V Trierjevem režijskem opusu težko najdemo delo, ki ne krši ustaljenih konvencij pripovedovanja ali premika meje sprejemljivega v filmskem ustvarjanju.

Videokast Televizorka: Lars von Trier z gostjo Varjo Močnik

Sredi 90. let je Lars von Trier skupaj s filmskim režiserjem Thomasom Vinterbergom zasnoval manifest z naslovom Dogma 95. To zgoščeno in udarno besedilo se je v retoriki sklicevalo na manifeste umetniških avantgard z začetka 20. stoletja. Avtorja sta v njem pozvala k totalni spremembi filmske govorice in začrtala jasna pravila za prihodnost filmskega ustvarjanja. Poudarila sta, da se mora film odpovedati izumetničenosti, v duhu strasti do resnice sta zavrnila tako žanrski kot tudi avtorski film.

Slavnih je deset "zapovedi" ali "zaobljub čistosti" manifesta Dogme 95, ki so izredno omejujoče, vse pa so namenjene temu, da ubranijo realistično srž filma. Med temi je mogoče najti prepoved uporabe umetne osvetljave in umetne scenografije, orožja in "umetne akcije" ter naknadno posnetega zvoka in glasbe.

Po pravilih Dogme 95 je bilo vsega skupaj posnetih kakšnih trideset filmskih del. Lars von Trier pri svojem ustvarjanju manifestu ni sledil do črke natančno, razen v kultnem filmu Idioti (1998), a je Dogmi sledil v duhu tudi, kadar je kršil njene stroge omejitve.

Gostja v oddaji Televizorka o Larsu von Trierju je Varja Močnik, režiserka in scenaristka, nekdanja urednica filmskega programa Slovenske kinoteke ter dolgoletna selektorica programa filmskega festivala Kino Otok – Isola Cinema. Foto: RTV SLO
Gostja v oddaji Televizorka o Larsu von Trierju je Varja Močnik, režiserka in scenaristka, nekdanja urednica filmskega programa Slovenske kinoteke ter dolgoletna selektorica programa filmskega festivala Kino Otok – Isola Cinema. Foto: RTV SLO

Manifest je prinesel temeljit preobrat v razumevanju filmske umetnosti. Sprožil je kritičen razmislek o inflaciji posebnih učinkov in zloščene produkcije v filmski industriji, s svojo odmevnostjo je ustvaril pogoje za razmah nizkoproračunske, videoprodukcije v novem tisočletju. Prispeval je k demokratizaciji filmskega ustvarjanja, pa tudi k zelo pomembnemu zasuku v estetski senzibilnosti. V času po Dogmi 95 se je tudi v fikciji razmahnil tako imenovani "dokumentarni slog", način snemanja s kamero iz roke, ki daje vtis avtentičnosti, surovosti in neposrednosti.

Filmi v okviru cikla:

LOM VALOV – 1. 12., ob 22.55, na TV SLO 1
DOGVILLE – 8. 12., ob 22.50, na TV SLO 1
PLESALKA V TEMI – 15. 12., ob 23.00, na TV SLO 1

Manifest ni bil prelomen le z vidika produkcijskih tehnik, ampak tudi za zgodbo in téme, ki so jih naslavljali z Dogmo povezani filmi. Dela Larsa von Trierja, kot so Lom valov (1996), Plesalka v temi (2000) in Dogville (2003) – to trojico filmov predvajamo v decembrskem ciklu na Televiziji Slovenija – naslavljajo zlo in grozo v človeku in družbi. Pomen Trierjevih filmov je večji v zahodnem svetu, saj naslavljajo družbo, ki nam je blizu, a naše družbe ne prikazujejo tako, kot bi jo nemara radi videli. Lahko bi rekli, da Trier nastavlja "črno ogledalo" zahodu. V Lomu valov zlo vzhaja iz zatiralskega, puritanskega in ksenofobnega religijskega režima, v Dogvillu pa je položeno kar v ustroj ameriške družbe, ki obstaja na osnovi družbenega izključevanja, ksenofobije in rasizma. Izključevanje tujcev, želja po dominaciji in sovraštvo nasploh nastopajo kot ponavljajoči se družbeni motivi v Trierjevih filmih.

Lom valov (1996). Foto: Cinemania
Lom valov (1996). Foto: Cinemania

Med trpljenjem in strastjo
Film Lom valov, ki bo na sporedu nocoj ob 22.55 na TV SLO 1, je pretresel svet v 90. letih, saj je tako vsebinsko kot formalno šel proti toku standardov v filmski industriji. To je bil Trierjev prvi film po izidu manifesta, ko hiperrealistični slog, ki ga je promoviralo gibanje Dogma 95 in ga uporablja ta film, še ni bil splošno znan. Varja Močnik se v pogovoru spominja časa, ko je film Lom valov doživel premiero: "Ker je bil v celoti posnet s kamero iz roke, je v prvih gledalcih povzročal slabost. Nihče ni bil navajen celi dve uri gledati podobe, ki se tresejo."

