Medtem ko se odrasli večinoma še "borimo" s temi neomejenimi možnostmi, otroci z dvema, tremi kliki že "not padejo". Foto: Pixabay

Moja obleka je daleč od popolne, moje perilo ni popolno belo. Niti niso moja stopala popolno gladka, moja frizura je, kljub prizadevanjem, vedno zelo daleč od popolne, moja koža ni popolno napeta, moj nasmeh ni popolno bleščeč.

In to sploh še ni vse! Moje silvestrske noči niso niti najdaljše niti popolne, pravzaprav sploh ne vem, kakšne so, ker jih prespim. Moje poletje je po vseh merilih popolnosti celo izjemno dolgočasno. Da ne govorim o bučkah ali jagodah z svojega vrta, ki so tako nepopolne, da ne dosegajo nobenega vizualnega standarda EU-ja, kaj šele popolnosti.

Banalno, meni celo smešno, a si skoraj ne predstavljam, kako je otrokom, ki še ne premorejo izkušenj in življenjske modrosti, da bi lahko uravnavali svoja občutja ob spoznavanju lastne nepopolnosti ob bombardiranju z vseh strani. Prvič me je prešinilo to spoznanje, ko sem videla jokati otroka v resničnem obupu in prizadetosti, ker je pisal test 98 odstotkov, in ne 100 odstotkov. Ni popoln.

Jožica Frigelj. Foto: Osebni arhiv

"Pa tako zelo sva se učila," je zatrjevala mati na govorilnih urah. Ona in otrok sta se učila, potem pa zmanjkata 2 odstotka. Še nikoli se niso starši toliko ukvarjali s šolo, kot se ukvarjajo danes. Veliko staršev ob lastni nepopolnosti želi vsaj popolnega otroka. Sedijo z njim ure in ure in "se učijo", jim delajo naloge, plakate, brskajo po spletu in iščejo gradivo, slike, prevode, kopirajo, kličejo starše otrokovih sošolcev za informacije o ustnem ocenjevanju ali pišejo sporočila učiteljem.

"Spoštovani, ker je bil moj otrok odsoten, prosim, da mi posredujete preverjanje znanja."
"Spoštovani, prosim, da mojega otroka opravičite spraševanja, ker še ni popolnoma pripravljen."
In (vsaj za moje pojme) mnogo večji problem: poznate, recimo, ask.fm? Zaradi njega je pred časom štirinajstletna Britanka naredila samomor. No, ne zaradi njega, pač pa zaradi vprašanj in trditev, ki so se tam pojavile. "Ti si grda," je bilo baje tisto, kar jo je pognalo v smrt.
Sodelovanje na teh "družabnih" portalih je lahko tudi popolnoma anonimno: tumblr.com (post anything from anywhere), connected2.me (you can send an anonymous message). Podobno delujejo tudi WhatsApp, Snapschat, Viber, Instagram

Dejstvo je, da so nas, odrasle, tri čarobne črke – www – ujele dokaj nepripravljene. Na spletu najdeš vse, od dela do zabave in ljubezni. Medtem, ko se odrasli večinoma še "borimo" s temi neomejenimi možnostmi, otroci z dvema, tremi kliki že "not padejo". Popolnim neznancem brez zadržkov odgovarjajo na vsa mogoča vprašanja, od najbolj nedolžnih do najbolj intimnih. Sodelovanje pa je anonimno. In ko se štirinajstletnica odloči, da ne bo več živela, niti ne vemo, kdo je zapisal tisto odločilno trditev: TI SI GRDA.

Tudi jaz imam profil na FB-ju. Med prijatelji pa ogromno zdajšnjih in nekdanjih učencev. Vsakega, ki se "gre" ta ask.fm, lahko spremljam. Saj ne, da bi ravno vohunila za njimi, itak mi sami povedo, kaj se tam dogaja. A lahko si ogledujem njihove debate, ne da bi kdor koli vedel, da to sploh počnem. Jaz, ki sploh nisem otrok računalnika. Popolnoma anonimno lahko tudi sodelujem. In razmišljam ... Kaj se je zgodilo z dobrim, starim pogovorom? Pogovor je vendarle tisti del človeške komunikacije, ki ga ne smemo zanemariti. Izboljša zaupanje, veča pripravljenost za sprejemanje pomoči, prinaša čustveno razbremenitev in posreduje čustveno oporo, občutek sprejetosti in varnosti. V pogovoru se ljudje razkrivamo in spoznavamo, pogovor nas povezuje in razbremenjuje. Je veliko več kot le sredstvo sporazumevanja.
Kaj smo pa mi naredili? Otroke smo posadili pred računalnik (ali iphone, tablico, kar koli že pač), kjer vsi tekmujejo čigava fotka bo zbrala čim več "lajkov", všečkov. Punce bi bile rade seksi, razkrivajo popke in zbirajo komentarje "uf, lepa", "wau, zažigaš", "lepotička", fantje razkazujejo svoje bicepse ali fotke s pivom v roki za komentarje "wau, frajer", "nabildan čist" itd. Dandanašnji šteje le še število "lajkov" in komentarjev. Njihova samopodoba je odvisna od števila "lajkov"! Medčloveške vezi s stroji? Virtualnost namesto druženja? Nenehno in ponovno poudarjam: človek je socialno bitje in stiki med ljudmi preko posrednika, tj. aparata, niso naravni. Niso odkriti, niso iskreni. Manjka tudi pomemben del sporočilnosti – neverbalna govorica.

Pomemben pa je tudi družbeni okvir, v katerem otroci dozorevajo, ki prav tako prispeva k oblikovanju vrednot. Ta družbeni okvir so vedno predstavljali odrasli in vrstniki. Zato je zagotavljanje odprtega prostora za pogovor danes bolj kot kdaj prej naloga odraslega, tudi učitelja. Otroka je treba poslušati, da bi razbrali pomen, razumeli govorico, da bi ga slišali, mu odgovorili.

Za pripadnike t. i. generacije Y (ali je zdaj mogoče že Z?) avtoriteta in zaupanje nista samoumevna, ampak se gradi skozi odnos. In če (se) otroci zaupajo popolnim anonimnežem na spletu, potem smo v gradnji tega odnosa nekje hudo zgrešili.

Jožica Frigelj je učiteljica, profesorica razrednega pouka in članica civilne iniciative Kakšno šolo hočemo.