Ekipa Australian Strategic Policy Instituta (ASPI) je na podlagi satelitskih posnetkov, analize podatkov in poročanja s terena ocenila, da je bilo od leta 2017 uničenih ali poškodovanih 65 odstotkov mošej v regiji ter 58 odstotkov pomembnih islamskih krajev – vključno z mavzoleji in pokopališči.

Vse več govora o kulturnem genocidu
Gre za enega izmed načinov izvajanja sistematične in namerne kampanje kulturnega izbrisa, ki gre z roko v roki z razseljevanjem in razdiranjem ujgurske jedrne družine, kriminalizacijo skupščin in festivalov skupnosti, množičnim izginjanjem akademikov in kulturnikov ter izkoreninjenjem ujgurskega jezika iz javne sfere.

"Ljudje lastne knjige mečejo v reke. Nekoč so jih zakopavali, zdaj pa se bojijo početi tudi to," je po pisanju The Art Newspaper dejala fotografinja Lisa Ross, ki to regijo dokumentira od preloma tisočletja. Opazovalci to strategijo prisilne asimilacije vse pogosteje imenujejo kulturni genocid.

Pri ASPI-ju so se pri določanju obsega uničenja oprli na statistično vzorčenje. Po podatkih Kitajske je v Sinkiangu več kot 24.000 mošej, kar otežuje potrditev statusa vsake izmed njih. Številne izmed teh mošej so na vladnih seznamih dediščine, vlada pa zanika obtožbe, da uničuje lastne spomenike. Popisane mošeje vključujejo formalne, tradicionalne in sodobne zgradbe. Slednje so bile zgrajene ali obnovljene v letih relativne odprtosti in vnovične oživitve religije, ki je sledila koncu kulturne revolucije leta 1976.

Leta 2012 pa se je s prihodom Ši Džinpinga na oblast okrepil uradni antagonizem – samo v mestu Kašgar je bilo od leta 2016 porušenih 70 odstotkov mošej. Etnomuzikologinja in strokovnjakinja za Ujgure Rachel Harris meni, da so pri ASPI-ju podcenili obseg težav, sama namreč ocenjuje, da je po celotni regiji ogroženih 80 odstotkov mošej.

Sorodna novica Kitajska: Ujguri, zaprti v taboriščih, naj bi bili odslej prosti

Francoski arhitekt in antropolog Jean-Paul Loubes je leta 1998 v svoji raziskavi o grajenih ujgurskih dediščinah ugotovil, da tamkajšnja starodavna formalna arhitektura združuje perzijske in mongolske vplive. "Pravzaprav smo tukaj na turškem ozemlju in sploh ne na Kitajskem," je zapisal.

Pretvorba v nakupovalne centre, trgovine in bare
Preden je država mošeje spremenila v nakupovalne centre, trgovine ali bare ali pa se odločila za njihovo porušenje, je bila državna strategija zgradbe tako rekoč narediti kitajske. Med tovrstne posege sodi tudi odstranjevanje izrazito islamskih elementov, kot so minareti, kupole ali arabska kaligrafija. Leta 1540 zgrajena velika mošeja v Kargiliku je bila denimo prezidana in preobražena v nakupovalni center.

Škoda, ki so jo utrpeli ti za Ujgure pomembni kraji, je večplastna. S prepovedjo skupinskih srečanj je država napadla skupnosti, ki se trudijo te kraje ohranjati pri življenju. Tako obsežna izguba dediščine pa presega tudi ujgursko civilizacijo. Pokojni britanski arheolog Aurel Stein je že v preteklosti opomnil, da večina tamkajšnjih puščavskih svetišč stoji celo na mestih predislamskih budističnih svetiščih ali v njihovi bližini.