Konec prejšnjega meseca sta mlada moža v ujemajočih se uglajenih oblekah vkorakala v londonsko galerijo moderne umetnosti Tate, si vsak v usta zatlačila svojo žogico za namizni tenis in se postavila ob umetnine začasne razstave Gerharda Richterja. Že po nekaj minutah so se okrog njiju začeli zbirati ljudje z - v moderni umetnosti večno aktualnim - vprašanjem: "Sem priča umetniškemu dejanju?"

Zanimivi eksperiment, v katerem marsikdo ni videl ničesar več kot potegavščine, precej reakcij izziva tudi na spletu. Nekateri "gverilca" Douga Fridlunda in Mikaela Alcocka primerjajo z "enfants terribles" britanske umetnosti, umetniškim tandemom Gilbert & George, pa tudi s podvigi dadaistov, med katerimi je najbrž najbolj znan Marcel Duchamp. "Pred stotimi leti so umetniki v Zürichu, Berlinu in Kölnu na podoben način komentirali razmerje med umetnostjo in življenjem," opozarja umetnostni zgodovinar Ben Street. "Morda ta dva praznujeta stoletnico dadaizma." Po njegovem mnenju bi bilo napačno misliti, da performans v 21. stoletju ni več polnokrvna umetnost: "Ne glede na njen namen galerija še vedno ponuja okvir umetniškosti."

Kako se počutijo umetnine?
Sama si za tako visokoletečo hvalo ne pripisujeta zaslug: za The Independent sta pojasnila le, da "sta hotela videti, kako se počutiš kot umetnina". Njun obisk galerije Tate je bil že njun tretji performans v zadnjih nekaj mesecih; nekaj podobnega sta zagodla že galeriji Saatchi.

Fridlund in Alcock sta z ramo ob rami, s hrbtoma skupaj ali pa samo prislonjena ob zid ob posameznih umetninah stala največ šest minut; okrog njiju se je seveda nagnetlo ogromno ljudi, ki so vse skupaj dokumentirali s telefoni. "Mislim, da naju ni napačno interpretirati kot umetnost," je pozneje komentiral Fridlund. "Hotela sva se počutiti kot umetnost v čisto materialnem pomenu besede in mislim, da nama je uspela. Če bi slika, kip ali instalacija imeli čustva, se mi zdi, da bi se večino časa počutili prav dobro."

Išče se dražilec
"Rada bi videla, da bi naju prodali kot umetnost, toda ali bi res bila umetnost, ostaja večno vprašanje," dodaja Alcock. Najraje bi šla pod kladivo dražbene hiše Sotheby's: "Kaj ne bi bilo to kul? Če bi na primer končala v hiši Roda Stewarta?" Vsekakor se performerja ne strinjata z mnenjem, da sta si privoščila potegavščino, trdita pa tudi, da nista poskušala podati kritike sodobne umetnosti na splošno. "Nisva skušala tekmovati z drugimi eksponati. Šlo je bolj za spremembo rutine, tako za naju kot za druge obiskovalce galerije."