Kitajska država je največji kupec varnostnih kamer na svetu. Nove "generacije" so opremljene s tehnologijo za prepoznavo obraza, ki je najnaprednejša na svetu. Foto: AP Photo/Andy Wong
Dvojna mavrica nad enim najbolj nadzorovanih mest na svetu, fizično in elektronsko: Korlo. Leži v provinci Sinkiang, katere populacija je primerljiva s seštevkom 22 držav Evropske unije. Ta živelj je preizkusni zajček za najintenzivnejši nadzorovalni sistem v zgodovini. Foto: Reuters

Nihče ne ve, kaj se je zgodilo z mladim kitajskim državljanom iz kitajskega mesta Korla, ko se je vrnil iz Egipta in je ponj prišla policija. Ne njegovi sosedje, ki ga niso videli že mesece. Niti njegova mati, ki sama živi v dvonadstropni hiši na obrobju naselja. Nekega dne so na njena vrata nenapovedano potrkali zahodni novinarji agencije Associated Press (AP). Pokazali so ji fotografijo mladeniča, pozirajočega v nekem parku. "Da, to je on," jim je odvrnila, medtem ko so ji lile solze po licih.

"To je prvič, da sem kar koli slišala o njem v sedmih mesecih. Kaj se je zgodilo?"

"Je še živ?"

Dogajanje je postavljeno v kitajsko provinco Sinkiang. Tam oblast preizkuša eno izmed različic prihajajočega sistema spremljanja in ocenjevanja državljanov. Imenuje se Sistem javnega slovèsa (Social Credit System, kit. 社会信用体系). Osrednja oblast ga je napovedala leta 2014, po letu 2020 pa ga hoče implementirati na nacionalni ravni. Obvezen bo za vseh 1,4 milijarde Kitajcev, številne države se že zanimajo za uvoz.

Članek je del projekta MMCPodrobno o kibervarnosti

Sistem je digitalen, deluje pa tako, da nenehno zbira vse dostopne podatke o posamezniku: kdo je, s kom se druži, kje se giblje, kaj govori, kako zadolžen je, s kom govori po telefonu, kaj objavlja na medmrežju ... Seznam je za članek predolg. V zbranih podatkih išče "hvalevredna" in "obsojanja vredna" ravnanja, ljudi pa posledično razvršča v tri kategorije: zaupanja vredne, povprečne in zaupanja nevredne. Eni so nagrajeni, drugi kaznovani. In ker gre za Kitajsko, največjo diktaturo 21. stoletja, znano po obsežni cenzuri in represiji, lahko človek hitro pade v nemilost zastavljenih algoritmov.

Uvedba Sistema javnega slovesa in represija sta v pokrajino privabili številne tuje poročevalce. Ti so delo stežka opravljali, saj jih je oblast nenehno spremljala, nadzorovala in občasno tudi zasliševala, a ne glede na to so delo opravili in ugotovili podobne stvari. Opaženo so opisali takole.

"Živijo v nevidni kletki," je v sveži reportaži zapisal New York Times. "Kitajska je tu postavila obsežen nadzorovalni sistem, ki razkriva vizijo partije: avtomatizirana avtoritarnost."

"Zadnja štiri leta je Sinkiang podvržen enemu najbolj restriktivnih in obsežnih varnostnih sistemov, kar jih je katera koli država uvedla proti lastnim ljudem," je poročal britanski BBC.

Gre za "največji odprti zapor na svetu", odzvanja iz videoreportaže ABC Australie. "Precej jasno je, da tukaj poteka brutalno zatiranje in da je tehnologija v samem središču početja," je poročal medij.

Človek, ki je zatrl Tibetance in se namenil podobno urediti pri Ujgurih. Partijski sekretar Čen Čuanguo. Foto: Reuters/Tyrone Siu

Kar je verjetno na svoji koži preizkusil tudi izginuli mladenič iz Korle. Novinarska ekipa ni mogla odgovoriti na vprašanje matere, ali je še med živimi. Namesto tega je poskušala sama poiskati sledi in se zato obrnila na nekdanje sošolce izginulega. Ti mislijo, da se je pridružil ogromni množici "zaupanja nevrednih" ljudi, ki jih je oblast čez noč odpeljala v skrivnostna popravljalna taborišča. Njih grehi so različni, npr. deviantno ali ekstremistično mišljenje, potovanja in študij v tujini, družinska povezava z domnevnim oporečnikom ...

Množična izginotja so se začela leta 2016 in po oceni Združenih narodov, ki jo navaja Reuters, je v taboriščih končalo med milijonom in dvema milijonoma ljudi.

Toda zapiranje je samo eno orodje v širokem naboru, katerega končni cilj je nadzorovati in pokoriti nemirno provinco Sinkiang. Tam so Han Kitajci v manjšini, večina pa je srednjeazijskega rodu: Ujguri, Tadžiki, Kazaki ... Kitajski vladarji si regijo poskušajo podrediti že več kot dve tisočletji. Ko je leta 1949 vanjo tanke poslal Mao Cetung, so to že tamkaj živeči doživeli kot poskus asimilacije, kar je do neke mere vdor tudi predstavljal, saj tedaj v regiji tako rekoč ni bilo Han Kitajcev, do danes pa je z angažmajem oblasti delež narasel na približno polovico. Leta 2009 je napetost izbruhnila v obliki krvavih nemirov, ki so se še nekajkrat ponovili, zato je osrednja oblast angažirala zanesljiv kader. To je Čen Čuanguo, funkcionar Komunistične partije Kitajske (KPK), katerega curriculum vitae vključuje zatrtje upora Tibetancev. Poleg močne navzočnosti oboroženih sil je nadzor okrepil z uporabo digitalnih orodij.

Sistem SenseTime samodejno spremlja dogajanje na ulici. Foto: Reuters/Thomas Peter

Na ulicah "ni temnega kotička", kot pravi eno izmed nadzorovalnih gesel. Nanaša se na kamere, ki so skoraj vsepovsod, ulice mest, kot je Kaškar (Kashgar), so jih polne. Kot je poročal NYT, lahko človek, ki stoji na cesti, brez premikanja pogleda navadno našteje po dva ducata digitalnih kiklopov. Kitajska država je tudi nasploh največji kupec varnostnih kamer na svetu, že danes jih ima po državi nameščenih 200 milijonov, do leta 2022 namerava število potrojiti na skoraj 600 milijonov, napoveduje kitajski medij South China Morning Post (SCMP).

Vse več jih je opremljenih s sistemom prepoznave obraza, da lahko oblasti avtomatizirano sledijo gibanju vsakogar. In če je morebiti obraz premalo, razvijajo tudi sisteme za prepoznavo strukture telesa, gibanja rok in tudi načina hoje. S pomočjo hitro napredujoče umetne inteligence iz posnetkov vlečejo še podatke o spolu, starosti, etnični pripadnosti, rasi ... Kitajska industrija je na tem področju najučinkovitejša na svetu, saj ni omejena s številnimi etičnimi pomisleki, s katerimi se srečujejo drugje.

V Sinkiangu sistem deluje – obraze poveže z osebnimi izkaznicami, vozili in drugimi identifikacijskimi točkami. Policijskim enotam samodejno pošlje opozorilo, kadar koli se oseba za več kot 300 metrov oddalji od svojega doma.

V nekaterih mestih Sinkianga so nadzorne točke postavljene vsakih sto metrov, veliko je tudi policije v civilu. Foto: AP Photos/Ng Han Guan

Kitajska učinkovitosti ne skriva, temveč hvali naprednost svoje industrije in namenoma širi "dober" glas. Tako je predlani BBC-jevemu novinarju neposredno demonstrirala učinkovitost. Pojaviti se je moral nekje sredi mesta in čakati, kako hitro ga bodo kamere prepoznale. To se je zgodilo takoj, v nekaj minutah je do njega dospela policijska patrulja.

