"Đorđe Balašević je bil znak odprtosti, sodelovanja, razumevanja, ne ozkosti, samozaverovanosti, bil je simbol vsega tistega dobrega, kar povezujemo z Jugoslavijo," tako je razloge za čustveno in množično žalovanje na območju celotne nekdanje države za nedavno umrlim kantavtorjem iz Novega Sada pojasnil predavatelj s FDV-ja, kulturolog dr. Peter Stanković.

"V 80. letih je Jugoslavijo preplavil strašen val nacionalizma, takrat se nam je to zdelo nekako samoumevno: zreti v svoj nacionalni popek, videti sebe kot žrtev ... To smo počeli čisto vsi, v vseh republikah; pokazalo pa se je, da je v bistvu nacionalizem zelo destruktivna zadeva. Končalo se je v vojnah, kot so se nacionalizmi pogosto končevali v vojnah. Dobro je, če poskušamo iti čez to, in Balašević je to počel," je še dejal Stanković v oddaji NaGlas!, v kateri se Balaševića spominjajo njegovi slovenski prijatelji in oboževalci. Ogledate si jo lahko ob 12.40 na TVS1.

"Dober večer, domovina! Dober večer, Ljubljana! Napočil je trenutek resnice. Prišel sem pogledat, ali me res nikoli niste marali ali ste se samo pretvarjali." S temi besedami je Đorđe Balašević, prvi pevec iz Srbije, ki je nastopil v Sloveniji po razpadu skupne države novembra 1994, nagovoril občinstvo v ljubljanski dvorani Tivoli in požel ovacije. Da se je koncert sploh zgodil sta zaslužna tudi novinarja Svetlana Vasović in Igor Mekina, ki sta Đoleta leto pred tem obiskala na njegovem domu v ulici Jovana Cvijića v Novem Sadu. "Balašević je imel resno težavo: želel je narediti koncert v Sloveniji, ampak ga enostavno ni mogel. Iz tistega časa sem si zapomnil predvsem precejšnje težave, ki jih je imel s pridobivanjem vizuma, ki ga je moral dobiti na Madžarskem, ker Slovenija in Srbija takrat nista imeli nobenih stikov. S tem, da smo mu v Mladini omogočili, da je pojasnil svoja stališča, smo mu na neki način odprli vrata v Slovenijo," se spominja nekdanji novinar Mladine, danes odgovorni urednik portala Insajder Igor Mekina. Balašević se je pozneje avtorjema intervjuja Igorju Mekini in Svetlani Vasović po koncertu v Ljubljani zahvalil z dolgim, čustvenim pismom. "Najbolj je zadel, ko je dejal, da je v Ljubljani dobil nazaj nekaj, kar je med vojno v vseh drugih mestih izgubil. Na koncu je hudomušno dodal: 'Mogoče bom v tej vojni še zmagal.' Balašević je zmagal …" je dejal Igor Mekina.

Občutek odgovornosti za vojno
"Zelo globoka liričnost, predanost ljubezenski poeziji in hkrati ostro etično stališče so iz Balaševića naredili res vrhunskega pevca. Ni bil nikakršen lokalni pesnik, bil je pesnik univerzalnega, in odzval se je z nečim, kar se žal niti po tridesetih letih v pojugoslovanskih državah ni razvilo: to je občutek odgovornosti za vojno," pa Balaševića opisuje antropologinja dr. Svetlana Slapšak. Poudarja serijo njegovih uporniških pesmi, "budnic", s katerimi je prebujal vest in državljansko zavest. Po njenih besedah je Balaševiću uspelo to, da se nekdanji Jugoslovani prepoznavajo ne po enotnosti in nostalgiji, ampak po razlikah, ki so bile videti univerzalno, zaradi česar so spomine na Jugoslavijo razumevali različno, to sprejemali ter ga imeli radi.

Opravičil se je za Lahko noč, Janezi
"Znal se je tudi opravičiti, reči, da je naredil napako, v nasprotju s številnimi drugimi," poudarja Svetlana Slapšak. To je storil tudi s pesmijo Lahko noč, Janezi, ki jo je napisal konec 80. let. Pesem je užalila nacionalna čustva Slovencev, pozneje pa se je zanjo Balašević opravičil. Kako to, da je nekdo, ki je nenehno zagovarjal strpnost in multikulturalnost, napisal takšne verze? "Stvari moramo razumeti v kontekstu druge polovice 80. let. Vsi smo se ujeli v svoje informacijske mehurčke. V Sloveniji smo vedeli za ene stvari, brali o njih, v Srbiji o drugih, na Hrvaškem o tretjih. Kakršna koli komunikacija je padla, privrele so nestrpnosti. In Balašević je bil prvi, ki je šel čez te ozke poglede," je pojasnil Peter Stanković. Ob tem je dodal: "Tragedija Jugoslavije je, da mi te ideologije, ki prihajajo z zahoda, zmeraj prevzamemo z nekim destruktivnim zamikom. Enako je z nacionalizmom: nacionalizem v Evropi je bil stvar 19. stoletja; pri nas pa konca 20. stoletja – v napačnem času, v napačnem kontekstu in z napačnimi posledicami."

