Čeprav je bila Avstrija v vojni s Prusijo poražena in je po posredovanju Francije izgubila Benečijo s tamkajšnjimi Slovenci, bi bile posledice še usodnejše, če Mariborčan Wilhelm von Tegetthoff na čelu habsburške flote ne bi pri Visu premagal Italijanov. Avstrija bi najbrž morala že prej ugoditi njihovim zahtevam po Goriški in Tržaški, Istri in delu Dalmacije, kakor se je nato zgodilo po prvi svetovni vojni.

Natančen opis priprav na bitko, njenega poteka in izbojevane zmage nad dvakrat močnejšim nasprotnikom, tega najsijajnejšega Tegetthoffovega uspeha v kratki, a izjemni vojaški karieri, je kajpada jedro knjige. Zgodovinar Igor Grdina pa v njej z zasebno korespondenco, s pismi materi in zaupnici baronici Emmi von Lutter, razkriva tudi mehkejšo, človeško plat strogega častnika. Najprej oriše korenine in veje družinskega debla Tegetthoffovih ter družbene in politične razmere, v katerih se je leta 1827 v Mariboru rodil najslavnejši mornar habsburške monarhije. Pomudi se pri mladeničevem šolanju na mornariški akademiji v Benetkah in ga nato spremlja še na številnih plovbah po svetovnih morjih in malo znanem pohodu po vzhodni Afriki in Arabiji. Pozorno sledi njegovemu hitremu vzpenjanju v hierarhiji do stopnje viceadmirala ter nazadnje prek vloge junaka in različnih diplomatskih ter ceremonialnih nalog vse do smrti. Pogreb obubožanega junaka je plačal cesar Franc Jožef, ki pa se sprevoda ni udeležil.

Bitka pri Visu je bila, kot še opozarja profesor Grdina, izvrsten poznavalec novejše evropske zgodovine, prvi in za dolgo edini pomorski spopad, v katerem so namesto okornih lesenih linijskih ladij odločilno vlogo odigrale hitrejše in gibčnejše oklepnice s parnimi stroji. Zanimanje Prusije za zavezništvo z Italijo pred odločilnim merjenjem moči z Avstrijo pa slikovito imenuje glavni zadetek na tomboli zgodovine. Tudi Italijani so se temeljito pripravili na ta, kakor so računali, odločilni spopad. Že njihova najnovejša pridobitev, več kot 4.000-tonski Affondatore, Potapljavec, s topovi v vrtljivih kupolah, še pripominja avtor, "je bil videti tako mogočen, da bi lahko sam potopil kar celotno avstrijsko floto!" Na drugi strani je Tegetthoff na Dunaju, kjer je v vojaških vrhovih prevladoval vpliv cesarju bližnjih poveljnikov kopenskih sil, le težko uveljavljal svoje zamisli za posodobitev mornarice.

S podcenjevanjem Avstrijcev, ki so jih posmehljivo imenovali ribiči, so si Italijani tudi sami tlakovali pot v poraz. Omahovali so z izkrcanjem na Visu, med slabo vodeno bitko pa niso vedeli, od kod prihajajo ukazi, ker se je poveljujoči admiral Persano tik pred spopadom preselil na drugo ladjo. Povrhu se je sprva še hvalisal, da je zmagovalec pravzaprav on.

Primož Premzl, založnik in urednik monografije, je tudi njen soavtor. V zadnjem delu knjige med drugim piše o zgovorni usodi spomenikov, postavljenih v čast Tegetthoffu, ter navaja medijske potegavščine v povezavi z njim. Predvsem pa je iz svoje izjemne domoznanske zbirke prispeval velik del ilustrativnega gradiva, brez katerega ta jubilejna izdaja – natisnjena tudi v nemščini – ne bi bila tako povedna in atraktivna, kakor je. Pravzaprav bi bilo dostojno, če bi spodbudila tudi razmislek, da bi pred poldrugim stoletjem čaščenemu, nato pa odrinjenemu in neupoštevanemu mariborskemu admiralu lahko znova namenili kak kotiček v našem zgodovinskem spominu. Nekako tako, kot ga je šele po dveh spremembah politične ureditve dočakal tudi general Maister.

Iztok Ilich, iz oddaje S knjižnega trga na 3. programu Radia Slovenija (ARS)