Prvo razglednico so poslali v drugi polovici devetnajstega stoletja. Danes polnijo predvsem zbirateljske albume in muzejske zbirke, čeprav so še vedno zveste in tihe opazovalke s stojnic turistično najbolj obiskanih mest. Vedno manj jih odpošljemo. Z njimi vse redkeje pošljemo pozdrave najbližjim, a obenem gre za tretji najbolj priljubljeni zbirateljski predmet na svetu.

Ali se spomnite, kdaj ste nazadnje poslali razglednico? Ali se spomnite dneva, ko ste jo nazadnje prejeli? Večina naših anketirancev se je že povsem poslovila od tega medija, ki so ga nadomestili sodobnejši načini komuniciranja: "Dobivam sporočila in fotografije, ko se poslikajo s telefonom. Vse preko spleta. Ko je prišel telefon v igro, so razglednice ostale v preteklosti," se glasi večina odgovorov. Pa pred pametnimi telefoni, ste kdaj pošiljali razglednice? "Vedno."

Odgovore iz ankete potrjujejo tudi podatki pošte. Vendar razglednice tudi danes niso dolgočasne male kartice. Ti skoraj arhaični delčki zgodovine razkrivajo marsikaj. V večnost umeščajo tehnološke mejnike, osebnosti, mestne vedute in razvoj naše družbe. Bile so propagandni material, ki z napisi in sporočili razkriva našo identiteto, razvoj jezika, kulture in družbo tistega časa. Bile so zelo dinamične in prvi množični vir komunikacije. Fenomen. Prvi medij, ki je v domove številnih prinesel do tedaj nedostopne fotografije in je sovpadal z opismenjevanjem ljudi.

Razglednice so odpirale okno v svet

Kustos Pokrajinskega muzeja Maribor Oskar Habjanič podčrta, da so razglednice sprva predstavljale svet, ki ga takrat ljudje niso poznali. "Ljudje niso potovali tako kot danes. Prevozno sredstvo je bil vlak, do katerega pa so bili ljudje vsaj do konca 19. stoletja zelo zadržani. Nastanek prvih razglednic je povezan predvsem s turističnimi kraji. Pri nas so bila to takrat zelo znamenita zdravilišča, med njimi Rogaška Slatina, pa tudi Celje je bilo priljubljeno letovišče in Maribor kot osrednje štajersko mesto. Veljal je namreč za prestolnico tako imenovane Spodnje Štajerske z občinskimi uradi in ta glavna upravna in turistična središča so zavzemala večino vsebin in tematik razglednic konca 19. stoletja."

Oskar Habjanič je zadolžen za skrbništvo nad zbirkami razglednic, fotografij, numizmatike, praporov in zastav v mariborskem Pokrajinskem muzeju. Večina razglednic, ki jih hranijo, so tematsko povezana z Mariborom. V njihovi javni zbirki jih je okrog tri tisoč. Najstarejša sega v konec 19. stoletja in prikazuje leseni most čez Dravo s konjsko vprego. Veduta, ki nakazuje postopno industrializacijo štajerske prestolnice, je izšla kmalu za dopisnico – predhodnico razglednic.

"To je bila neke vrste nadgradnja pisma, zanjo je bila značilna kratka vsebina na eni strani, na drugi strani naslovnica in na to naslovnico so potem počasi dodajali posamezne sličice, črno-bele litografije, kasneje tudi barvne," pojasnjuje Habjanič. Prve razglednice so nastale in se nato razvijale konec sedemdesetih oziroma v osemdesetih letih 19. stoletja, ko so prešle tudi že v množično uporabo.

Razglednice kot propagandno sredstvo

Bile so bile zelo uporabne. Veliko vrednost so imele za različne ponudnike – moral jo je imeti vsak trgovec in gostilničar. Nujo ali predvsem prednost je prepoznala tudi takratna oblast, dodaja Habjanič: "V bistvu so razglednice služile nekakšnemu oglaševanju, kot ga poznamo zelo dobro danes. Takrat so se zelo pogosto uporabljale tudi za poudarjanje nacionalnosti ob koncu 19. stoletja." V začetku 20. stoletja so odražale tudi narodnostna trenja in Slovenci, tako kot tudi Nemci, so na njih uporabljali junake in njihove dosežke. Zelo pogost motiv je bil Anton Martin Slomšek. Pogosto so se na njih znašli tudi arhitekturni dosežki, kot je Narodni dom tako v Mariboru kot v Celju, tako slovenski kot nemški Narodni dom. Med prvo svetovno vojno pa se je močno razširila propagandna sporočila na razglednicah, dodaja Habjanič.

