Pa naj tožijo! je naposled odvrnil minister za kulturo na vprašanja o reševanju položaja filmskih ustvarjalcev. In s tem prezrcalil odnos njegovega kabineta.

Ministrstvo za kulturo. Foto: MMC RTV SLO
Ministrstvo za kulturo. Foto: MMC RTV SLO

Mar ministru Simonitiju ni niti malo neprijetno? Minister, ki je v svojem prvem mandatu vzpostavil Javno agencijo za knjigo kot strokovno telo ali pa poskrbel za nevladnike na Metelkovi 6, ko je podpisal nalog za prenehanje zaračunavanja najemnin, je zdaj v drugem mandatu oboje razvrednotil. V imenu koga ali česa? Retorično vprašanje, pa vendar? Se bo začel vzpostavljati miselni okvir vseh tistih, ki ločujejo med lepo (beri tradicionalno, ljubiteljsko) in izrojeno (beri sodobno, eksperimentalno, progresivno) umetnostjo; ki ločujejo med didaktičnim (beri sprejemljivim) in kritičnim (beri nesprejemljivim) pristopom?

Minister Simoniti petkov protest razumel kot grožnjo s smrtjo

Imamo vlado, v kateri državna sekretarka rdečo barvo, polito po stolih in mizah rekonstruirane pisarne pred kulturnim ministrstvom, gre za eno od akcij Aktiva delavk in delavcev v kulturi, interpretira z likvidacijo in se ob tem sprašuje, ali bo morala njena mati doživeti umor svoje hčerke; da gre za kri umetnikov, ki jo "puščajo" s svojimi ravnanji, tega krika ne sliši, tega simbolizma ne zazna. Imamo vlado, katere minister napade pevko z vsemi topovi zaradi iztrgane izjave iz konteksta, dan prej pa polemizira s karikaturo. Imamo vlado, v kateri nekemu drugemu ministru ni povšeči, da filmski režiserji ne snemajo dobrih filmov o osamosvojitvi in da muzealci ne predstavljajo dovolj dobro obdobja osamosvojitve. Razumljivo, zamenjajmo kulturnike! In že se je začelo ...

Ministrstvo za kulturo v tej vladi vzpostavlja strahovlado do razmišljujočih državljanov. Četudi je predvečer tridesetletnice države, grajene prav s kulturnimi, civilnodružbenimi gibanji in so tu ti isti kritični posamezniki, ki so protestirali na Roški, se zdaj njihovo protestno nrav kriminalizira, njihovo delo pa označuje za parazitsko.

Izrisuje se tudi že novi kulturni model: minister za kulturo postaja prvi med nadzorniki in prvi med strokovnjaki. Medtem pa se ne spoštuje več niti zakonov niti podpisanih pogodb.

Asociacija nasprotuje predlogu kulturnega ministrstva glede komisij

Primer predloga ministrstva: v strokovnih komisijah je lahko več uslužbencev ministrstva kot strokovnjakov, minister pa lahko člane komisij imenuje in razrešuje, kot želi. To seveda ministru – politiku omogoča neposredni nadzor pri dodeljevanju javnih sredstev; strokovne komisije tudi obravnavajo vpise v razvid samozaposlenih v kulturi in s tem upravičenost plačevanja prispevkov ... minister je pred dnevi svoj predlog že udejanjil. Z izbrisom samozaposlenega v kulturi z za neko pravno državo šokantno argumentacijo, češ da s svojimi javnimi aktivnostmi in delovanjem bistveni del svojega časa namenja dejavnostim, ki niso v skladu z njegovim statusom. Zaradi nesprejemanja dejanj kulturnega delavca. Ne dela, dejanj!

Mimogrede – glasbeniki se medtem pogajajo z gospodarskim ministrstvom, saj v kulturnem (z okoli dvesto zaposlenimi) niso našli sogovornika.

Imamo odlične umetnike, naj bo to na Ta veseli dan kulture naš prvi konsenz. Kot velja za športnike, naj začne veljati še zanje. Četudi ne poznate nobenega mednarodnega uspeha kot pri športu, še ne pomeni, da ga ni. Največji izmed vseh pa je nastop države kot gostje na Frankfurtskem knjižnem sejmu 2023, edinstveni kulturno-ekonomsko-turistično-politični priložnosti samostojne Slovenije. No, lahko je. Le kako in s čim se bomo predstavili mi, ko je od včeraj za tako pomemben projekt odgovoren revizor, ki je bil še včeraj popolnoma neznan?

Briše se, briše se temelje.

Demontaža kulturnih institucij

Briše se tako tudi rezultate dobrih direktorjev in namesto njih nastavlja poslušne ali ljudi brez izkušenj, v ta namen pa spreminja ustanovitvene akte in statute javnih ustanov. Mah, kaj nas briga tuje mnenje. Ob tem pozabljamo, da smo neločljivo vpeti v evropski prostor, ne le s partnerji z evropskih razpisov; odsotnost kakršne koli dodatne večmilijonske injekcije zaradi izjemne ranljivosti kulturnega sektorja po vzoru številnih držav, popolna blokada slovenskega filma in s tem evropskih koprodukcij ali pa nazadnje ustavitev financiranja Slovenske tiskovne agencije – v Bruslju ne le slišijo, temveč se čudijo. Kot so se čudili vladni depeši na vrhu prvega vala epidemije o vseh nas, komunističnih medijih in novinarjih.

Zakaj korak nazaj? Da lahko redki, navadno iz ozadja, korakajo še naprej ... Se bo torej začelo v kulturi dogajati, kot se je v gospodarstvu, in se bo javne zavode in agencije le še izčrpavalo, kot se je dobra podjetja, na račun peščice, blizu ministru ali glavnemu lobistu? In kje je pri vsem tem nekdanja načelnost in zavezanost javnemu interesu Nacionalnega sveta za kulturo? Jap, vedno so ključni ljudje, ki imajo priložnost, da vodijo, a če jih vodi le lasten interes ...

Protestna akcija pred ministrstvom za kulturo

Tokrat z njimi izginja interes države izpred tridesetih let – biti demokracija, zatorej še posebej skrbno negovati kritično misel v javnem prostoru. Kulturo, torej!

Pred zapahnjenimi vrati ministrstva stojijo proseči. Pozicija moči je jasna.
Za vrati se privoščljivo nasmiha mladi mož, poln pritlehnega karakterja in brez kančka znanja o umetnosti, a s hitrimi prsti, ki radi čivkajo.

Sramota! je pred dnevi, gledajoč v ministrstvo, po mikrofonu v zadnji uporniški akciji Aktiva dejal eden najvidnejših filmskih ustvarjalcev.

Sramota ostane!

Da, nje se iz-brisati ne da.


Obvestilo uredništva:
Mnenje avtorice oziroma avtorja ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.