Jezuitski misijonar v Tokiu se je v zgodovino moderne slovenske literature vpisal v letih 1954 in 1955, ko je ustvaril zgodnje dosežke slovenskega pesniškega modernizma.

Nagrado Prešernovega sklada je Kos prejel za zbirki Pesmi z japonskih otokov in Ob rahlo tresoči se tokijski harfi. Življenje na Japonskem, kjer kot misijonar živi že več kot 60 let, se močno čuti tudi v njegovem delu. Njegova zbirka Dober večer, Tokio (Tokio, 1960) ni le prva slovenska knjiga, izdana na Japonskem, marveč tudi ena prvih pesniških zbirk moderne slovenske poezije.

Prvo pesniško zbirko Marija z nami je odšla na tuje je objavil že leta 1945 v Lienzu. Desetletja po vojni je največ objavljal v slovenskih revijah v tujini, veliko v Buenos Airesu, od leta 1995 pa objavlja tudi v Sloveniji.

V zbirkah Pesmi z japonskih otokov in Ob rahlo tresoči se tokijski harfi se njegova poezija odpira harmoničnemu doživljanju japonske narave, človekovega mesta v kozmosu in - nazadnje - krščanske transcendence kot temeljnega ozadja vseh bitij, njihove lepote, globine ter nagovarjajoče moči, je v utemeljitvi nagrade Prešernovega sklada zapisal Matija Ogrin.

Iz Murske Sobote prek Maribora, Ljubljane, Rima do Tokia
Kos se je rodil v Murski Soboti in potem odraščal v Mariboru. Ko so štajersko prestolnico zasedli Nemci, so družino preselili v Srbijo, on pa se je umaknil v Ljubljano, od koder so ga Italijani internirali v koncentracijsko taborišče Gonars. Po koncu vojne je odšel na Koroško in pozneje v Rim, kjer je leta 1953 doktoriral na papeški univerzi Gregoriana. Po posvečenju se je pridružil jezuitom in se na Irskem pripravljal na misijon na Japonskem, kamor je odšel leta 1956.