Motiviko je konec 19. stoletja posredno narekoval Eifflov stolp, ki je ob odprtju svetovne razstave v Parizu postal simbol tehnološkega napredka. Vplival je na oblikovanje podob drugod, in tako so tudi v Mariboru nastajale razglednice, ki so dokumentirale pomembne stavbe in ideje, kako naj bi bil videti Maribor v prihodnosti.

Majhna sporočila so danes shranjena v ognjevzdržni muzejski omari. In ko je kustos Oskar Habjanič v enega od muzejskih razstavišč prinesel fascikle, polne teh pričevalcev zgodovine, si je nadel bele rokavice, preden sva pogledala v podobo futurističnega Maribora, kakor so si ga predstavljali pred dobrimi sto leti.

Kako so si predstavljali prihodnost leta 1916?

"Gre seveda za imaginarno podobo Maribora v prihodnosti, kot so ga videli prebivalci v začetku dvajsetega stoletja. Na njej so upodobljeni tehnološki dosežki konca 19. in začetka 20. stoletja. Lahko vidimo cepelin, potem letalo, pa tramvaj in seveda železnico, kolo, avtomobil. Vse to so v bistvu tehnološki dosežki, ki si jih človek, ki se je rodil leta 1820, ni mogel predstavljati, da bo to v življenju dočakal. Če postavimo v kontekst, seveda današnjih izjemnih tehnoloških izumov, vsakodnevnih, so te tehnološke iznajdbe prav gotovo zelo močno zaznamovale tudi vsakdanje življenje meščanov, vaščanov devetnajstega stoletja in v bistvu pozitivno prispevala h kvaliteti in izboljšanju življenja posameznika."

Razglednica je majhna, a zgovorna. Običajno v formatu, manjšem od lista formata A5. Morda zaradi splošne razširjenosti ne bi potrebovala podrobnejše vizualne predstavitve, a si bomo vzeli čas tudi za to. Predstavo o razglednicah, kot se jih spominjate iz letovišč, za hip izpustite. Ko govorimo o izjemnih in redkih primerih, govorimo o majhnih umetniških delih in kar nekaj jih je v zasebni zbirki galerista, založnika in zbiratelja mariborskega domoznanskega gradiva Primoža Premzla.

Razglednice zbira od leta 1983 in takrat je to postala njegova velika strast, ki se je s časom poglabljala in slabih deset let zatem, leta 1992, je nastala njegova prva knjiga Pozdrav iz Maribora, mesto na razglednicah v letih od 1892 do 1945.

Ali se spomni prve, ki ga je prevzela? "Ja, se spomnim prve, ki sem jo dobil. S starejšim gospodom iz Gradca, ki je bil filatelist, sem izmenjeval znamke Jugoslavije in Avstrije in med to menjavo se je v nekem trenutku pojavila razglednica Maribora, ki me je dejansko prevzela. In tudi v svoji knjigi sem to razglednico objavil in tudi listič s pripisom, da mi pošilja še razglednico Maribora. Tako se seveda točno spominjam, katera je bila prva."