Sploh policije v Sinkiangu mrgoli. Njena navzočnost je močno povezana z miselnostjo, o kateri bomo več spregovorili pozneje: mrežnim upravljanjem varnosti. A poenostavljeno: vlada je vzpostavila tesno mrežo policijskih postaj, patrulj in varnostnih točk, ki zagotavljajo, da na može postave naletiš na dobrih 100 metrov razmika. In policistom so na voljo najnovejše informacijske tehnologije. "Precej jasno je, da tukaj poteka brutalno zatiranje in da je tehnologija v samem središču početja," je poročal medij ABC.

JingWang Weishi je ponekod po državi obvezna aplikacija za pametne mobilne telefone, ki oblastem sporoča želeno. Na tej fotografiji sta sicer tudi ikoni WhatsAppa in Binga. Prvi je na Kitajskem prepovedan (onemogočen) od leta 2017, drugi pa od leta 2019 naprej. Foto: AP Photo/Andy Wong

Na vsaki prestrezni točki človeka zaustavijo, identificirajo s pomočjo računalniške prepoznave obraza in po potrebi – na sumljive posameznike opozori program IJOP – opravijo varnostni pregled. Pri tem je treba predati elektronske naprave, navadno je to prenosni telefon. Policisti preverijo, ali je na mobilniku nameščena obvezna državna aplikacija JingWang Weishi, ki spremlja vse klice in sporočila. Nekaterim tudi prekopirajo in ročno preverijo vsebino. Novinarski ekipi Associated Pressa so naložili izbris določenih posnetkov in jih podvrgli 11-urnemu zaslišanju, ker material ni "spodbujal pozitivnosti". Tamkajšnji prebivalci so lahko podvrženi hujšim posledicam, 25-letni Ali (psevdonim) je po poročanju BBC-ja končal v taborišču, po novoreku kitajske vlade v prevzgojnem zavodu, ker je imel na telefonu fotografijo ženske v nikabu.

Sistem tako rekoč vse Ujgure obravnava kot morebitne teroriste. Kitajska pravi, da ne gre za zatiranje etnične in verske manjšine, temveč za zagotavljanje varnosti in preprečevanje terorizma, saj je pokrajino na začetku desetletja stresel val nasilnih nemirov, turško govoreči Ujguri pa da so pod vplivom islamskega ekstremizma. Če se oblasti želijo znebiti islama, njihovi napori vsekakor rojevajo sadove, saj je odprt ostal le manjši delež mošej. V osrednjo kašgarsko mošejo, kamor so nekoč dnevno zahajali tisoči vernikov, zdaj za petkovo molitev pride le kak ducat ljudi, poroča NYT. In ti se morajo pri vstopu elektronsko registrirati, v notranjosti pa jih opazujejo policijske kamere.

Miselna policija

Policista uporabljata pametna očala s kamero in tehnologijo za prepoznavo obraza. 3. april 2018. Foto: Reuters

Aprila 2017 so se začeli množični telefonski klici v Egipt, kjer imajo Ujguri staro učiteljsko akademijo. Klici so bili vsebinsko nejasni, a vztrajni, zgodbo nadaljuje Associated press. Ujgurski starši so sinove prosili, naj se vrnejo domov, a niso povedali, zakaj. "Starši so klicali in klicali in jokali v slušalko," je navedel tamkajšnji profesor. Kitajska je namreč razširila svoj program intenzivnega nadzora tudi na ujgurske študente v tujini. In Egipt, ki je bil nekoč zavetišče za Ujgure, namenjene študirat religijo, je začel goste deportirati. Tuji študentje so se skrivali pred egiptovskimi oblastmi, saj so se deportacije na smrt bali. Tisti, ki so se – tako ali drugače – vrnili na Kitajsko, so padli v pest domače policije, ki jih je obravnavala kot osumljence za terorizem. Po pisanju Associated Pressa jih je veliko končalo v indoktrinacijskih taboriščih (oz. prevzgojnih šolah), drugi so bili obsojeni na daljše zaporne kazni.

Med povratniki je bil mladenič iz Korle. Po pričevanjih, ki jih je zbral AP, se je v dveh letih študija posvečal predvsem učenju in razpravam, izogibal pa se je politiki. Želel si je doktorirati iz komparativne religije. "Imel je velike sanje. Želel je postati učenjak, a je vedel, da bo to na Kitajskem nemogoče, a hkrati je hotel biti blizu svoje mame v Korli. V družinski hiši je želel vzgajati svoje potomce in pomagati staršem."

Ko so ga kitajske oblasti pozvale, naj pride nazaj, ni bil med skrivači – vrnil se je sam. Kmalu zatem so ga prijeli policisti. Trije študenti in profesor iz Kaira so navedli "zanesljive vire", da je zelo verjetno umrl v priporu. A teh trditev novinarji niso mogli preveriti.

Šola za poklicno in politično izobraževanje. Foto: Reuters/Thomas Peter

Kitajska vneto zavrača izrazje v zahodnih medijih, češ, da gre za taborišča. Sprva je zanikala že sam obstoj. In ko so se poročila množila, predvsem pa satelitski posnetki, ki jih je v nasprotju z novinarskimi ekipami v avtomobilih težko ustaviti, je počasi prek državnih medijev jela pojasnjevati, da gre za šole. Natančneje, prevzgojne šole za poklicno in politično izobraževanje. Tahir Hamut, ujgurski pesnik, ki je prebegnil v Ameriko, ima zanje drugačen naziv. "Koncentracijska taborišča," je dejal za avstralski ABC News.

Kapacitete se od leta 2016 hitro širijo, samo na obrobju mesta Kašgar, kamor turistom načeloma ni dovoljeno, je več kot ducat "šol", ki vizualno spominjajo na sovjetske gulage. Uradnih podatkov ni, a po poročanju BBC-ja gre po vsem Sinkiangu za infrastrukturo, ki bi dejansko lahko sprejela več kot milijon ljudi, kar sovpada tudi s poročilom Združenih narodov. To je povzročilo nekaj razburjenja v mednarodni skupnosti, ne pa učinka. Še najglasneje, a brez haska je protestirala Turčija, saj so Turki in Ujguri do neke mere etnično povezani.

Hamut je navedel pričevanje, kako naj bi bilo videti bivanje v prevzgojnem zavodu. Taboriščniki so v njih nagneteni, hrana, voda in bivalne razmere so katastrofalne. Več ur na dan morajo stati in prepevati domoljubne pesmi, denimo "Brez komunistične partije ni nove Kitajske". Preostali čas berejo državno literaturo, od marksističnih klasik do državne zakonodaje, kar se morajo naučiti na pamet.

