S pred kratkim prvič podeljenimi nagradami WoW (Women on Women) so v Mestu žensk začeli na nov način usmerjati pogled v feministične junakinje, borke za enakost in pravice žensk, borke za skupno in skupnost. Sabina Zorec, Urška Breznik, skupina No-Border Craft, iniciativa ČIPke in radijska oddaja Sektor Ž so postale prve dobitnice nagrad, ki jih bodo odslej podeljevali vsak marec.

"Nagrajenke so navdih za vsakdanje boje proti zatiranju in točka našega povezovanja v boju za resnično enakost," je zapisala komisija, ki je v torek razglasila spregledane šampionke prizadevanj za boljši svet.

Med njimi so dobitnica nagrade Sabina Zorec in tri predstavnice nagrajenih skupin in pobud – Ida Hiršenfelder, Asja Hrvatin in Klara Otorepec, katerih boji za enakost prežemajo najrazličnejša področja delovanja. Izobražujejo ženske za tehnične poklice, kvačkajo v boju proti rasizmu in za odprte meje, nosijo feminističen predznak v slovenskem medijskem prostoru in se zoperstavljajo stigmam odvisnic od drog.

Vabljeni k branju in ogledu pogovora z njimi.

Ida Hiršenfelder, iniciativa ČIPke

"Ime ČIPke se pogosto povezuje s klekljaricami, kar je dobrodošlo, ker cenimo obrtne spretnosti žensk. Vendar pa ime izhaja iz ženskega samostalnika za čip, integrirano vezje, eno izmed elektronskih komponent. Hkrati pa je posvetilo Adi Lovelace, znani matematičarki, ki je že v začetku 19. stoletja predvidela logično sklepanje, lastno računalniški logiki. Tako je neke vrste posvetilo vsem ženskam, ki so si prizadevale delati v tehnološkem poklicu," razlaga Ida Hiršenfelder, ki je bila leta 2013 skupaj s Sašo Spačal pobudnica iniciative za ženske s čutom za tehnologijo, znanost in umetnost.

Pobuda je nastala iz potrebe po varnih, vključujočih prostorih za programerke, elektroničarke, mehaničarke, hekerke in gikice. "Želele smo omogočiti varen prostor za punce, kjer se lahko učijo različnih spretnosti in znanstvenih znanj, ne da bi se pričakovalo, da o tem že kaj vedo. Tukaj gre za navdušenje žensk nad tehnologijo, hkrati pa za zaznamovanost družbenega spola, ki zanika našo željo, da bi spoznavale znanstvene stvari, da bi se s tem profesionalno ukvarjale," opisuje Ida Hiršenfelder, ki je bila sicer med letoma 2008 in 2014 urednica prav tako nagrajene oddaje Sektor Ž.

"Finančne omejitve ne omejujejo našega znanja."
ČIPke raziskujejo in spodbujajo sodelovanje žensk v znanstveno-tehničnem kontekstu in intermedijski umetnosti. Njihov program sestavljajo delavnice odprtokodnih programov, programiranja, grafičnega oblikovanja, videomontaže, elektronike in robotike. Model delovanja ČIPk je po besedah pobudnice takšen, da udeleženka delavnic ne potrebuje predznanja, sprejetih pa je prvih dvanajst, ki se prijavijo: "Ne izbiramo." Zelo pomembno jim je, da so delavnice brezplačne, poudarjajo uporabo prostega in odprtokodnega programja, tako da "finančne omejitve ne omejujejo našega znanja."

Od samega začetka uživajo pozornost žensk, ki se želijo izpopolnjevati v tehničnih poklicih, poudarja Ida Hiršenfelder, "učijo pa jih izključno ženske, ki vedo, kako nasloviti kako njihovo osnovno znanje, in ki ga lahko z občutkom za njegovo kreativnost čim bolj oplemenitijo." Po udeležbi na delavnicah se lahko udeležujejo laboratorijev v Laboratoriju Rampa na Kersnikovi 4 (v okviru Zavoda Kersnikova), kar nekaj žensk pa je iz delavnic stopilo tudi na profesionalno pot.