Razglednica s podpisom Rudolfa Maistra

V štiridesetih letih se je v njegovi zbirki nabralo že več kot deset tisoč razglednic. Tako je želel spoznati čase dedkov, babic in prastaršev. Kako so živeli in kaj so si sporočali? Pri tem pa je naletel tudi na skrite dragulje. Bilo je eno večjih zbirateljskih srečanj v prvi polovici 90. let 20. stoletja. V nekdanjem hotelu Slavija je takrat v veliki dvorani, kjer so običajno prirejali plese, potekalo srečanje filatelistov in numizmatikov, ki ga je spremljala tudi izmenjava v tistem času vedno bolj zanimivih razglednic, med katerimi je Premzl opazil svoj zaklad, kar v žargonu kartografije pomeni razglednico Maribora, natisnjeno v nemščini: "Pogled s Stolnega vrha proti mestu. Ob strani je bil prečrtani napis in z gumijastim žigom odtisnjena beseda Maribor. Zakaj je razglednica tako pomembna? V praznem delu, kjer je nebo, se je lastnoročno podpisal general Rudolf Maister. Skratka, to je na simbolni ravni ena pomembnejših razglednic, ki je v moji zbirki, ki je pred sedmimi leti dočakala tudi objavo na naslovnici knjige Rudolf Maister, ki jo je Mladinska knjiga izdala ob stoletnici bojev za severno mejo. Skratka, gre za neverjetno simboliko - razglednica, natisnjena v času monarhije, prečrtan napis, gumijasti žig Maribor in podpis Rudolfa Maistra. Morda je že desetine zbiralcev to razglednico imelo v rokah. Ampak zaradi splošnega motiva, ki je v osnovi nezanimiv, ker je pač zelo pogost, je vsakdo spregledal, da pa je na njej podpis Rudolfa Maistra. In seveda to šteje - ko opaziš nekaj, česar večina drugih ne opazi."

Umetniške razglednice: od Jelke Reichman do Ivana Groharja

S predniki nas združuje želja po postavljanju; kje smo bili, kaj smo počeli in doživeli. Razglednice so med vojno povezovale zaljubljence. Ogromno teh pričevalk je bilo v Mariboru uničenih med bombardiranji v času 2. svetovne vojne. A preidimo od krajevnih razglednic do umetniških. Te na trgu dosegajo večjo vrednost, laično oko bi jih lahko iz zasebnih zbirk suvereno umestilo v katero od galerijskih razstavišč. Takšen je del Premzlove zbirke, ki je od ljubljanskega galerista odkupil zbirko avtorskih razglednic. Dobil je tudi delo našega najpomembnejšega impresionista Ivana Groharja. Razglednico je leta 1899 poslal iz svoje rodne Sorice in nanjo naslikal motiv Sorice. "Cerkvica in dva, ki hodita po cesti. Če ne bi bilo podpisa Ivana Groharja, bi sklepali, da bi to lahko narisal marsikdo."

Motivi in pristopi pri ustvarjanju podob na razglednicah so zelo različni. Vsak avtor da razglednici s svojo kreativnostjo svoj pečat, pojasnjuje Premzl: "Oskar Kogoj je venetskega konja narisal s prstom, ki ga je namočil v rdeče vino. Pristopov je toliko, kot je umetnikov. Od risb do seveda fotografij." Na eni od umetnin je deklica, ki odpira ali zapira vrata, zunaj sneži. Na drugi dva mačka sedita na okenski polici, gledata skozi okno, na nebu luna in zvezde. Gre za ilustracije Jelke Reichman, ki so imenitni zbirateljski kosi, unikatne razglednice, vsaka je bila naslikana ročno. "To so male umetnine, ki bi jih dejansko lahko dal človek tudi v okvir."

Najstarejša razglednica Premzla, ki jo je kadarkoli imel v zbirki, je prepotovala delček sveta leta 1889, najstarejša, ki jo ima trenutno, je le štiri leta mlajša. Zbirka zaobjema čas še precej stabilne, a obenem notranje napete Avstro-Ogrske monarhije, ko je za Slovence razglednica postala pomembna kot sredstvo prebujanja in grajenja nacionalne zavesti. »Takrat je bilo 80 odstotkov razglednic natisnjenih z nemškim besedilom, pošiljale pa so se tudi razglednice s slovenskimi motivi in besedili."

Gruss auf Marburg postane Pozdrav iz Maribora

Na razglednicah je vidna in berljiva družbena napetost tistega časa. Majhni prostori ideološkega boja govorijo o simbolnem boju za javni prostor, kar se med letoma 1890 in 1920 kaže v prevladujoči nemščini. Vsaj na prvi strani, kjer je bil motiv. Slovenščina se je v tem obdobju pojavljala predvsem na pisemski strani, kaže analiza jezikovne krajine Spodnje Štajerske na razglednicah zgodovinarke Karin Almasy z graške univerze. Kako so se torej jezikovne izbire spreminjale glede na politične in družbene okoliščine? "Takratna Štajerska, današnja slovenska Štajerska, je bila močno dvojezično območje, kjer sta bivala dva jezika. Predvsem v mestih je bila precej razširjena nemščina, torej v Mariboru, Celju, na Ptuju. Če bi se takrat sprehajali po njihovih cestah in ulicah, kaj bi brali, kaj bi slišali? Najbrž bi si mislili, da ste v nemškem mestu, medtem ko je na podeželju na Spodnjem Štajerskem prevladovala slovenščina. Ta dva jezika sta sobivala in to opažamo tudi, če gledamo takratne razglednice."

