"Nekaj tisoč ljudi nas je tu. Fabriški dimniki segajo v nočno nebo in vzkriki siren lomijo ozračje in otroci čakajo za okni svoje stare."

Pesnik in pisatelj Tone Seliškar (1900–1969), verjetno najbolj znan po mladinski povesti Bratovščina Sinjega galeba, je bil eden najvidnejših predstavnikov slovenske proletarske poezije. Na njegovo poezijo, v kateri je razkrival bedo delavskega, predvsem rudarskega življenja, so vplivali otroštvo v delavskem predmestju, obe svetovni vojni in služba v Trbovljah. Izhajal je iz socialnega ekspresionizma, na primer v pesniški zbirki Trbovlje (1923), pozneje pa je prešel v socialni realizem, ta se je najboljizrazil v pesniški zbirki Pesmi pričakovanja (1937). Nekaj njegovih pesmi s socialno in delavsko tematiko je leta 2004 interpretiral Aleš Valič.

"Nekega jesenskega dne so skoraj za sto evrov povišali šolski dodatek, ki so ga družine vsako leto dobile kot pomoč za nakup šolskih potrebščin, zvezkov, torb. Noro si se razveselil, v dnevni sobi si kričal: Gremo na morje! in vseh šest se nas je posedlo v naš avto za pet; jaz sem zlezel v prtljažnik kot kak ugrabljenec v vohunskih filmih, kar mi je bilo še posebej všeč."

Francoski pisatelj Édouard Louis (1992) je odraščal v delavskem okolju, zaznamovanem z nasiljem, brezposelnostjo, alkoholizmom in homofobijo. Velik mednarodni uspeh je dosegel že z romanesknim prvencem Opraviti z Eddyjem iz leta 2014. Njegova dela so izrazito avtofikcijska, med njimi je knjiga Kdo mi je ubil očeta, na intimnih spominih temelječe fiktivno pismo očetu, ki ima pri nekaj več kot petdesetih letih popolnoma uničeno zdravje. O njem pravi, da pripada tisti kategoriji ljudi, ki jim politika namenja prezgodnjo smrt. Odlomek v prevodu Iztoka Ilca interpretira Primož Pirnat.

"Stalna uporaba preteklega časa je vendarle past. V časopisu Le Monde z dne 17. junija 1986 lahko o mamini regiji, Zgornji Normandiji, preberemo: Zaostanek v šolanju kljub izboljšavam ni bil nikoli odpravljen in še vedno kaže svoje učinke […]. Vsako leto 7000 otrok zapusti šolski sistem brez izobrazbe. Prihajajo iz "odrinjenih razredov" in nimajo dostopa do usposabljanj. Po besedah enega od učiteljev jih polovica "ne zna prebrati dveh strani besedila, namenjenega njihovi starosti."

Tudi francoska nobelovka Annie Ernaux (1940) piše večinoma avtofikcijska dela, umeščena v jasen družbeni kontekst, največkrat gre za francoska delavska okolja. V pripovedih Mesto, Neka ženska in Sram, objavljenih pred kratkim izdani knjigi Tri besedila, se posveča svojemu odraščanju in življenju svojih staršev. Prevedla jih je Suzana Koncut, odlomek iz pripovedi Neka ženska, v kateri se pisateljica spominja pokojne matere, interpretira Barbara Medvešček.

"Življenje je bilo težko, zlasti za mojo mamo. Za očeta je bila vse: žena, ljubica, vsako leto je rodila otroka, bila je gospodinja, sama je kuhala in pekla, prala perilo, stregla v trgovini z mešanim blagom, ko je prišla kaka stranka, prelopatila vrt, ne za cvetlice, temveč za krompir in zelje, čebulo in buče; in vsak trenutek je pritekel kak paglavec, jo potegnil za krilo in priganjal: lačen!"

Spomine na starše in revno otroštvo je zapisal tudi Alexander Granach, rojen leta 1890 v Vzhodni Galiciji. Odločil se je za igralski poklic, a je v tridesetih letih zaradi judovskega rodu pogosto migriral – iz Nemčije v Švico, pozneje v Varšavo, v Sovjetski zvezi je bil med stalinističnimi čistkami aretiran, s posredovanjem prijateljev je zbežal v Švico, nato v Združene države Amerike. Tam je deloval v več gledališčih, zaslovel pa je kot filmski igralec. Njegov radijski literarni portret je pripravila prevajalka Alenka Novak, odlomke interpretira igralec Primož Pirnat, režiserka oddaje je Ana Krauthaker.