Besedilo manifesta, ki sta ga podpisala danska režiserja Lars von Trier in Thomas Vinterberg, posnema militantno retoriko manifestov iz obdobja umetniških avantgard v zgodnjem 20. stoletju. Z njimi si deli tudi revolucionarni namen: prelom s staro umetnostjo in totalno preobrazbo umetniške govorice. Foto: RTV SLO
Besedilo manifesta, ki sta ga podpisala danska režiserja Lars von Trier in Thomas Vinterberg, posnema militantno retoriko manifestov iz obdobja umetniških avantgard v zgodnjem 20. stoletju. Z njimi si deli tudi revolucionarni namen: prelom s staro umetnostjo in totalno preobrazbo umetniške govorice. Foto: RTV SLO

Lom valov ni dobil uradnega certifikata Dogme, saj krši preveč njenih pravil, vsebuje posnetke pesmi, umetno scenografijo in računalniško grafiko, a je Dogmi zavezan v duhu tega, da pričara videz resničnega sveta, resničnih ljudi in čustev, zaradi česar je resnično pretresljiv. Trier je kljub "kršenju" lastnih pravil posnel eno najbolj bolečih melodram s konca 20. stoletja, ki naslovi zatirano življenje v odročnih verskih skupnostih, strastno ljubezen in njeno prežetost z nasiljem. Film je osvojil najprestižnejše filmske nagrade, med drugim tudi veliko nagrado na filmskem festivalu v Cannesu leta 1996.

Film je del filmske trilogije o Zlatosrčnici, ki jo je režiser črpal iz danske otroške pravljice o dekletu, ki iz dobrote do drugega žrtvuje vse, tudi lastno življenje. Ta trilogija povzdiguje figuro ženskega trpljenja, mučeništva. Bolj kot so njegove junakinje zatirane, bolj kot trpijo, bolj svetniške in moralno čiste postajajo. Trier v filmih iz trilogije, Lomu valov in Plesalki v temi, ki ju predvajamo v ciklu na televiziji, poudarja etično držo junakinj – pa ne le zato, ker se žrtvujeta za drugega (Bess v Lomu valov za moža, njegovo ljubezen ter življenje, Selma v Plesalki v temi za svojega otroka). Trier poudari, da obe ženski sledita neki samosvoji etiki, ki temelji na singularni želji in strasti brez ustreznih družbenih pogojev za obstanek. V tem bi lahko videli celo nekakšen Trierjev "idealizem" in "optimizem" želje, ki vztraja onkraj pogojev za obstanek, ne glede na vse.

V Lomu valov ima ljubezen, tudi telesna oziroma seksualna ljubezen, posebno sublimen odblesk in je toliko bolj sublimna prav zato, ker jo poskuša zatreti nazadnjaško nastrojena verska skupnost. Etično razsežnost pa ima predvsem brezpogojna ljubezen ženske v tem odnosu, Bess, ki stori nekaj resnično radikalnega, ko gre v svoji želji, da reši moža, čisto do konca.

Tudi Plesalko v temi lahko vidimo kot ljubezensko pismo dobremu, ki ga uteleša protagonistka Selma s svojo materinsko požrtvovalnostjo in neusahljivo strastjo do glasbe in petja. Selma, ki jo je v svoji prvi veliki filmski vlogi odigrala islandska pevka Björk, v svoji domišljiji poje in pleše v muzikalu, medtem ko se povsod okrog nje odvija nasilni ameriški kapitalizem, ki njen naivni zanos sesuva v prah.

Plesalka v temi (2000). Foto: Cinemania
Plesalka v temi (2000). Foto: Cinemania

Trierjev opus torej ni zgolj opus o zlu v človeku, temveč tudi opus o strasteh ali pa nemara o tem, da prava strast vedno iztirja, tudi ugonablja svoje lastnice in lastnike. Vse temačnejše in hkrati vse bolj groteskno-komične variacije na temo ugonabljajoče strasti lahko opazujemo v nadaljnjih Trierjevih delih Antikrist (2009), Nimfomanka (2013) in Hiša, ki jo je zgradil Jack (2018). Vse tri filme močno zaznamuje nek radikalen in provokativen "trierjevski" smisel za humor. Hiša, ki jo je zgradil Jack, konec koncev že na ravni osnovne premise zveni kot (slaba) šala, saj izenači umetnikovo strast do ustvarjanja in psihopatovo strast do serijskega ubijanja ljudi.

Strast tudi do filmske forme
Strast nadvse očitno prežema Larsa von Trierja tudi kot ustvarjalca, saj je čez leta ohranjal zavidljivo raven domiselnosti in eksperimentalnosti. Gre za avtorja, ki se tudi po formalni plati nenehno razvija, ki se redko ponavlja in postaja tudi vse bolj radikalen.

