Đoković je na osrednjem igrišču že opravil več treningov. Foto: EPA
Đoković je na osrednjem igrišču že opravil več treningov. Foto: EPA

V resnici ne gre za najbolj nepričakovan zaplet. Po zadnjem grand slamu skorajda ni bilo tedna, ko Novak Đoković ne bi izrazil resnega dvoma, da bo nastopil v Melbournu. Vzrok so bili strogi avstralski postopki pri vstopu v državo, ki jih je zdaj zaradi omenjenega zapleta spoznal ves svet. Novakove besede "Nočem razkrivati svojega cepilnega statusa," so se glede na njegovo znano skepso o cepivih seveda jasno razumel kot "nisem se cepil in se tudi ne nameravam". Njegov "najbrž ne bom igral" pa kot "naredil bom vse, kar se bo dalo, da bom igral".

Novak Đoković po dobljeni pravni bitki zdaj v (ne)milosti ministra

Najbrž je največjo napako naredil sam, ko je na družbenih omrežjih objavil, da bo s posebnim dovoljenjem vendarle odpotoval v Melbourne in tam naskakoval rekordni 10. naslov. Se spomnite tvita Justine Sacco? Pred devetimi leti je nekdanja direktorica komuniciranja medijskega podjetja IAC v New Yorku tvitnila "Grem v Afriko. Upam, da ne bom dobila aidsa. Samo šalim se. Saj sem belka." Ko je njeno letalo pristalo na črni celini, so se vsi zgražali nad njenimi besedami, kmalu je ostala brez službe.

Čeprav se zapisa obeh vsebinsko povsem razlikujeta, pa ju povezuje to, da sta oba pristala v neki drugi realnosti, kot je bila še v času vkracnja, nehote pa sta jo sama sprožila. Đoković se je namesto prijazne dobrodošlice znašel sredi zaslišanja in kmalu v azilnem hotelu. Večina običajno ni prav navdušena nad lahkotnim izražanjem občutkov superiornosti in privilegijev, sploh če govorimo o realnosti zadnjih dveh let, ki je prepletena s pandemijo in izredno strogimi ukrepi, ki so precej otežili življenja številnim Avstralcem. Zato razumem, da se je precej teh počutilo manjvredne. Deprivilegirane. Drugorazredne. Razumem avstralske oblasti, ki jih motivira dejstvo volilnega leta. In razumem Đokovića, ki je imel v rokah vse potrebne dovolilnice in zagotovilo, da bo lahko igral. A preprosto ni znal brati družbenega konteksta, ko ni bilo pametno izpostavljati svoje (četudi upravičene) izjeme. S tem je sprožil plaz, ki je marsikaj razkril.

"Napačno izpolnjen formular je bila človeška napaka"

Ponedeljkova zmaga na sodišču tako ni presenečenje. Kot tudi ni presenečenje nadaljevanje zgodbe − potrdilo o pozitivnem testu 16. decembra (ki pri marsikom vzbuja vprašanje avtentičnosti) in brezskrbno pojavljanje v javnosti v naslednjih dveh dneh (ko bi moral biti v izolaciji) ter laganje o nepotovanju v zadnjih 14 dneh pred prihodom v Avstralijo. Ko je bilo vsem jasno, da Đoković ni ravnal prav, je obe dejanji priznal, obžaloval in ju opisal kot napaki. Vse skupaj me je spomnilo na Ligo NFL, kjer je eden največjih zvezdnikov tega hipa Aaron Rodgers lagal (če bi bil odvetnik, bi zapisal 'se je nejasno izražal') o svojem cepilnem statusu. Dal je vedeti, da je zaščiten, a ne zaradi cepiva, ampak zaradi prebolevnosti. Kako nestabilen je sistem, pričajo primeri nekaterih igralcev z istega tekmovanja, ki so si pridobili lažna potrdila, da so bili cepljeni. Ko so jim to dokazali, so bili kaznovani z več tekmami neigranja.

To me pripelje na začetek pandemije. Takrat sem v začetku prvega vala zapisal: "podatek več odžene paniko in nejasnost preč". In ravno to se dogaja − če so karte jasno položene na mizo, iskreno, transparentno, odkrito in brez (občutka namernega) zavajanja, potem to prepreči marsikateri morebitni spor, nejasnost in zaplet. Pri Đokoviću bi bilo to popolnoma mogoče, a v tem primeru je res težko govoriti o jasnosti in preglednosti, ki ima svoj začetek že pri skrivanju cepilnega statusa. Takoj ko se v zgodbi pojavi kakšna luknja in jo njegov tabor skuša zakrpati, se odpre neka druga.

Pogosto slišim besede v bran Đokoviću − češ, da se ves zaplet, pripor in petdnevno bivanje v azilnem domu Rogerju Federerju in Rafaelu Nadalu ne bi nikoli pripetili. Res se ne bi, saj sta cepljena, tako kot 95 odstotkov igralcev iz prve stoterice lestvice ATP. Njegova družina ga portretira kot žrtev, oče Srđan ga je celo označil za Spartaka novega sveta. A razlik je precej, začenši s tem, da se je Spartak boril za skupnost sužnjev, Novak pa se bori zase in za svoj položaj, v katerega so ga vodile lastne nespametnosti. Pardon, napake.

Obvestilo uredništva:

Mnenje avtorice oziroma avtorja ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.