Hrvati so se odločili tvegati in ustvariti plavajoči paviljon, a se je poskus izjalovil. Foto: Spletna stran paviljona
Hrvati so se odločili tvegati in ustvariti plavajoči paviljon, a se je poskus izjalovil. Foto: Spletna stran paviljona
Pri Jutarnjem listu so opisali prve občutke ob vstopu v paviljon, ki so ga na žalost imeli priložnost videti le Rečani, ne pa tudi Benečani: 'Zdi se, kot bi vstopili v risbo, izdelano iz žice. Žice se prepletajo z različno gostoto, prostor je fluiden in je pravzaprav svojevrstna škatla za občutja, ki skozi vsako odprtino ustvarja drugačen pogled - najbolj učinkovito deluje, ko so valovi močni, kar daje občutek nestabilnosti, celo nevarnosti in je namenoma potenciran, tokrat do konca.' Foto: Spletna stran paviljona

je razpadel na poti v Benetke, saj konstrukcija ni zdržala poti.

Paviljon - Hrvaško naj bi predstavljal na bienalu, ki vrata odpira danes - sicer je priplul do Benetk, a v tako slabem stanju, da so ga morali pospremiti nazaj v ladjedelnico. V Benetke naj bi ga vrnili, ko bo popravljen. Hrvatom je tako za zdaj ostala le predstavitev nastajanja projekta v Arsenalu.

V ladjedelnici zvarili 32 ton žičevja
Na začetku je bilo vse skupaj videti obetavno, končalo pa se je klavrno. Je bilo pa že od začetka jasno, da gre za veliko tveganje, hkrati pa velik posel.

Vseh 14 arhitektov, ki so pod budnim očesom Lea Modrčina sodelovali pri nastajanju paviljona - sicer se ukvarjajo s povsem različnimi področji -, ni moglo skriti navdušenja, ko so govorili o projektu. Pa čeprav so se zaradi pomanjkanja denarnih sredstev odpovedali honorarjem. Delavci v ladjedelnici v Kraljevici z 280-letnim izročilom so gradili paviljon en mesec in v tem času v želene oblike spojili 32 ton žic.

Plovilo kot odgovor na odsotnost razstavišča
Arhitekte je izbral arhitekt Modrčin, ki sicer prihaja iz Kraljevice, svoj biro uRED pa ima v New Yorku in je najbolj znan po steklenem gledališču na Broadwayu. Izbral je predvsem uveljavljena imena, ki so navzoča na mednarodnem prizorišču, tako v praksi kot teoriji, med njimi pa je bil tudi predstavnik študentov. Modrčinu se je zamisel paviljona v obliki plovila utrnila kot očitna rešitev, saj Hrvaška nima lastnega paviljona za predstavitev v Benetkah in se že od razpada Jugoslavije pred skoraj dvema desetletjema spopada s prostorskimi stiskami na bienalu.

Več o hrvaškem plavajočem paviljonu preberite na spletni strani projekta.
Modrčin je bil z izdelkom, preden se je podal na usodno pot, zadovoljen in bil je prepričan, da so hrvaški arhitekti ustvarili remekdelo: "Nekateri bodo poskušali dokazati, da je narobe misliti, da je za umetniški in arhitekturni paviljon primerno, da je malce tresoč, nestabilen in včasih celo nevaren. A brez oklevanja lahko rečem, da je skupina hrvaških arhitektov ustvarila izjemno arhitekturno delo. Šele ko zapusti pristanišče, bo začelo kazati svoje pomene, težave, lepoto, resnice, navdihe in želje ..." je zapisal v izjavi, s katero je pospremil projekt.

V videoposnetku spodaj si oglejte, kako je štiri tedne nastajal hrvaški paviljon.