V tujino prebegli Ujguri v Washingtonu kažejo slike svoji izginulih sorodnikov. Foto: AP Photo/Christina Larson

Novinarju Wall Street Journala je uspelo posneti eno izmed teh "šol" in tudi navzven je bila videti kot zapor z visokimi zidovi, stražnimi stolpi in rezilno žico. Pridobil je pričanje človeka, ki trdi, da je bil zaprt v enem izmed njih, njegovo pričanje pa sovpada z drugimi. "Ves čas so nas spremljali stražarji. In spraševali smo se: Zakaj smo tukaj? Zakaj kar ne umremo in končamo to trpljenje?" "Zbujali so nas ob 5. zjutraj. Veliko smo se učili. Po dve uri na dan smo peli domoljubne pesmi, včasih tudi tri ali štiri ure. Gledali smo filme, ki častijo Ši Džinpinga in komunistično partijo. Govorili so nam, da religija ne obstaja, zakaj sploh verjamemo v religijo, Bog ne obstaja. Spraševali so nas, ali imamo doma Koran. Moral sem jim reči, da ga nimam, sicer bi bil lahko obsojen." V posamezno sobo so natrpali desetine ljudi, ki so si delili vedro za opravljanje potrebe, jedli so tudi po en sam obrok (po navadi zelja) dnevno. Predvsem pa so jim zabičali, da o tem ne smejo nikomur govoriti. Spet druga priča je povedala, da so jo privezali na stol in tam pustili več dni. Ko je dobil priložnost, je poskušal storiti samomor.

Najbrž tudi zaradi občutka brezizhodnosti. Taboriščniki ne vedo, zakaj so sploh zaprti in kdaj bodo izpuščeni. Če sploh. Po poročilu ZN-a taborišča delujejo zunaj pravosodnega sistema, ljudje v njih niso ničesar obtoženi, ne morejo se pritožiti.

Človekometrija

Digitalno profiliranje človeka vse do celičnega jedra. Foto: Reuters/Bobby Yip

Edini očiten razlog, da so končali v njih, je informacijska tehnologija. Sistem javnega slovesa. Sinkiang ima svojo različico, ki prebivalce razvrsti v tri prej omenjene kategorije: zaupanja vredne, povprečne in zaupanja nevredne. Po poročanju medija ABC News so tako rekoč vsi pripadniki etnične skupnosti Han privzeto na vrhu. Če pa si Ujgur ali musliman, si samodejno povprečen in z nekaj omejitvami. Takoj ko nate pade kakršen koli sum, zdrkneš na dno in si lahko podvržen prevzgoji. Kitajska vlada po drugi strani zavrača trditve, da prebivalce razvršča po etnični pripadnosti, in trdi, da pripre samo obsojene teroriste.

Kitajska vlaga milijarde evrov v sisteme za množično zbiranje vzorcev DNK-ja prebivalstva. Pixabay

Tahirjeva osebna izkušnja je popolnoma drugačna. Ko so sinkianške oblasti odkrile, da je prebegnil v ZDA, so njegovi trije bratje izginili. Niti njihovih žena ne more poklicati, saj bi jih s tem "kontaminiral". Ameriški medij Wall Street Journal, ki je tudi obiskal provinco, je govoril z desetinami Ujgurov in čisto vsak izmed njih je imel prijatelja ali družinskega člana, ki je izginil. Najbrž v ta taborišča.

Sinkianški sistem je neke vrste informatizacija človeka. Ko je nadzor prevzel Čuanguo, je kmalu odredil odvzem potnih listov Ujgurom, da niso mogli odpotovati in so bili posledično na voljo za začetek obširne človekometrije. Kakšne, je povedal Hamut. Ko je bil še doma, so njega in njegovo družino oblasti sredi noči odpeljale v klet državne stavbe. S stropov in zidov so viseli okovi in lisice, v prostoru pa je bilo še desetine drugih neznancev, vsi so bili Ujguri, je opisoval.

Pobrali so jim prstne odtise. Nato so jim odzveli kri, s čimer so pridobili vzorec DNK-ja. Nato vzorec glasu. Nato so analizirali obraz, vsak je moral strmeti, obračati glavo in izvajati številne grimase, da ga je sistem lahko dobro preučil. Po poročanju ABC-ja so takšne vzorce odvzeli milijonom prebivalcev Sinkianga, oblasti so pojasnile, da gre za zdravstvene preglede. Izpolniti so morali še formularje in v njih razkriti marsikaj, med drugim, ali so verni, berejo Koran, molijo ... Ko so vse izpolnili, so jih izpustili.

Dokument, ki ga je pridobil Associated Press, nakazuje, kaj se je s podatki zgodilo. Državljani so dobili oceno nekje med 0 in 100 točk. Ujgurom se samodejno zbije deset točk. Če so stari med 15 in 55 let in dnevno molijo, se jim zbije nadaljnjih deset in tako naprej. Prekrški, neharmonična mnenja, povezovanje z napačnimi ljudmi, vse pade v enačbo.

Zbrane podatke so nato povezali z osebnimi izkaznicami, avtomobili in številnimi drugimi vidiki življenja. Smisel Sistema javnega slovesa je prav v povezovanju razdrobljenih baz v enovite profile posameznikov in pravnih oseb.

Ljudje ne razumejo zares, kaj šele prihaja. Digitalna totalitarna država, kjer algoritmi določijo tvojo usodo in kjer pritožba ne obstaja.

Liu Hu, kitajski novinar, nagrajenec Novinarjev brez meja. ABC

Cilj množičnega zbiranja podatkov ni samo v nadzoru početja, je poročal BBC. Tudi napovedovati ga. Ko je enkrat v bazi dovolj podatkov o posamezniku, lahko umetna inteligenca hitro prepozna vzorce. In ker ljudje marsikaj počnemo v vzorcih, je iz njih mogoče napovedati številne stvari: mnenja, odzive, lokacijo na določen čas v dnevu, medosebna povezovanja in še marsikaj.

Kar je za partijo, ki želi družbo pregnesti po svoji viziji, priročno orodje. Sploh ob tem, da namerava do leta 2030 postati vodilna sila na področju umetne inteligence na svetu.


Dolgi pohod nezaupanja

Portreti Mao Cetunga, Vladimirja Lenina in Karla Marxa pred ujgursko trgovino. Številne prodajalne z islamskimi spominki so se v zadnjih letih preusmerile. Foto: Reuters

Komunistična partija Kitajske ima že od samega prevzema oblasti leta 1949 dalje namen prestrukturirati družbo, to je zapisano v njenih temeljnih dokumentih. In že od samega začetka je nadzor eno njenih ključnih orodij. Stranski učinek je kultura nezaupanja, je za medij Foreign Policy povedal kitajski sociolog Džang Lifan.

Delovne skupine so bile desetletja pomemben gradnik kitajske družbene strukture. Član se ni smel preseliti, soglasje enote je potreboval tudi za poroko. Z urbanizacijo in reformami se je struktura začela krhati, z njo pa tudi papirnato sledenje ljudem, kar partija sanira s spletom in digitalnim nadzorom. Foto: Reuters/Aly Song

Današnjega poskusa Sistema javnega slovesa ni mogoče celovito razumeti, ne da bi se za trenutek ozrli v preteklost, je nadaljeval: vse do dolgega pohoda, vzpostavitve oblasti Mao Cetunga in velike kulturne revolucije, ki je potekala med letoma 1966 in 1976. Kitajska je tedaj izvedla prisilno kolektivizacijo. Kmete so povezali v komune, delavce v delovne enote (danwei). Skupine so dobile – oceno. Od ocene je bilo med drugim odvisno razporejanje dobrin mednje. Člani so se morali medsebojno nadzorovati. In so se. Nihče ni hotel, da "gnilo jabolko", ki dela slabo ali benti čez oblast, pokvari oceno grupacije in ji s tem zagreni obstoj. Prijatelje in družine so naščuvali drug proti drugemu. V političnem prestrukturiranju so umrli milijoni, z družbenim zaupanjem vred, je opisal Lifan.