Asja Hrvatin, pobuda No-Border Craft

"Ženske v gibanju so dvojno diskriminirane, imajo manjši dostop do javnega prostora – ali zaradi otrok, izobrazbe, mobilnosti ali ekonomskih razlogov," razlaga Asja Hrvatin, ena od aktivistk, ki skupaj z begunkami in iskalkami azila v Sloveniji deluje v skupini No-Border Craft, kar bi lahko prevedli kot obrt brez meja. V središču njihovega obrtništva je kvačkanje, s svojim delovanjem pa se bojujejo proti rasizmu, seksizmu in za odprte meje. Skupino opisuje kot nehierarhično, samoorganizirano in avtonomno, izšla pa je "iz podpore in solidarnosti."

Asja Hrvatin poudarja, da je med največjimi potrebami migrantk ekonomska avtonomija. V sklopu pobude so zato začele iskati priložnosti za alternativno gospodarstvo s ponudbo ročno izdelanih izdelkov. Zasnovale so kvačkarsko iniciativo, ki ženskam omogoča, da se naučijo kvačkati in učijo kvačkati. Izdelke, ki ob tem nastajajo, ponujajo za prostovoljne prispevke na različnih dogodkih. V tem so našle enega od načinov, na katere ženske prenehajo biti videne kot objekt ali žrtve, ki se jim pomaga, temveč so lahko tiste, ki so enakovredne in soodločajo.

"Srečujemo se kot prijateljice in kot sestre"
Ženske, vključene v skupino, se srečujejo "kot prijateljice, sestre in znotraj tega se rojevajo povezave." Aktivno sodelujejo pri organizaciji kulturnih in družabnih dogodkov, kuhajo in kvačkajo, ob tem pa nastajajo pristni odnosi, ki se vpenjajo v vse ravni življenja, med čimer med drugim našteva to, da "gremo s kom na upravno enoto, na roditeljski sestanek, pomagamo poiskati vrtec, organiziramo dogodek solidarnosti z Rožavo, varujemo otroke, se učimo slovensko, arabsko in farsi in se odpravimo skupaj na morje."

Zanje je bistveno, "da ne poskušamo vsiliti ljudem svojega načina življenja in političnega odločanja, ampak iščemo nove načine, kako podpreti druga drugo, žensko kot žensko, na način, ki ne bo prišel iz mojega recepta ženske z Zahoda, ampak bo nastal iz tega, kar ona potrebuje, zna in čuti, da ji je pomembno." S tem se spreminja pojem političnega organiziranja, pravi. Politično postaja na primer kvačkanje in kuhanje, kar "sicer v zahodnem svetu seveda ne bi bilo tako razumljeno."

Klara Otorepec, oddaja Sektor Ž

"Nabrane smo iz vseh vetrov, zato ima tudi feminizem pri nas širok pojem. Teoretsko se vedno ne strinjamo, a poskušamo dati glas vsem, ki se s feminizmom ukvarjajo," Klara Otorepec opisuje delovanje radijske oddaje Sektor Ž, ki že dvajset let ostaja edina oddaja v slovenskem medijskem prostoru, ki teme obravnava s feministične perspektive. Po njenih besedah jemljejo v obzir vse, kar uhaja mainstream pogledu in ima feminističen predznak.

"Za napredkom družbe je ogromno nevidnega dela žensk"
Mesečno jo predvajajo na Radiu Študent, odkar sta jo leta 2000 ustanovili Katja Grabnar in Eva Horvat. Tako nagrada WoW kot tudi oddaja po besedah Klare Otorepec za nazaj odpravljata krivice, saj se dela žensk pogosto ni opazilo, ga prepoznalo kot pomembnega. "Njihovo delo je kulminiralo v rezultat – napredek družbe – in zdelo se je, da se je do tega pripeljalo naravno, v resnici pa je bilo za tem ogromno nevidnega dela žensk".

Avtorice Sektorja Ž opažajo zanimiv obrat pri samem pojmu ženske znotraj razmislekov, ki jih ponujajo v oddaji. "Na neki točki se je zdelo, da se pojem ženske širi in spreminja in to na neki način drži, smo pa ugotovile, da se moramo zaradi nekaterih bojev vrniti k ozkim definicijam. Ker se pojem širi, se avtomatično zdi, da so tudi problemi, navezani na pojem ženske, razrešeni." Klara Otorepec pravi, da moramo na pojem včasih pogledati ozko, poseči po tradicionalnih definicijah, da se lahko izrekamo o nekaterih pravicah, da se ne izgublja politična moč.

