Igor E. Bergant Foto: Stane Sršen, RTV Slovenija
Igor E. Bergant Foto: Stane Sršen, RTV Slovenija
Gotof je
Morda se po dogodkih v Mariboru lahko zedinimo vsaj v tem, da nasilje ne rešuje ničesar, pač pa vse skupaj samo še poslabšuje. Uničuje zdravje in življenja vseh udeleženih na „obeh“ straneh. "Evolucija" protesta je namreč hitra ... Foto: Spletni kolaž

Že iz kratkega odstavka je jasno, da je šlo za drugačno obdobje svetovne zgodovine. Edini še živeči izmed glavnih akterjev zgodbe je prav omenjeni Gorbačov. Ni več niti državne tvorbe, ki ji je bila namenjena izjava, niti njenega voditelja Ericha Honeckerja, pa tudi države Gorbačova in partije ne. Celo na Zahodu priljubljeni politik z ljubkovalnim vzdevkom "Gorbi", ki je z zagonom "preustroja" (perestrojke) propadajočega komunističnega imperija spoznal znamenja časa, je naposled zamudil ... A je - ne glede na prezir, ki ga je večinoma še vedno deležen v domovini, končal vsaj bolje, kot drugi. Honecker je bil slaba dva tedna po izjavi Gorbačova politični mrtvec, dokončno pa je pet let kasneje umrl v čilenskem izgnanstvu. Je pa lahko doživel vsaj še propad države, ki jo je vodil s trdo in togo roko ter brez elementarnega čuta za človečnost in stvarnost.

Kakšno zvezo ima berlinska izjava Gorbačova z Mariborom? Seveda so prostorske, časovne in zgodovinske okoliščine drugačne. Današnja Slovenija z drugim največjim mestom vred ni nedemokratična država, kakršni sta bili tedaj Vzhodna Nemčija ali Sovjetska zveza. Pa tudi Gorbačov in Honecker nista bila voditelja, izvoljena na način, ki ga zdaj vsesplošno razumemo kot demokratičnega (pa čeprav je imela Vzhodna Nemčija vsa leta obstoja vsaj formalno večstrankarski sistem in ustrezno "ljudsko skupščino").

Časi so drugi, zgodovinski nauk pa ne. Tega v Mariboru in sodobni Sloveniji tisti, ki bi se iz njega lahko kaj naučili, niso razumeli. In ga ne razumejo (ali nočejo razumeti) niti danes. Že mogoče, da so za krmilo lokomotive vlaka v lepšo prihodnost sedli z dovoljenjem državljanov, a so se iztirili, vozijo nas v napačno smer, mislijo predvsem na svoje ugodje in udobje predvsem svojih najbljižjih prijateljev ali sorodnikov (s sinovi vred) in ... zamujajo.

Kdor ima med njimi še vsaj trohico preostanka občutka za čas, se bo podvizal z odhodom. Dlje bo odlašal, večjega gneva bo deležen. In večji kot bo gnev, višje bo segel in hujši bodo padci s političnih oblakov, levih, vmesnih ali desnih. Vseeno. Kdor bo čakal predolgo, bo dočakal Honeckerjevo (politično) usodo. Tistim hitrejšim bo morda naklonjen Gorbijev scenarij.

Še enkrat, Slovenija 2012 ni Vzhodna Nemčija 1989. Smo demokratična država in želimo takšni tudi ostati. A eno izmed osnovnih pravil demokracije je tudi to, da jo je treba spoštovati, biti načelen in moralen ter z njo ravnati odgovorno. A kaj se dogaja pri nas? Naša demokracija po dobrih dvajsetih letih vse preveč spominja na karikaturo, strpno in kulturno izmenjavo argumentov zamenjuje samopašno obračunavanje s pomočjo neslanosti, agresivna ignoranca pa ob pomoči hujskaštva v mnogih javnih občilih zlahka zmaguje nad racionalnostjo. Nespodobnost in nastopaštvo se prodajata kot vrednoti, civiliziranost in zmernost veljata za izraza šibkosti. Visoke etične norme so nedosegljive, nizki udarci so bolj priročni. Državni zbor in občinski sveti imajo včasih podobo otroških peskovnikov, v katerem se pobalinsko igrajo razvajena otročad, mali prepisovalci, barabice in goljufki, ki drug drugemu nastavljajo gnila jajca v najrazličnejših oblikah. Se potem lahko kdo čudi, da jih ljudje ne jemljejo več resno in se v obupu zatečejo k protestu na ulici? Tudi v Vzhodni Nemčiji je tistega leta na (v tisti državi - neprijavljenih) množičnih protestih odmevalo "Wir sind das Volk!" (Mi smo ljudje!). Vztrajnost ljudstva in mirnost protestov sta razmeroma hitro zlomili voljo na videz močnejše (formalno "ljudske") policije in režima.

Stopnja legitimnosti slovenskih oblasti vseh barv - tako na državni ravni kot na lokalnih - je zagotovo neprimerno višja, kot je bila tedaj vzhodnonemška. A po zdaj veljavnih standardih sodobnih parlamentarnih demokracij zahodnega tipa v najrazvitejših delih sveta (kamor spada tudi Slovenija), ki smo jih sprejeli predvsem zato, da se nekdanji časi ne bi ponovili, se ob našem drvenju v moralni, upravljalski in finančni bankrot ta legitimnost krči. Ob vse nižjih volilnih udeležbah bi v Sloveniji že zdavnaj morali zvoniti vsi alarmni zvonci.

Morda se po dogodkih v Mariboru lahko zedinimo vsaj v tem, da nasilje ne rešuje ničesar, ampak vse skupaj samo še poslabšuje. Uničuje zdravje in življenja vseh udeleženih na „obeh“ straneh. Predvsem pa omogoča manipualcije in zlorabe – spet na vseh straneh - ter zamegljuje bistvo in resnične vzroke. Kar samo podaljšuje pot do rešitve. Daljša pot vodi do zamude, kdor zamuja, pa ...