Ponudili so ji službo – skrb za televizijski arhiv.

Kot je zapisala v svojih spominih: "… nikoli nisem obžalovala te odločitve, saj je bilo moje delo skoraj ljubezensko razmerje s stroko in dragocenimi gradivi, ki smo jih obdelovali in hranili."

Decembra 1957 se je prvič zares srečala s tem medijem, ob poskusnem programu na Gospodarskem razstavišču. Tu so se oblikovale prve reportaže z različnih področij, že zaresne oddaje, pokazali so se tudi zametki poznejših uredništev. Po uvedbi rednega programa v oktobru 1958 je že nastalo prvo arhivsko gradivo: srajčke s teksti, scenariji, obrazci, prvi metri filmskega traku, fotografije – to je bila osnova, ob kateri je zastavila urejanje arhivskih zbirk. Izkušenj s tega področja ni bilo, saj se takratna arhivska stroka s to zvrstjo ni ukvarjala; drugi jugoslovanski studii so arhive zasnovali, ko se je gradivo že nakopičilo, kinematografska podjetja pa so bila nekaj povsem drugega.

S pomočjo sodelavca Milana Kumarja, mojstra fotografije, dobrega poznavalca številnih področij filma in televizije, je uredila prve knjige oddaj, fotografij, filmov, tekstovno zbirko in uvedla klasifikacijski sistem za razvrščanje gradiva, kot so ga poznale nekatere druge medijske hiše (Tanjug, Delo, BBC). Ta se je pokazal kot izjemno učinkovit tudi ob poznejši uvedbi računalniških baz podatkov in je zelo uporaben še danes. Po letu 1960 so se začele številne spremembe, predvsem na tehničnem področju: črno-belemu filmu so sledili barvni, uvedba elektronike, eksperimentalni programi in 1989 že računalniški sistem arhiviranja.

Vztrajno si je prizadevala za dvig strokovne ravni, za izobraževanja in sodelovanje na različnih arhivskih konferencah v Sloveniji, pa v okviru takratne Jugoslovanske radiotelevizije, za vključitev v svetovno organizacijo TV-arhivov FIAT/IFTA, znotraj katerih je tudi nekaj let sama sodelovala.

Pri svojem delu je imenitno povezovala svoje strokovno znanje s področij zgodovine in umetnosti, znala svetovati ustvarjalcem in predvsem sodelavcem, kolegom, ki so njeno delo nadaljevali. Tako je nastajala ta bogata zbirka avdiovizualnega, fotografskega in tekstovnega gradiva – televizijski arhiv, pričevalec domače in svetovne zgodovine polpreteklega obdobja. Katarina Udovič je dobro vedela, kako velik pomen ima ta dragocena dediščina nacionalne televizije, zato je njen delež pri ustvarjanju neprecenljiv!