Boji se ne zdijo razrešeni, izpostavlja denimo to, kako v javnosti nenehno ostaja aktualno vprašanju o splavu. "Iz spola in rase izvirajo temeljne neenakosti, prej je mogoče razrešiti denimo ekonomske neenakosti, ti dve pa temeljno prečita človeštvo že dolgo časa." Boj za enakost je po njenih besedah vedno razpršen, ker ga opravljajo ženske v prostem času in se odvija na margini. Delajo se lahko le majhni koraki, "delo je fragmentirano, ob čemer se ljudje izčrpajo kot tudi pri drugih aktivističnih zadevah." Ravno zato, poudarja, je v feminizmu tako pomembna kontinuiteta v delovanju, ki je ni preprosto zadržati. Sektorju Ž uspeva po njenem mnenju nadaljevati delo že dvajset let zaradi kontinuiranega kolektivnega delovanja, prizadevanj vseh sedanjih in preteklih soavtoric oddaje in zagnanega predajanja znanja iz generacije v generacijo.

Sabina Zorec, pionirka dela z zapornicami in aktivnimi uživalkami drog

"Na drug način govorimo o ženski odvisnosti. Moškemu prej oprostimo, da je odvisnik od trdih drog, kockar, ženske so zato v odvisnosti bolj same. Če so matere, je stigma toliko večja," pravi Sabina Zorec, ki je leta 2010 soustanovila Varno hišo Stigma za aktivne uživalke drog, ki so žrtve nasilja. Abstinenca ni pogoj za vstop v varno hišo, kar predstavlja edini tovrstni socialnovarstveni program ne le v državi, pač pa tudi širše v Evropi.

"Posebnosti programa sta dve: da je 24-urni in da ne zahtevamo abstinence, ampak sledimo filozofiji, da je treba človeku nekaj dati, preden mu nekaj odvzameš. Ko se zmanjša konzum, se zmanjšajo prostitucija, prestopništvo, vrnitve v nasilne odnose, nekatere se vpišejo v šolo," pojasnjuje vodja varne hiše, ki je pri delu z zapornicami na Igu začela ugotavljati, da se ženske po prestani kazni nimajo kam obrniti, zato se večinoma znajdejo na ulici ali v zlorabljajočih odnosih.

"Iz sodišč prihajajo groba sporočila za ženske in dekleta, ki odraščajo"
V času, ko je postalo govorjenje o zlorabah bolj medijsko odmevno, Sabina Zorec pravi, da se ženske iz najbolj ranljivih skupin ne želijo izpostavljati in včasih zanikajo težo dogodkov. Tudi zaradi sojenj, kot je bilo zadnje, na katerem je bila "ena izmed olajševalnih okoliščin ta, koliko časa je posilstvo trajalo ... To so zelo groba sporočila za družbo, za ženske in dekleta, ki odraščajo," poudarja.

Opaža razliko v poročanju v primerjavi z desetimi leti nazaj, a se še vedno prepogosto dogaja, da ženska išče pri sebi napake: sprašujejo se, ali so rekle "ne" dovolj jasno, kako so bile oblečene. "Družba ima premalo pozitivnih sporočil, zaradi katerih bi ženske zastopale svoj glas, svojo zgodbo."

Travme, s posledicami katerih se ukvarjajo v varni hiši, izhajajo že iz matičnih družin, zato je Sabina Zorec prepričana, da bi morali za spremembe začeti pri vzgoji. Poudarja, da je treba biti pozoren že na majhne stvari, "kot je to, da moraš kot dekle pospravljati za seboj bolj kot brat. Vse to se pozna pri tem, kakšna bo samozavest odraslega človeka, njegova samopodoba." Hkrati pa poudarja, da imajo v varni hiši zaposlene "tri moške, ki s svojim delovanjem kažejo ženskam, da obstajajo drugačni moški." Skupaj se že desetletje zavzemajo za prekinitev začaranih krogov in soustvarjajo prostor, v katerem je mogoče zmanjševanje tvegane uporabe drog, prostitucije, prestopništva, brezdomstva in možnosti vrnitve v nasilne odnose.