Ocene je bilo treba nekje zbirati. Za opazovanje vedenja in sledenje državljanom je država skozi čas vzpostavila dva sistema: hukou, neke vrste knjigo rezidentov, in dang'an, ocenjevalno knjigo. Gre za papirnato birokracijo, a obenem temelj kitajske države nadzora. Hukou in dangan pa je že v prejšnjem tisočletju začela spodkopovati urbanizacija, ko so desetine milijonov Kitajcev začele prehajati v mesta, iščoč službe v industriji. Dokler so bili ljudje povezani s svojo delovno enoto in lokalno papirologijo, je še šlo, ko pa stotine milijonov ljudi pogosto menjuje bivališča, je sistem izgubljal učinkovitost.

Medsebojno ovajanje ljudi se je skozi čas ohranilo, med drugim v prej omenjenem Sinkiangu, kjer prebeg člana skupine v tujino lahko pomeni inkarceracijo tistih, ki so bili določeni za nadzor. In javno sramotenje članov skupine, ki je "dovolila", da je nekdo prebegnil. Foto: Reuters/Thomas Peter

Nato je prišlo medmrežje in spremenilo enačbo. Elektroni, ki s svetlobno hitrostjo prenašajo informacije. Tisoči kilometrov potovanja papirnatega svežnja se spremenijo v trenutek elektronske pošte. Potencial elektronske informatizacije je kitajska oblast hitro prepoznala. Pa tudi nevarnosti, ki jo prinaša "vdor" informacij iz zahodnega sveta. Že kmalu po prihodu svetovnega spleta (1994) je takratni predsednik Ljudske republike Kitajske Džjang Zemin pozval k "informatizaciji, avtomatizaciji ekonomskega in družbenega upravljanja".

Torej, papirnato diktaturo spremeniti v elektronsko.

Prvi večji korak v to smer je projekt Zlati ščit. Velikopotezen, širok – pridevnika, ki sta skoraj premalo. S Ščitom se je država leta 1998 namenila digitalizirati podatke vseh državljanov, v isti sapi pa še povezati varnostne organe po vsej državi v mrežo, da si informacije lažje delijo, v skladu z na začetku članka omenjenim načelom mrežnega upravljanja varnosti. Tako je projekt opisal raziskovalec na Stanfordu.

"Vse odkar je 10.000 članov sekte Falungong presenetilo oblast s protesti pred Džongnanhajem aprila 1999, varnostni aparat išče poti, kako z obveščevalci in nadzornimi tehnologijami učinkoviteje nadzorovati in oblikovati kitajsko družbo. V samem srcu takšnega nadzora je želja težave napovedati in jih prehiteti," je zapisal analitik Foreign Policyja James Mattis.

Tedaj je Kitajska začela množično kupovati ulične kamere, vlagati v tehnologijo za prepoznavo obraza in druge pripomočke za digitalni nadzor. Vse, kar danes preplavlja Sinkiang.

Znotraj Zlatega ščita je nastal zloglasni Veliki kitajski požarni zid, armada desettisočev uradnikov, ki skrbno nadzorujejo, kaj ljudstvo objavlja, in preprečujejo vdor "škodljivih" informacij iz zunanjega sveta.

Leta 2002 je Kitajska zasadila še prvo ličinko osrednje teme članka: Sistema javnega slovesa. Zgodnjo različico so uvedle nekatere province, opisuje inštitut MERICS. Šele 12 let pozneje je osrednja oblast projekt formalizirala in časovnico vnovič raztegnila v prihodnost.

Kitajski Sistem javnega slovesa ni nenaden padalec, orel, ki je blisknil z neba in zagrabil ovco zasebnosti. Njegov dolgi pohod traja vse od Mao Cetunga naprej in je tesno povezan z erozijo vrednot zasebnosti in svobode.

Leta 2014, v obdobju razcveta digitalnih družbenih omrežij in interneta stvari, je kitajska vlada še uradno naznanila sistem ocenjevanja državljanov in implementacijo napovedala po letu 2020. V grozo zahodnih medijev, ki so planili objavljat distopične reportaže, medtem ko so iz velesile hiteli pojasnjevat, da gre pravzaprav za reševanje vprašanja zaupanja.

Partija pravi, da je v kitajski družbi preveč prevar, premalo držanja za jezik. Čas je, da se zaupanje med vrednotami povzpne, piše v osrednjem dokumentu SJS-ja. Tisti, ki se bodo držali zakonodaje, se nimajo česa bati. Tisti, ki "spodkopavajo socialno pravičnost", ki ne vračajo dolgov, ki prodajajo pokvarjeno hrano in širijo "govorice" po spletu, pa bodo javno izpostavljeni. Da se ve, koga se je treba izogibati. Geslo sistema je: "Zaupanja vrednim se bo odprla pot do nebes, medtem ko bodo nezaupanja vredni deležni ovir na vsakem koraku."

Kitajska dejansko ima precej težav z različnimi oblikami goljufij in vlekonosov: nekakovostni izdelki podjetij, kraja intelektualnih pravic, varnost hrane in zdravil ... Seznam je dolg. Le kot primer: kitajski medij South China Morning Post poroča, da se je tako rekoč polovica podjetij že srečala s finančnim kriminalom in prevarami. Dokumentarec o kitajskem "kanalizacijskem olju" (pripetek desno) je sam po sebi izrazita vizualna ponazoritev, skupaj s končno izjavo prodajalca: "Lahko se samo sprijaznimo s tem: v naši današnji družbi vsakdo poskuša opetnajstiti vsakogar. In nič ne moreš storiti."

"To je težava, ki jo je partija sama ustvarila. Zdaj jo poskuša odpraviti," je sociolog Džang Lifan povedal Foreign Policyju.

Sistem, ki povezuje sisteme

Javni zaslon v Šanghaju s podatki para Kitajcev, ki nista plačala dolgov. Končala sta na enem izmed črnih seznamov, ki so integralen element Sistema javnega slovesa. Foto: Reuters/Aly Song

Kitajska oblast namerava odpraviti nezaupanje prav s Sistemom javnega slovesa, kompleksnim prepletom politik, različnih podatkovnih baz, medmrežnih nadzorovalnih sistemov in visoke tehnologije. Poenostavljeno, skoraj vse, kar smo do zdaj omenili, namerava počasi povezati s digitalnim superlepilom. Dangan, Hukou, Zlati ščit, Veliki požarni zid, cestne kamere, prepoznava obraza, sodni in finančni črni seznami, komercialni ocenjevalni projekti ... Vse bo na koncu prepleteno služilo "krepitvi zaupanja" v družbi, tako na gospodarskem kot političnem področju.

To je seveda informacijsko zelo zahteven projekt, zato danes nihče ne ve, kako bo na koncu SJS dejansko videti. Tudi kitajska politika tukaj še zelo tipa v temi. Za zdaj lahko sklepamo le po uradnih dokumentih. Iz njih je jasno, da gre za državno pobudo, katere končni cilj je ustvariti enotno mrežo shramb podatkov o prebivalcih in pravnih osebah. Namen sta nadzor in usmerjanje vedenja. Stvaritev prave demokratične, harmonične družbe, kjer se vsi držijo pravil, pa naj bo to o kakovosti hrane ali "državotvornem" vedenju.

Sistemov javnega slovesa je danes na desetine, vsak za določeno teritorialno ali vsebinsko področje. Tudi zato neprenehoma poudarjamo besedo kompleksnost. Temeljni dokument SJS-ja nalaga vzpostavitev informacijskega sistema za bančništvo, sodstvo, gradbeništvo, javne razpise, zdravstvo, medmrežje, varnost hrane ... Vsak ima namreč svoje posebnosti. Tako so denimo zelo partikularno obliko SJS-ja že uvedli v Sečuanu – za industrijo alkohola.