Po prvi svetovni vojni leta 1918 nemščina iz uradov in šol izgine in tudi v javnem življenju ni več zaželena. Razglednice, ki so ostale še iz preteklih let, pa so se še vedno uporabljale, saj je bilo treba porabiti zaloge. Tiste, ki so imele nemške napise, so te prečrtali in dodali slovensko grafiko. Tako je napis Gruss aus Marburg nadomestil Pozdrav iz Maribora, dodaja Almasyjeva.

Kartofilija danes

Zlata doba razglednic se je končala s prvo svetovno vojno. Takrat so dosegle vrhunec komunikacijske naloge. Dopisovali so si uporabna in praktična sporočila, ali je zračnica na kolesu že popravljena in če še vedno velja dogovor o – pozor – jutrišnjem kosilu. Pošta na relaciji Maribor–Dunaj je bila takrat bolj učinkovita, kot je danes, so denimo izpostavili sogovorniki, nato pa se je spremenil značaj razglednic. Postale so priljubljene turistične spremljevalke. Predmet zbiranja, znan kot deltiologija oziroma filokartija ali pogosto razgledničarstvo – kartofilija; zbiralci so kartofili. Njihov svet je zelo prepleten z drugimi zbirateljskimi svetovi.

Da dobi razglednica zbirateljsko vrednost, mora biti dejansko odposlana v poštnem prometu, pojasnjuje Bojan Bračič: "Razglednice niso zanimive s svojo hrbtno stranjo, kjer je slika, ampak s svojo sprednjo stranjo, kjer je naslov, znamka ali znamke, poštni žig ali kake druge oznake, ki so povezane s poštnim prometom. Včasih me kdo grdo pogleda, ko rečem, da je tam, kjer je slika, zadnja stran. Izhajam iz pojmovanja pošte in za poštarje je seveda prednja stran pošiljke tam, kjer je naslov naslovnika in ostalo."

Bojan Bračič živi filatelijo. Z zbirateljstvom se ukvarja več kot 60 let. Je predsednik najstarejšega filatelističnega društva v Sloveniji, ki je predlani praznovalo 90-letnico od uradne ustanovitve, to je Filatelističnega društva Maribor in krovne zveze. Tudi v njegovo zbirko so se prikradle razglednice. In tako so se tudi za filatelijo spremenili časi. Izmenjava se je preselila na svetovni splet. Srečanja filatelistov so še vedno redna, a je število evidentiranih članov manjše. "V dobrih časih, v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, je naše društvo štelo 460 članov, danes nas je 45. Število filatelistov upada sočasno z upadom poštnega prometa. Koliko pisem, ste poslali v lanskem letu?"

S prevlado spleta ta oblika komunikacije tone v pozabo

Pošta Slovenije po letu 2011 ugotavlja 60-odstotni upad pisemskih storitev. Trend upadanja klasične pisne korespondence se zaradi elektronskih možnosti nadaljuje za približno 10 odstotkov letno.

To je tudi skupni imenovalec zatona razglednic v novejši zgodovini, ki je poenotil sogovornike, a hkrati, da so razglednice povedne. Včasih tudi s skritimi sporočili pod znamkami, ki na svoj način v to zgodbo povezujejo tudi idejnega očeta poštnih znamk – Slovenca Lovrenca Koširja. Zgodovinarka Karin Almasy pravi, da so razglednice pomemben zgodovinski vir, a pogosto prezrt.

V naturističnih krajih razglednic danes tudi kupiti ni več mogoče, ugotavlja Primož Premzl. "V naturističnih, manjših krajih ne vidim več, da bi kdo sploh še prodajal razglednice. Vse se je preselilo na telefone. Ljudje pošiljajo fotografije prek sporočil, prek družbenih omrežij. Razglednica je bila izjemno močno sredstvo komunikacije, danes pa je v zatonu in nekako nima prave prihodnosti."

Razglednice so danes svojevrsten zgodovinski artefakt, pričevalke zgodovine, male umetnine, zbirateljski kosi in nostalgičen način komuniciranja.