S filmom Plesalka v temi je Lars von Trier pokazal, kako je mogoče z malo izvirnosti obuditi zaprašeni filmski žanr. Muzikal, ta tipični hollywoodski žanr, ki ga je čas bolj ali manj povozil, je Trier prenesel v svet ameriškega delavskega sloja in kapitalizma, pri tem pa izkoristil zvoke kapitalizma (tovarne, v kateri dela protagonistka) za ritmično podlago glasbeno-plesnih točk.
Eden najbolj posrečenih rezultatov Trierjevega eksperimentiranja s filmsko formo je film Dogville, ki namesto realistične scenografije uporabi kar gledališki oder, namesto zidov hiš črte na tleh, namesto rekvizitov pa igralci držijo zrak in se pretvarjajo, kot da so v njihovih rokah resnični predmeti. S tem potujitvenim postopkom je ustvaril brechtovski film, ki ne vzbuja iluzij, da je resničen, ampak poudarja svoje fikcijske postopke. Eksperiment pa ne služi le samemu sebi, ampak tudi kot sredstvo za prenos surovega družbenopolitičnega komentarja o tem, kaj se v resnici nahaja pod idilično površino racionalno urejene človeške, v tem primeru zelo ameriške skupnosti – Trier tukaj sporoča, da ljudje v nasilju nad bližnjikom še kako uživamo.

Filmi Larsa von Trierja izražajo sovraštvo kar do celotnega človeštva, ne le do žensk, kot jim po navadi očitajo.

Varja Močnik

"Nezaslišan, neznosen in nasprotnik vrednot človeštva"
V času, ko svetu popularne kulture in filma vladajo zakonitosti politične korektnosti, je presenetljivo, da je Lars von Trier v njem še vedno aktivno in referenčno ime. V zadnjih letih so se stopnjevali škandali, ki jih je danski režiser zanetil z različnimi izjavami, obtožbami o ustrahovanju in nadlegovanju igralk na snemanjih filmov, ki sta jih podali tudi Björk (glavna igralka v Plesalki v temi) in Nicole Kidman (glavna igralka v Dogvillu), in ne nazadnje s celotnimi filmi, ki določeni del javnosti škandalizirajo z nazornim nasiljem in nesimulirano spolnostjo, pa tudi z odštekanimi formalnimi provokacijami, kot je lik govoreče lisice v Antikristu. A provociranje je po mnenju Varje Močnik predvsem del Trierjeve spretne marketinške kampanje.

Manj spretna je bila Trierjeva nerodna sekvenca šal na filmskem festivalu v Cannesu leta 2011, ko je med drugim izjavil, da je zaradi nemških korenin "očitno nacist" in da "razume Hitlerja". Tedaj ga je vodstvo z rdeče preproge najprestižnejšega evropskega filmskega festivala za nekaj let odslovilo kot "neznosnega nasprotnika vrednot človeštva, kakršne promovira festival". A velikemu Larsu von Trierju so po sedmih letih vendarle oprostili. Režiserjev film Hiša, ki jo je zgradil Jack se je leta 2018 uvrstil v program, pa čeprav je s tem filmom, ki je po režiserjevih lastnih besedah "praznovanje ideje, da je življenje zlo in brezdušno", v Cannesu spet zanetil škandal.

Dogville (2003). Foto: Cinemania
Dogville (2003). Foto: Cinemania

Omenjene eskapade lahko beremo v duhu provokacije in politične nekorektnosti, od katerih živijo tudi filmi Larsa von Trierja, a izjave o nacizmu in Hitlerju je režiser obelodanil s slabim smislom za humor, v pogovoru ugotavlja Varja Močnik, ki je vendarle skeptična do Trierjevih filmov v zadnjih letih: "Dovolj mi je tega, da veliki režiserji, ki obvladajo svojo obrt in točno vedo, kaj počnejo, mučijo občinstvo. Povrhu to počnejo namenoma in zelo prefinjeno. Prepričana sem, da bi morali svoje veščine in znanje uporabiti kako drugače in ustvarjati boljšo umetnost."

Larsu von Trierju kljub navedenim škandalom in kritikam dandanes redkokdo oporeka status ene najvplivnejših figur v evropskem filmu. Ne glede na to, kako (ne)potrpežljivi smo v odnosu do slabega vedenja filmskih veljakov, Trierju ni mogoče očitati pomanjkanja odličnosti v filmskem ustvarjanju. Če je ena od osnovnih nalog umetnosti, da na umetelni način pretresa ustaljeno dojemanje sveta, je Lars von Trier eden največjih umetnikov našega časa. V njem kot protiutež zamegljenemu politično-korektnemu pogledu na družbo potrebujemo tudi Trierjevo neizprosno pesimistično analizo človeštva, podprto s prelestno sprevrženim smislom za humor, izvirnostjo in tehnično dovršenostjo.


Vabljeni k spremljanju letošnjega zadnjega filmskega cikla v terminu Kinoteka na Televiziji Slovenija.