Država načrtuje, da bodo njihovi izsledki nekoč na voljo tudi v nekakšni centralizirani različici, po letu 2020 naj bi vsak državljan dobil svoj profil. Po poročanju zahodnih medijev naj bi sistem iz profila izračunal končno oceno, nekakšen številski izcedek, ultimativni seštevek, ki človeka pogubi ali omazili. A za zdaj je precej verjetnejša oblika dosjeja, torej konglomerata informacij iz celotnega kupa državnih in komercialnih virov o posameznem subjektu.

Pomembneje je, da bo profil kot celota ključen element na tako rekoč vseh področjih življenja. Postal bo neizogibno všit v vsakdan vsakega človeka, vsake gospodarske družbe. Zaprosiš za socialno pomoč? Poglejmo dosje. Se prijavljaš v nadzorni svet družbe? Poglejmo dosje. Kupuješ delnice na borzi? Poglejmo dosje. Ustanavljaš društvo? Poglejmo dosje. Kupuješ letalske vozovnice ... Opis vseh načrtovanih omejitev je skoraj tako dolg kot pričujoči članek.

Osmerica razvijalcev
Sesame Credit Management
Tencent
Shenzhen Qianhai Credit Information Center
Pengyuan Credit
China Chengxin Credit
Zhongzhicheng Credit Information
Lakara Credit Management
Beijing Huadao Credit
Vir

Tisti, ki bodo zaupanje države upravičili, bodo lahko "leteli do nebes", je napovedala kitajska vlada. Tisti, ki bodo zaupanje zlorabili, pa bodo "deležni ovir na vsakem koraku". Pri tem je pomembno načelo, da bo prekršek na le enem področju (npr. nezakonit zapis na spletu) sprožil negativne posledice na vseh preostalih področjih.

Ključen element SJS-ja je informacijska tehnologija. Kitajska postaja država z največ uporabniki spleta na svetu, kar ji omogoča vnos tipalk v tako rekoč vsak dom, vsak žep. Zbiranje podatkov bo potekalo v realnem času, zato mora zadaj stati močan računalniški sistem. Oblast je osmim podjetjem podelila mandat, da razvijajo vsak svojega.

Na Kitajskem torej nastaja sprega izjemne politične moči s tehnološkimi giganti, ki 1,4 milijarde ljudi polagoma pokriva z mrežo.

Zaupanja vredni bodo šli do konca sveta

Dandan Fan ima od Sistema javnega slovesa (enega izmed pilotnih projektov) številne koristi in ga podpira. Foto: ABC News/posnetek zaslona

Vanjo se je ujela tudi Dandan Fan. Pravzaprav se ni ujela. V njej je prostovoljno. Tako kot še približno pol milijarde drugih Kitajcev uporablja Sesame Credit, aplikacijo konglomerata Alibaba, ki ga Evropejci poznamo predvsem kot spletnega trgovca.

Dandan je mlada Kitajka, delavna, uspešna, dobro preskrbljena. Dela v digitalnem trženju, veliko časa preždi na mobilnem telefonu, objavlja na družbenih omrežjih, kuha po najsodobnejših receptih, o njej poroča ABC Australia. Hiter kitajski razvoj, ki je v zadnjih desetletjih iz revščine dvignil stotine milijonov ljudi, ji daje upanje v prihodnost. Bleščečih nebotičnikov polno obzorje ga utrjuje.

Živi v Pekingu, kjer je popolnoma drugače kot v Sinkiangu. Ni oklepljene policije, ni nadzornih točk vsakih nekaj sto metrov, niso ji pobrali potnega lista in je sredi noči nagnali v klet. Na kratko, ni očitne, fizične represije. Ta ni potrebna, saj so varnostne razmere neprimerljive.

Ostaja pa nenehen nadzor. Toda Fan to ne moti, saj nima česa skrivati. Je zgledna državljanka, ne krši zakonov, ne prečka ceste zunaj prehodov za pešče, na rokovodstvo države ne izliva črnega žolča, temveč ga hvali. Poleg tega je hvaležna za varnost, ki ji jo prinaša očetnjava. "Mislim, da si ljudje povsod po svetu želijo varno in stabilno družbo," je povedala za ABC News.

Tudi sama je v Sistemu družbenega slovesa. Da so njena dejanja dokumentirana in ocenjevana, ji je v zadovoljstvo. Njena ocena je namreč visoka in ji prinaša številne koristi. Ni ji treba plačevati pologov v hotelih, ceneje pride do posojila, njen sin bo lažje prišel na najboljše šole. S svojo oceno se lahko pohvali na digitalnih družbenih omrežjih in žanje odobravanje.

Sistem, v katerem sodeluje Dandan Fan, je drugačen. V Sinkiangu imajo eno različico, v Pekingu drugo. To so pilotni projekti. Razlog tiči v velikosti države, pa tudi v pripravah na osrednji državni sistem, ki še ni zgrajen.

Kitajska je resnično ogromna, površina presega Evropo, populacija je skoraj trikrat večja, razdeljena je na kup regij in provinc, ki so primerljive z našimi državami. Lokalne ureditve se v marsičem lahko razlikujejo. Osrednja oblast to pogosto izkoristi za eksperimentiranje. Določene politike uvede le na geografsko omejenih območjih in se iz poskusa nauči, kaj kje deluje in kaj ne.

Sinkiang je največja kitajska regija z 1,6 milijona kvadratnih kilometrov. V njej kitajska oblast eksperimentira z eno različico SJS-ja in okrepljenega nadzora. Toda svoje različice ima še več kot ducat drugih provinc. Nekoč po letu 2020 bo z njimi pokrita celotna država, načrtuje njena oblast. Foto: MMC RTV SLO

Na Kitajskem trenutno deluje več kot 40 pilotnih, medsebojno različnih različic Sistema javnega slovesa. Nekatere so oblastne narave, druge gospodarske. Ene imajo državni blagoslov, druge so neuradne. Kaj se bo iz gomile izcimilo po letu 2020, točno ne ve nihče.

Sistem javnega slovesa je v resnici vrhunec dolgostoječih kitajskih politik. Nadgradnja skrbno začrtanih projektov, ki so jih kitajski vodje dognali že pred desetletji. Vrhunec, ki bo družbo dokončno privedel v "stabilnost in harmoničnost", kot si ju je zamislila Komunistična partija Kitajske.

Z besedami Dandan Fan: "Vlada nas že danes dokaj dobro pozna, že zdaj pozna precej naših osebnih podatkov. Če lahko ta sistem vse te informacije združi v veliko bazo, bo učinkovitejši."

Sama ima na Sesame Creditu oceno 773 od 800. V številko so združeni policijska kartoteka (ki je nima, ker ni kršila zakona), izobrazbena pot, zdravstveno stanje. In seveda državna varnostna ocena, kakšna grožnja družbi utegne biti, kjer ji je v korist zveza s političnim funkcionarjem.

Ko so podatki na voljo ...

Sistem jo spremlja v trgovino in dokumentira, kaj nakupuje.

Večje količine alkohola oceno potisnejo navzdol, kupovanje plenic jo zviša, saj nakazuje odgovorno osebo, ki skrbi za malo bitje. "Če kdo 10 ur na dan igra videoigre, ga imamo za brezdelneža. In kdo redno kupuje plenice, je najbrž starš, torej nekdo z občutkom odgovornosti," je predstavnica podjetja povedala za BBC. In Fan potomca ima.

Ne izostane niti marljivost pri plačevanju računov, zato je vključena celotna plačilna zgodovina, tudi tista iz sistema Alipay. "Ko oseba enkrat vstopi v program, dokumentiramo vse njihove plačilne podatke v življenju in jih številčno ocenimo. Naš cilj je poskrbeti, da lahko ljudje, ki obljube držijo, gredo do konca sveta. In da se ne morejo premakniti niti centimeter, če obljube prelomijo," je nadaljevala.