Krivi smo mi – balkanski fatalizem
Balaševićevo javno nasprotovanje politiki in vladavini Slobodana Miloševića, sodelovanje z demokratično opozicijo v času, ko jo je vodil Zoran Đinđić, je še posebej prišlo do izraza v njegovi pesmi Krivi smo mi. Stanković jo razume takole: "Ne, da smo krivi za vojno, ampak krivi smo, da smo izvolili Miloševića. S tem Balašević meti na balkanski fatalizem: 'Je, kar je.' Ni tako, lahko nekaj narediš!" poudarja Stanković.

Đole je bil tudi Mariborčan
Đorđe Balašević je v Mariboru nastopil skoraj vsako leto. V tem mestu je tudi občasno živel in spletal prijateljstva. "Neverjetno je, ko ugotoviš, da nekdo, ki je bil tako prijazen, tako normalen, s katerim si se družil, kot se družiš s prijatelji vsak dan, in potem vidiš, da ga ni več. Naenkrat ugotoviš, koga si pravzaprav sploh poznal," pravi direktor festivala Lent Vladimir Rukavina.
Spominja se, da Đole ni pokušal štajerskih vin, je pa strastno navijal za nogometni klub Maribor, velikokrat sta skupaj navijala na tribunah. "Vedno je govoril, da je Maribor njegovo mesto, tu je živel, še danes ima stanovanje tukaj, ljudje so ga poznali, srečevali." Te besede dokazujejo tudi številne ganljive misli v žalni knjigi, ki so jo ob smrti someščana odprli v mariborski mestni hiši in v katero se je vpisal tudi mariborski župan Saša Arsenović. "Đole, odraščanje s tabo je bilo lepše in lažje," je zapisala Mariborčanka Maja.

Spomin ohraniti tudi v Sloveniji

Ljubljanski odvetnik Jože Oberstar je bil pridruženi član splitskega kluba oboževalcev glasbe Đorđa Balaševića. Čeprav je bil žalosten ob njegovi smrti, je zadovoljen, da je lahko peljal otroke na enega njegovih zadnjih koncertov: "Ne predstavljam si, kako bi bilo danes, da tega nismo doživeli skupaj, da jim nisem pokazal, kaj so prave vrednote – kaj je etika, morala, kultura tega prostora." Spomin na Balaševića bi bilo treba ohraniti tudi v Sloveniji, meni Oberstar.
"Kot velikem umetniku v tem prostoru, ki ima za sabo tako veliko družino, kot jo ima on, govorim o njegovih oboževalcih, kot slovenski državljan si zasluži najmanj izrek sožalja, če ne spomenik," je še dejal. Balašević je bil namreč tudi Unicefov ambasador dobre volje, večkrat je nastopil na dobrodelnih prireditvah in humanitarnih koncertih v Sloveniji; honorarju se je odrekel tudi na svojem prvem koncertu na Lentu. Tudi tako je želel izraziti hvaležnost za zdravljenje njegove hčere Jovane po hudi prometni nesreči, pri čemer so mu pomagali prav Slovenci.

Enoten kulturni prostor, razdeljen na več držav?
"Dejansko se je s smrtjo Đorđa Balaševića končala ena era, v kateri je na simboličen način razpadla Jugoslavija, čeprav se je formalno že prej. Potem sem videl vse te ljudi, ki so prižigali sveče in me je kar malo stisnilo pri srcu … Tako da mi je bilo precej hudo," priznava politolog Tomo Barić Ravbar. Balaševićevo priljubljenost na slovenskih tleh kulturolog Peter Stanković pojasnjuje s tem, da ne glede to, koliko je ideja Jugoslavije postala "zelo nemoderna", je na neki način bila, Balašević pa jo je prvi začel prinašati. Ali je to še vedno enoten kulturni prostor, ki je 30 let razdeljen na različne države? "Nikoli ne gledam na stvari kot ali ali, ampak kot in-in – Jugoslavija je umrla in je živa hkrati. To je prostor velikega privlačenja in odbojev, velikih čustev hkrati pa neke barvitosti, ki lahko drug drugega oplaja," odgovarja Stanković.

Čuvaji Balaševićevih vrednot
Med poslušanjem Balaševićevih pesmi so močna čustva vzplamtela med umetnico Natašo Kupljenik in fotografom Igorjem Kupljenikom. "Spoznala sva se v klepetalnici na spletni strani Đorđa Balaševića. Dobro leto sva hodila na njegove koncerte in se pogovarjala. Veliko parov poznava, ki so se spoznali na Đoletovih koncertih, ker je bil preprosto človek, ki je združeval ljudi," pripoveduje par, ki magičnosti koncertov Đorđa Balaševića nikoli ne bo pozabil. "V življenju preživiš marsikaj, potem pa na njegovem koncertu vse, kar si potlačil v sebi in zato trpel, privre na dan, tudi gromki smeh … To je koncert, na katerem se ljudje ne sramujejo solz," se spominja Nataša Kupljenik. Zato sta se ob smrti panonskega mornarja z Igorjem spontano odpravila proti Križankam z nekaj svečami. V sebi je takrat izgovorila zahvalo Balaševiću za vse čudovite verze. Danes je tu, kjer je, zaradi njega. "Zdaj smo čuvaji vseh plemenitih vrednot, zaradi katerih smo nekoč hodili na koncerte, kjer ni bilo čutiti pohlepa, zavisti in sovraštva." In lepo je bilo biti del tega, sklene Nataša.