel De Gucht je govoril o kataklizmi in o podobnem političnem plazu, kakršnega je sprožil razpad Sovjetske zveze. Pretiravanje ali ne, ne smemo se slepiti, oddahnili so si vsi, ki so razmišljali o tem, kaj sledi. Tako tisti, ki priznavajo pravico do samoodločbe, kot tisti, ki je ne.

Vodje treh osrednjih evropskih institucij, Evropskega sveta, Evropske komisije in Evropskega parlamenta so pozdravljali odločitev večine volivcev na Škotskem, ki so preprečili, da bi se morala Evropska unija zares ukvarjati s Škotsko v drugačni obliki ter s tem, kaj se zgodi, če se meje Evropske unije začnejo spreminjati. Ali bi bila Škotska še naprej del Evropske unije? To ne bi bilo logično. Ali bi morala Katalonija zaprositi za članstvo v EU-ju? Bi to storili? Zdi se, da, saj so slogani in stališča nacionalističnih sil uperjeni proti prestolnicam skupne države in ne proti Bruslju. Evroskepticizem v tej zgodbi nima resne zaslombe.

Da bi Evropska unija zaradi referendumov začela razpadati, je verjetno le malce pretežko sklepanje, a vrnitev nacionalizma, ideja o nacionalni državi kot osrednjem gibalu usmerjanja prihodnosti je vseeno korak v nasprotno smer od tiste, ki jo je v zadnjih letih krepila evropska ideja. Povezovanje brez meja, s prostim pretokom ljudi, kar marsikoga sicer resno moti ali mori, predvsem pa s prostim pretokom misli in idej ... vzpon idej o ločevanju je za tiste, ki ne vidijo drugačne poti, kot je zdajšnja, slaba, napačna. A poglejmo drugo plat resnice. Mi dobro vemo, kaj nam in kaj dejansko pomeni pravica do samoodločbe. In si lahko mislimo ali vztrajamo, da ni nujno uperjena proti nekomu drugemu, temveč utemeljena v ideji sami. Torej biti za. V pozitivni ideji. Kar hočem reči je, da je "referendumski pomladi", če jo lahko tako poimenujemo, težko reči, da je nujno slaba. Kar moti, so neznanke. Kaj potem in kje se vse skupaj konča? Samoodločba je vedno več od dejstev, vedno več od razmisleka o smislu in posledicah. Nemara kar čustvena odločitev. Srce.

V teh dneh spoznavamo, koliko je podobnih, zatrtih želja ljudstev po Evropi. Kako bi reagiral London na morebiten škotski da, kako Madrid na sam referendum v Kataloniji, kako Valonijci, Bruselj na morebiten referendum o neodvisnosti Flandrije? Veliko vprašanj, še več nejasnih odgovorov.

Eden najbolj očitnih odgovorov, ki je dejanski primer mešanja retorične megle, je Kosovo. Primer sui generis. Peterica od 28 držav članic EU-ja te države ne priznava in je tudi ne bo. No, prihodnosti ne morem napovedovati, torej nič ne kaže, da bi jo priznala. Ciper, Grčija, Romunija, Slovaška in Španija. Se potem čudimo, zakaj se v Madridu tako močno upirajo ideji o samoodločbi Kataloncev, če še Kosovu ne morejo pogledati skozi prste? Retorična megla se začne z razpravo o tem, da se Kosovo približuje Evropski uniji. To počne kot država, a nihče o Kosovu v Bruslju uradno ne govori kot o samostojni državi, ker Evropska unija v tem pogledu enotno ugotavlja, da nima enotnega stališča. Dialog poteka med Beogradom in Prištino, ne med Srbijo in Kosovom.

Raziskovalec na bruseljskem Centru za preučevanje evropskih politik EPC, Fabian Zuleeg ne pričakuje, da bi referendum na Škotskem prinesel več podobnih odcepitvenih gibanj po Evropi, temveč pričakuje veliko več regionalnih pobud za več avtonomije, za več pravic in pristojnosti glede financ, politik. Uf, si predstavljate?! Nova država v Evropi? Več kot očitno je v Bruslju in še kje odgovor: "Ne, hvala." A to ne pomeni, da je zgodba končana. Škotska je dala ljudem krila ... saj veste, da so dovoljene sanje.