Dandan Fan veliko potuje.


Enkrat prekršeno zaupanje, kazni povsod

Novinar Liu Hu ne more potovati daleč, v praksi je priklenjen na stanovanje in bližnjo okolico. Foto: ABC News/posnetek zaslona

43-letni Liu Hu ne potuje veliko. Pravzaprav sploh ne. Zašel je namreč na "temno stran" Sistema javnega slovesa. Na spletu je objavljal, česar ne bi smel, in zdaj trpi posledice.

Hu je preiskovalni novinar, ki je razreševal umore in poročal o korupciji pri vidnih funkcionarjih lokalne komunistične partije. Marsikje po svetu bi bil označen za junaka, poroča ABC News. Pravzaprav je, saj mu je organizacija Novinarji brez meja podelila naziv informacijski junak.

Toda za kitajsko oblast je sovražnik, pravi sam. Namesto slave je deležen kazni in se boji za svojo prihodnost. Leto dni je preživel v policijskem pridržanju z nenehnimi zasliševanji, kar je opisal v kratkem blogu, besedilo je prek zvez pricurljalo na naš del svetovnega spleta.

Nato je v sporu z lokalnim partijskim veljakom potegnil krajšo, bil obsojen in – po lastnih trditvah – kljub izpolnitvi vseh zahtev sodbe končal na seznamu "zaupanja nevrednih". In nobene možnosti nima, da bi uvrstitev izpodbijal.

Pred zaporom je imel milijone sledilcev na digitalnih družbenih omrežjih. Tam je večinoma objavljal svoje delo, saj je v časopisih pri občutljivih temah naletel na cenzuro.

Mediji tam niso svobodni. Fakultete poslanstvo novinarske obrti učijo drugače. Cilj je ustvarjati harmonično družbo, spodbujati pozitivnost, pomagati partiji pri graditvi boljšega jutri. "Mediji so pravzaprav propagandni stroj za partijo. Njihova naloga je indoktrinacija," je dejal Hu.

Liu Hu pred centrom za pridržanje na obrobju Pekinga, kjer je bil po lastnih besedah zaprt leto dni in mučen. Foto: AP Photo/Mark Schiefelbein, File

Osrednji dokument Sistema javnega slovesa je jasen. "Mediji morajo na vseh ravneh z vso silo izvajati svojo nalogo vodenja javnega mnenja." Tudi oni bodo pri tem skrbno opazovani in ocenjevani.

Ko je Hujeva ocena padla in je končal na sodnem črnem seznamu, je oblast ukazala izbris vseh njegovih profilov. Registracija mu je onemogočena. Utišan je.

Ima pa vseeno srečo, da ne živi v provinci Sinkiang. Zdaj je "le" tako rekoč priklenjen na svoje stanovanje in okolico, saj ne more kupiti vozovnic za vlak ali letalo, nepremičnin, dobiti posojila. A vsaj izginil ni. Skrbi pa predvsem to, da je z uvrstitvijo na črni seznam ogrozil tudi vse svoje bližnje. Boji se za prihodnost njih.

A še bolj se boji za prihodnost družbe, zato je bil pripravljen tvegati. "Ljudje ne razumejo zares, kaj šele sledi," je napovedal. "Digitalna totalitarna država, kjer algoritmi določijo tvojo usodo in kjer pritožba ne obstaja," poroča ABC.

Združitev spletnega in "pravega" življenja

Foto: Pixabay
Oblast stavi na družbeni pritisk, ki bo padel na očrnjenega človeka. Vsestransko sramotenje bo privedlo do težav v službi, med prijatelji, v družini in v poslu – ter pri iskanju družice, kar kaže ta uradna ponazoritev. Foto: Credit China

Medmrežje je kitajski oblasti dalo dolgo iskano orodje. Česar ni mogoče narediti s človeškimi vohljači, papirnatim dokumentiranjem in ščuvanjem ljudi k medsebojnemu nadzoru, lahko naredijo ljudje sami. Povežejo se na splet, prek računalnika ali telefona, in odprejo nenehen sesalec informacij o sebi.

Kitajska je država z največ uporabniki medmrežja na svetu. Več jih je kot v ZDA, Braziliji in Indoneziji skupaj. Po pisanju agencije Šinhua se jih je lani naštelo več kot 800 milijonov, število pa zaradi širitve mobilne telefonije hitro raste. Že zdaj je večina Kitajcev omreženih in ni daleč čas, ko bo v osnovi pokrita bolj ali manj celotna populacija.

Tudi prek robotskih policistov, v osnovi premičnih grozdov kamer, ki bodo povezani v splet in jih Kitajska začenja poskusno uporabljati.

Tamkajšnje medmrežje je v osnovi državno, pasovno širino v najem daje očetnjava. Tako lahko nadzoruje, kaj se po žicah in valovih pretaka, in gleda, kaj ljudje gledajo. Zasebnost (pred državo) kot koncept je nesmiseln. V tem okviru tudi preganjajo anonimnost, lani je država začela uvajati pravilo registracije s pravima imenom in priimkom. Kdor se s tem ne strinja, ostane brez povezave. S tem sovpada tudi eden izmed osrednjih ciljev projekta Sistem javnega slovesa: popolnoma izkoreniniti anonimnost.

Državljan se pred oblastjo nima kam (zakonito) skriti. Vsi portali, kjer lahko ljudje kaj objavljajo, pa naj bodo to blogi, forumi, videoportali, javne in zasebne klepetalnice, morajo dokumentirati dejavnost uporabnikov in jo imeti vsaj pol leta nared za predajo, če oblast to zahteva. Rešitve, kot je enkripcija end-to-end, so jalovo upanje za zasebnostno naravnane. Pristojni organi imajo namreč po "protiteroristični zakonodaji" posebej velikodušna pooblastila: podjetja so jim dolžna zagotoviti dešifriranje komunikacij in nuditi katero koli potrebno pomoč, piše Ars Technica. Zakon tudi zahteva, da morajo vsa internetna podjetja fizično shranjevati vse osebne podatke in "pomembne informacije" na strežnikih na Kitajskem.

Nekoč so se tehnološko bolj vešči Kitajci lahko zanašali na VPN-je, virtualna omrežja, s katerimi se zaščiti promet od brskalca do ciljnega strežnika. Z njimi so zaobšli državno cenzuro. Lani pa je država prepovedala VPN-je, razen tistih, ki se registrirajo pri oblasteh in igrajo po pravilih, kar izniči njihov smisel. Ponujanje VPN-ja zunaj sistema pomeni zaporno kazen, kar je s petimi leti za zapahi izvedel ta Kitajec.

Medklic: raziskava je pokazala, da veliko brezplačnih VPN-jev v ponudbi na Zahodu vodi na Kitajsko in so torej morebitna varnostna ranljivost za nas.

So za svobode in informacij željnega Kitajca rešilna bilka zahodna podjetja? Tudi to ni mogoče. Večinoma so prepovedana. Česar Kitajska na spletu ne more nadzorovati, onemogoči. Facebook, Whatsapp, YouTube, Gmail, Twitter, vse to (in še mnogo več) je ostalo pred Velikim požarnim zidom.

Skozenj pridejo tisti, ki so pripravljeni plesati po lokalni piščalki. Na primer, Microsoftov LinkedIn je popustil cenzurnim pritiskom in ima dostop do velikega kitajskega trga, prav tako se je oblastem uklonil Apple in začel enkripcijske ključe za kitajske uporabnike shranjevati na kitajskih strežnikih, kjer so na dosegu roke pristojnih organov. Pa odstranjevati VPN-ponudnike, ki niso po volji oblastem.

