Projekt Ljubljanica je obsegal tudi konserviranje in prezentacijo deblaka iz 2. stoletja pr. n. št. Foto: David Badovinac

Konvencijo so leta 2001 v Parizu sprejeli z namenom pravne in praktične zaščite arheoloških ostalin na dnu svetovnih oceanov, morij in celinskih voda ter spodbujanja raziskovanja tega segmenta kulturne dediščine in uskladitvi standardov dela na mednarodni ravni. Slovenija je k tej z ratifikacijo pristopila leta 2008.

Keltsko-rimski deblak so iz Ljubljanice dvignili leta 2015. Foto: MMC RTV SLO/Ksenja Tratnik

Na junijskem zasedanju držav pogodbenic konvencije v Parizu so tako slovenskemu delovanju in prizadevanju na tem področju namenili dve pomembni mednarodni priznanji, ki Slovenijo umeščata ob bok svetovnim pomorskim velesilam, so sporočili z ministrstva za kulturo.

Znak najboljših praks za podvodno kulturno dediščino gre torej projektu Ljubljanica, ki spada med najpomembnejša in hkrati najbolj ogrožena arheološka najdišča v Sloveniji. Leta 2003 je bila razglašena za kulturni spomenik državnega pomena. Celovitost projekta, ki je vključeval zaščitne podvodne raziskave, konservacijo in prezentacijo deblaka iz 2. stoletja pr. n. št., sanacijo rečnih brežin, monitoringe, analize in dokumentiranje rečnega dna in depozitorija za moker les ter vzpostavitev razstavišča Moja Ljubljanica na Vrhniki, je bila na mednarodnih srečanjih že večkrat navedena kot primer dobre prakse s področja kulturne dediščine.

Projekt, ki ga sofinancira Finančni mehanizem EGP, je v letih 2014–2016 v partnerstvu z Občino Vrhnika, Biotehniško fakulteto Univerze v Ljubljani ter domačimi in mednarodnimi strokovnjaki zasnovala in strokovno vodila Irena Šinkovec iz Muzeja in galerij mesta Ljubljane.

Arheološko dediščino Ljubljanice in Barja predstavlja Doživljajsko razstavišče Ljubljanica na Vrhniki. Foto: Jaka Babnik
Deblak iz Ljubljanice kakšnih 200 let starejši od prvih ocen

Andrej Gaspari je bil v znanstveno-tehnično posvetovalno telo konvencije (STAB) izvoljen z večinsko podporo glasov članic. Arheolog, ki je med drugim predstojnik Oddelka za arheologijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani, je s svojim znanstvenoraziskovalnim delom, delovanjem na področju zakonodaje in mednarodnim udejstvovanjem postavil temelje sodobne slovenske podvodne arheologije ter prispeval k širjenju načel konvencije doma in v mednarodnem prostoru.

Deblak, restavriranje, Vrhnika, razstavišče, Andrej Gaspari. Foto: MMC/Miloš Ojdanić

Na ministrstvu so prepričani, da visoki priznanji utrjujeta pomen slovenske podvodne kulturne dediščine in nas hkrati zavezujeta k nadaljnjemu razvoju. Poleg sistemske umestitve podvodnih raziskav v redno delovanje na področju varstva kulturne dediščine, bodo večjo pozornost namenili ozaveščanju in širjenju dostopnosti do podvodne dediščine morskih in sladkovodnih okolij. Fenomen Ljubljanice, ki velja za naravno in kulturno vrednoto svetovnega formata ter z eno najdaljših tradicij podvodnih raziskav na svetu, bodo kandidirali na Unescov seznam naravne in kulturne dediščine.

Podvodno raziskovanje, ki je Ljubljanico poneslo v svet
Raziskave arheologa Dragotina Dežmana in prizadevanja takratnega Deželnega muzeja so leta 1884 privedli do podviga potapljačev avstro-ogrske mornarice na Vrhniki in Ljubljanico ponesli v svet. Na direktoratu za kulturno dediščino so zato prepričani, da je tokratno priznanje Unesca namenjeno tudi njim in vsem poznejšim raziskovalcem podvodne dediščine, ki so utrli pot sodobnim raziskavam.