Kapo dol za tako sezono! Foto: AP
Kapo dol za tako sezono! Foto: AP

Najboljši kolesar sveta (jakostna lestvica se bo spremenila v torek) je zaradi pandemije covida-19 spomladi ostal brez enega samega tekmovalnega dne, tako se je prve dirke udeležil šele 21. junija, ko je prav slovensko prvenstvo odprlo novo kolesarsko obdobje. V težko pričakovanem obračunu s Tadejem Pogačarjem je prvi prikolesaril na Ambroža.

Podkast SOS-odmev: Analiza Vuelte

Primož Roglič je natanko 20 tednov pozneje sezono končal na enak način, v Madridu je bil še drugič okronan za kralja španskih cest. To je bilo izjemno napornih 20 tednov, ki so še bolj izklesali njegovo mitsko podobo.

Drugo mesto na Dirki po Franciji je bilo seveda izjemno uspešno, nov osebni mejnik, a izgubljena rumena majica na predzadnji dan je vseeno prinesla poraz. Če dva tedna vodiš in nadzoruješ vse dogajanje, potem pa na zadnji preizkušnji izgubiš zmago, potem se to šteje kot poraz.

Odločitev o nedeljskem nastopu Rogliča tik pred zadnjo etapo

Pri tem prav nič niso pomagale nekatere nesrečne okoliščine, med katerimi je bila seveda najočitnejša padec na Dirki po Dofineji. Nekateri so odstop na tej dirki in zelo dolgo prelaganje odločitve, ali bo sploh odšel na Tour, razumeli kot igranje s tekmeci ali celo iskanje alibijev, ampak vsak dan bolj jasno je, kako resen je bil padec. Že Martin Hvastija je v podkastu SOS-odmev povedal, da ga je na dan kronometra vse bolelo, ob koncu Vuelte pa je športni direktor Merijn Zeeman razkril nov detajl: "Tri dni po padcu v Dofineji sva skupaj kolesarila. Vse ga je bolelo, prehitevali so naju celo turisti."

Zasavski orel o teh dogodkih javno ni govoril, niti se ni želel izgovarjati na padec. Zategadelj je še bolj impresivno, kaj je sledilo. Predčasen prihod na svetovno prvenstvo, kjer je v mukah in zadnjimi močmi prikolesaril do šestega mesta. Zelo dobro, a deležen je bil kritik, ker ni bolj pomagal klubskemu kolegu Woutu van Aertu v lovu na zmago.

Roglič na ciljni črti prehitel Alaphilippa za zgodovinsko zmago!

Tudi to je preslišal, vstal in v šampionskem slogu dobil Liege−Bastogne−Liege, kar je z naskokom največja slovenska zmaga na enodnevnih dirkah. Bolj kot ne po željah svojih delodajalcev je nato spet krenil na Pirenejski polotok, kjer je ubranil lansko Vuelto. Precej impresivno.

A to so samo številke. Še bolj impresiven pa je način zmag. Letos je še kako razvil pregovorno lakoto po zmagah, ki jo je nadgradil z izjemnimi sprinti in pospeški v zadnjih 500, 600 metrih. Ni tip kolesarja, ki bi zadnjih 20 kilometrov samostojno grizel v klanec, ampak v glavi natančno preračuna, kdaj je treba pospešiti, kar nato nadgradi v zmago. Ko nima konkurenčnih nog (nihče jih nima prav vsak dan) velja poudariti drugo vrlino − ne postane paničen. Ob koncu vsakega tedna je imel en malce slabši dan, ko so se mu konkurenti odpeljali naprej, sam ni izgubil tal pod nogami, ampak je v svojem tempu grizel vse do cilja.

Vse do Madrida. Rdečega Madrida.

Največ se naučimo iz napak in porazov. Roglič je v sicer odlični sezoni utrpel tudi nekaj teh, a vedno je znal vstati in zmagovito demonstrirati, kaj vse se je iz njih naučil. In prav to ga dela tako velikega.

Tudi zato komaj čakam na začetek sezone 2021.

Obvestilo uredništva:

Mnenje avtorice oziroma avtorja ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.