Kitajske različice aplikacij
Twitter - Weibo
Facebook - WeChat
Google - Baidu
Amazon - JD, Taobao (Alibaba)
YouTube - Youku, QIY

Ker oblast nadzira glavna internetna vozlišča, lahko po želji onemogoči kar koli. V praksi ustvarja intranet, notranje komunikacijsko omrežje, ki ga po nadzoru in cenzuri prekaša le Severna Koreja.

Ker ni Facebooka in Googla – in mavrice drugih stalnic svetovnega spleta – se je na kitajskem spletu zgodila ločena "evolucija". Kot je oddaljena Avstralija skozi zgodovino dobila svoje življenjske vrste, drugačne plenilce in rastlinojedce, tako je kitajski splet dobil svoje različice spletnih storitev. Zaščiteni pred zahodno konkurenco so se razbohotili lokalne klepetalnice, forumi, fotoplatforme, in to ne manjvredne okleščenke. Kitajska je dom številnim superaplikacijam, polnih funkcionalnosti, kot jih pri nas sploh ni mogoče dobiti. Kitajci jih množično uporabljajo, informacijsko izpostavljajoč se.

Nikakor ne drži stereotip, da je Kitajska država tretjega sveta, revna, tehnološko zaostala in manjvredna, še posebej to ne drži za splet.

Superaplikacije na supertrgu

Namesto nalepk s ceno so vsepovsod QR-kode za mobilno plačevanje. Foto: Reuters/Bobby Yip

Vzemimo primer WeChata. Ničesar podobnega ni pri nas. To je funkcionalni mastodont v svetu mobilij. Aplikacija, ki telefon spremeni v švicarski nož in Kitajce v celodnevne uporabnike.

New York Times je v reportaži predstavil primer vsakdanje rabe. Džang je vzel v roke svoj Huawei in z nekaj dotiki WeChata naročil čistilca na dom. Po odstranitvi nesnage je ovekovečil lično stanovanje in fotografijo delil z javnostjo, pri tem pa še označil izvajalca. Na drugi strani mesta je objavo opazila Vang in kar prek označbe naročila istega čistilca. Oba sta ga instantno plačala, delavec pa je dobljeni denar nemudoma vložil v manjši nakup delnic. Nihče izmed njih še ni zapustil WeChata. Džang in Vang sta se povezala in jela spletno klepetati, dogovorila sta se za zmenek v restavraciji sredi mesta. Džang je vnaprej rezerviral mizo, naročil in še plačal hrano, Vang pa vzela taksi za oba. Prihod je gostišču samodejno naznanila kar aplikacija, kar je sprožilo postopek strežbe. Jedca sta za mizo ugotovila, da je obrok nekoliko razkuhan, zato sta ga fotografirala in objavila pritožbo. Vang se je spomnila, da spremljevalcu dolguje polovico računa, in mu denar nakazala kar za mizo. Nihče izmed njiju ni zapustil WeChata.

Sodobna Kitajska: Osrednje cesarstvo 2.0

WeChat je Uber, Tinder, Facebook, Messenger, Skype, spletna banka v enem. Številne bolnišnice so okoli WeChata zgradile svoj sisteme naročanja. Poln je funkcionalnosti, ki jih pri "naših" aplikacijah ni najti, poroča NYT. Bloomberg dodaja: WeChat je tudi podaljšek državnega kaznovalnega aparata. Uporabnik je prečkal cesto poleg prehoda za ceste, kar je prekršek. Aplikacija ga je o tem nemudoma obvestila in mu odvzela denar z računa. Algoritem je to zaznal, obsodil, razsodil in kaznoval.

WeChat ima po poročanju SCMP-ja stranska vrata, skozi katera lahko država spremlja vsebino.

Življenje se v kitajskih mestih urno digitalizira in prav plačevanje je izrazit pokazatelj procesa. Številne trgovine opuščajo tako kreditne kartice kot gotovino, v nezadovoljstvo starejših občanov. Ostajajo QR-kode. Na Zahodu so obtičale v vicah uporabnosti, na Kitajskem so vsepovsod. Ljudje jih v restavracijah in prodajalnah skenirajo in tako naročajo ter plačujejo. Še ulični glasbeniki raje kot kovanček vidijo QR-sken.

Po poročanju SCMP-ja skoraj 600 milijonov Kitajcev uporablja mobilno plačevanje. To je primerljivo s populacijo Evrope. Poleg WeChata je močan AliPay, finančna veja korporacije AliBaba. Oba tesno sodelujeta z državo pri pripravi Sistema javnega slovesa.

In oba sta dolžna spoštovati kitajsko zakonodajo, ki oblasti daje ličen vpogled v vse zbrane podatke. Tako kot povsod drugje na svetu ljudje prostovoljno vstopajo v panoptikum, ker je to udobno in koristno.

Predsednik "ocenjuje" posvečenost državljana prek mobilnega telefona. Foto: Reuters/Jason Lee

Predsednik na dan
Kako vešče Kitajska izkorišča zmožnosti spleta za nadzor, priča primer državne propagandne aplikacije. Nekoč je svobode željni državljan lahko – če ne drugega – ignoriral misel, ki mu jo je vsiljevala država. Zdaj je treba propagandi posvetiti svojo polno pozornost, in ko jo bereš, te gleda nazaj in ocenjuje.

Kitajska oblast je s pomočjo podjetja Alibaba razvila aplikacijo za mobilne telefone Xuexi Qiangguo in jo izdala januarja letos, že mesec zatem pa je postala največkrat prenesena aplikacija na Applovi kitajski platformi.

Kaj ponuja? Misel predsednika Ši Džinpinga. Njegove videoposnetke, govore, filozofska razmišljanja, politične usmeritve, dokumentarne oddaje, novice, opisuje South China Morning Post.

A ne le to. Ponuja tudi nadzor. Aplikacija namreč spremlja in meri, koliko vsebin je uporabnik konzumiral. Kdaj jih je pogledal. Kako pozoren je bil in koliko znanja je odnesel. Vse to številčno ocenjuje in naznanja svetu, predvsem pa Komunistični partiji Kitajske. Tako oblast vedno ve, ali ji je kader res posvetil svojo polno pozornost, svojo zavest in tok misli.

Branje članka navrže 0,1 točke, prav tako ogled videa. 30 minut tega početja prinese eno točko. Če je bralec ostal le pri prvem odstavku ali postal nedejaven med predvajanjem videa, točk ne podeli. Nato se spopade s kvizom, kjer izpolnjuje manjkajoče besede v mislih Ši Džinpinga ali izbira pravilne odgovore in tako niza dodatne točke, za še kakšno dodatno nabirko pa mora pisati spletne komentarje. Če vse to počne med tednom od 20.30 do 22.00 zvečer, se mu nabirka podvoji. Točkovanje torej spodbuja, da človek "zlate ure" dneva, ko je že vse opravil in povečerjal, ne "zapravi", temveč jih posveti Ši Džinpingu.

Obstaja dnevna omejitev nabranih točk, pa tudi le nekaj komentarjev na 24 ur prispeva k seštevku. Nadobudni kader torej ne more samo v soboto divje natipkati goro sporočil, temveč mora predsednikove misli v glavo spustiti vsak dan znova.

In morajo, če hočejo v državi uspeti. Aplikacija je obvezna za člane partije, ki naj bi jih bilo blizu 100 milijonov, in državne kadre, denimo v šolah in medijih, piše SMCP. Svojim članom naj bi jo ukazale tudi nekatere delovne enote in kaznovale neposlušne, dodaja China Media Project.

Foto: Deayea Technology

Miselne čelade
Še korak dlje gre kitajska oblast z bralniki možganskih valov, o katerih poroča South China Morning Post. Številni javni uslužbenci v vojski, nekaterih proizvodnih enotah in v transportu so prisiljeni nositi opremo, ki meri njihovo možgansko aktivnost. Tako ne morejo skriti svojega čustvenega stanja, jeze, tudi njihova notranjost je nenehno pod nadzorom delodajalca in prek njega – države.

Med drugim jih že od leta 2014 uporabljajo v državnem elektropodjetju v Hangdžouu. Trdijo, da so zaradi njih dobičke povečali za kar 315 milijonov dolarjev. To pa zato, ker so prek merjenja čustvenega stanja delovni proces prilagodili in ga – po lastnih trditvah – naredili učinkovitejšega. Preprečili so čustvene izbruhe in z njimi povezane incidente, zanesljivejše sodelavce nagradili in jim dali zahtevnejša delovna mesta, medtem ko so se manj čustveno zanesljivi lotili manj zahtevnih del. Prilagodili so tudi delovne odmore.

Sistem se je do zdaj razširil na nekaj ducat državnih družb, še piše SCMP.

Obstajajo dvomi o učinkovitosti sistema. Pa tudi o resnicoljubnosti trditev, da je omenjenemu podjetju prinesel visoko povečanje dobička.

Toda tovrstni bralniki postajajo iz leta v leto učinkovitejši in cenejši. Dodajmo deset let razvoja in vprašanje, kakšna bo družba, ki ne ceni zasebnosti.


Ali biti predan v sistem ali ne biti

Ulična kamera je ujela osamljenega budističnega meniha, ki je izvedel samosežig v protest proti kitajskemu zatiranju Tibeta. Njegovo življenje in ime sta izginili. Foto: Reuters

27. februar 2009 je bil tretji dan losarja, tibetanskega novega leta. Kitajske oblasti so prepovedale verski festival Monlam, namenjen spominu na žrtve zatrtih protestov leto poprej. Iz pradavnega samostana Kirti je izstopil budistični menih in sprejel odločitev. Polil se je z gorivom in zažgal. Plameni so zajeli oblačila in kožo, ko je njegova ognjena silhueta na kratko zatavala po ulici Ngave. Izvedel je samosežig, protest proti kitajskemu zatiranju njegove etnične skupine. Brez glasu se je zgrudil.

Od tedaj je svoje življenje v nepredstavljivih bolečinah samovoljno končalo več kot 150 Tibetancev, v knjigi Tibet v ognju piše Tsering Woeser. Njihov nemi krik ni odmeval. Le malo je znanega o menihih, ki so lastno življenje zamenjali za klic. Klic svetu, naj se ozre in pogleda na trpljenje naroda, izginjajočega v velikem talilnem loncu Kitajske. Tudi za redkimi preživeli se navadno izgubi vsaka sled. Čen Čuanguo, funkcionar KPK-ja, je svoje delo v Tibetu s pomočjo informacijske tehnologije dobro opravil.

Tako se je sled izgubila za mladeničem iz Korle. Niti njegova mati ne more dobiti odgovora na preprosto vprašanje: je živ ali mrtev? Ko je novinarska ekipa dospela do njene hiše na robu mesta, je solznih oči odklonila pogovor. Želela bi govoriti, želela bi kaj izvedeti, a se preveč boji, je sporočila prek prevajalca. Oblast je spremljala dogajanje, zasebnost je bila nepomembna. Ekipo so pozneje prijeli policisti, jo zasliševali, ukazali izbris posnetkov. Ko so novinarji Associated Pressa nazadnje spet okusili svobodo, so može postave povprašali, kje je mladenič.

Policija je zanikala, da sploh obstaja.

Tako nihče ne ve, kje so bratje prebeglega Ujgura Tamirja Hamuta. Isto vprašanje si zastavljajo nepregledne množice ljudi: kje so svojci?

Identitete množice izginulih bledijo, fotografije porumenijo, čas je neizprosen.

Na Kitajskem se podvržeš in razgališ sistemu do obisti ter ohraniš svojo identiteto ali pa ostaneš brez nje. Izgineš. Tako kot tibetanski menih, izginuli v prežgani karbon, njegovo ime na Kitajskem pozna le peščica sotrpinov. Da se bo njegovo ime ohranilo skozi čas, je poskrbel zahodni, svobodni splet.

Vse sledi pa pušča Dandan Fan. Postala je del stroja, mehanizma oblasti in gospodarskih gigantov. Njeno ime je tukaj, poznamo ga. Identiteto in svobodo je podvrgla vsevidnemu očesu. Je imela izbiro?

Pravzaprav posameznik niti na Zahodu nima kaj veliko izbire. Tudi tam nastaja sprega obveščevalnih agencij in visokotehnoloških podjetij. Tudi tam se življenje hitro digitalizira, v porastu je internet stvari, in kdor ne jaha na valu, bo verjetno ostal zadaj. Le nekaj več demokratičnih varovalk imamo, ki intrizične težnje oblasti zadržujejo za jezom. In zasebnost cenimo. Vprašanje je, kako dolgo bo še tako.

Kitajska je opomin, kaj se zgodi, ko nadzor prevlada nad zasebnostjo, družba nad posameznikom, cenzura nad naravnanostjo k resnici. Dobimo državo, kjer medmrežje postaja ključen del največjega, najučinkovitejšega nadzorovalnega aparata v zgodovini. Ki tehnologijo izvaža v številne države sveta.

Opomin, kaj se lahko zgodi pri nas. In to je digitalni panoptikum na steroidih.

Sprega med oblastmi in tehnološkimi velikani, pod katero trpi zasebnost, nastaja tudi na Zahodu. Foto: Reuters/Ina Fassbender

DODADNA GRADIVA:

logicamg.io - Foreign Policy (2015) - Foreign Policy 2016 - Foreign Policy 2018 - China Law Translate - Human Rights Watch - New York Times o DNK - New York Times podkast - New York Times o izvozu - - New York Times o Kaškarju - USA Today - BBC 2015 - BBC 2018 - Institut MERICS - Vice - Wired 2017 - 2019 - Bloomberg - Independent - MIT Technology Review - Vox - NPR - Business Insider - TheConversation -

KITAJSKI VIRI

Uradna stran Sistema javnega slovesa - Ena izmed uradnih črnih list - Lokalni poskus zatretja grdega vedenja na podzemi s SJS - Boljši SJS za boljše poslovno okolje - Sohu - GlobalTimesCN -

South China Morning Post:
O prepoznavi obrazov v vrtcih - Elektronsko rasno profiliranje - Zapletena resnica o SJS - Kazen za prepogosto menjavanje zaposlitve- SJS za mladoletne - AI in geopolitika - Še več ...

China Global Televison Network:
Resnica in miti o SJS - Omejitev vpisa na boljšo šolo - Letališče v Shenzenu preverja ocene SJS - Kaj sploh je kitajski SJS - Je kitajski SJS uresničevanje Orwellovega dela 1984? - Vladanje ali nadzor?

ŠINHUA: SJS omogoča družbeni razvoj - Vsi prebivalci Pekinga ocenjeni do 2020 -

DODATNE VIDEOREPORTAŽE:

Bloomberg

CGTN

CNA Insider

Al-Jazeera

Atlantic

Vice

Wall Street Journal

Wall Street Journal 2

Wall Street Journal 3

ABC Australia

Asian Boss