Največja 'zvezda' leta 2008: Primož Trubar. Foto: MMC RTV SLO
Največja 'zvezda' leta 2008: Primož Trubar. Foto: MMC RTV SLO

Po posameznih področjih smo leto (arhitektura, gledališče, razstave, filmi in splošen pregled v dveh delih) že pretresli, zato spodnja galerija ne zavzema vseh, le tiste bolj "slikovite" poudarke kulturnega leta 2008. Kot se rado zgodi s stvarmi, o katerih razmišljamo v retrospektivi, ugotavljamo, da sploh ni bilo tako slabo.
Po čem si boste leto zapomnili vi - po kakem res dobrem koncertu? Po proslavljanju 15-letnice Metelkova mesta, prezgodnji smrti (in poslednji vlogi) Heatha Ledgerja ali pa morda kar po "največji zvezdi" zadnjih dvanajstih mesecev, Primožu Trubarju?


Ana Jurc





















































Z razstavo Primož Trubar (1508-1586) je Narodni muzej počastil 500. obletnico rojstva vodilnega slovenskega protestantskega pisca ter začetnika slovenskega knjižnega jezika in književnosti. Na ogled je bil tudi edini ohranjeni izvod Trubarjeve knjige Cerkovna ordninga (na sliki), ki ga sicer hrani Vatikanska knjižnica. Foto: MMC RTV SLO
Brata Coen sta v velikem slogu končala svoje potovanje od ‘čudaških’ cineastov z roba Hollywooda do smetane filmskega sveta. Njuna kriminalka o psihopatskem morilcu in ukradenem denarju Ni prostora za starce (No Country For Old Men) je s štirimi kipci postala velika zmagovalka oskarjevske noči 2008. ‘Hvala Coenoma, ker sta dovolj nora, da sta verjela vame in da sta mi na glavo posadila eno najbolj grozljivih pričesk v zgodovini,’ je izjavil Javier Bardem, ki je na oder prišel po oskarja za najboljšo moško stransko vlogo. Ostali trije oskarji so bili za najboljši prirejeni scenarij, najboljšo režijo in najboljši film. Foto: EPA
Stalna zbirka Narodne galerije je svoji 90-letnici na čast prostore odstopila 400 eksponatom, ki predstavljajo prehojeno pot slovenskega naroda v letih 1890 in 1920. Pod naslovom Slovenski impresionisti in njihov čas so odprli razstavo, ki si jo lahko ogledate še do februarja prihodnjega leta. Na kupu niso zbrane le največje slike še danes cenjene četverice impresionistov – Riharda Jakopiča, Matije Jame, Ivana Groharja in Mateja Sternena - ampak vzdušje časa pomagajo pričarati tudi dela takratnih kiparjev in arhitektov, pa tudi fotografije in filma niso pozabili. Foto: MMC RTV SLO
Ljubitelji umetnosti, ki jih preganja arahnofobija, so se spomladi Parizu najbrž raje izognili: v Centru Pompidou se je predstavila ‘kiparka velikih pajkov’, Louise Bourgeois. Čeprav je 96-letnica, ki že dolgo živi in ustvarja v New Yorku, najbolj znana po svojem preigravanju z motiviko pajkov in celic, poleg monumentalnih skulptur v njenem opusu najdemo še risbe, knjige in skulpture. Foto: EPA
V 53. letu je umrl slovenski gledališki in filmski igralec Slavko Cerjak. Dolgoletni stalni član ansambla Mestnega gledališča ljubljanskega (MGL) se je do konca upiral smrtonosni bolezni. Še v letošnji sezoni je nastopal v treh vlogah: kot Jean v delu V drugo gre rado, kot Stražnik v Goslaču na strehi in kot Clare Quilty v Loliti. Njegova zadnja filmska vloga je bila v letošnji uspešnici Pokrajina št. 2 Vinka Möderndorferja. Foto: MGL
Plečnikovo nagrado za arhitekturni opus je prejel eden najvidnejših slovenskih modernističnih arhitektov Milan Mihelič. Mihelič je bil eden iz generacije poznih slovenskih modernistov v arhitekturi, ki so se kljub ustvarjanju v socialističnem okolju izognili ustvarjanju socialistične monotonosti in so v veliki meri sledili naprednim tokovom v zahodnem povojnem funkcionalizmu. Bencinski servis Petrol (na sliki) je bil tako na primer zasnovan kot del celostne urbanistične ureditve severnega vstopa v mestno središče. Betonska gobasta konstrukcija, ki skoraj spominja na rebraste oboke gotske arhitekture, je osrednji element bencinskega servisa, ki se večkrat ponovi. Foto: Arhitekturni vodnik
Če bi ga bilo treba opisati z eno besedo, bi bila ta najbrž ‘velikopotezen’. Poznate še koga, ki je igral Mojzesa, Michelangela, princa Judeje in astronavta v opičjem suženjstvu? Charlton Heston, leta 1960 z oskarjem nagrajeni igralec, ki velja za največjo zvezdo prepotenciranih hollywoodskih spektaklov 50. in 60. let, je v svojih filmih ločil Rdeče morje, dirkal v rimski areni in se postavil zoper gorilje tiranije. Toda njegova filmska karizma je bila tako močna, da se ni nikoli pustil zasenčiti posebnim učinkom ali trumam statistov ali ogromnim kulisam - vsemu, brez česar ni posnel skoraj nobenega filma. Aprila je v 84. letu starosti umrl. Foto: Reuters
Ameriški fotograf Spencer Tunick, ki je s svojimi množičnimi portreti nagcev obredel že vse celine, se je letos ustavil v naši neposredni bližini: na Dunaju. Pred objektivom se je zanj na stadionu, kjer je dober mesec pozneje potekal Euro 2008, sleklo približno 1.800 ljudi. Večino prostovoljcev je posadil na pisane stole na tribunah, ker naj bi bila trava na igrišču preveč občutljiva in bi jo tolikšna množica lahko poškodovala. Če vam je žal, da se slačenja v imenu umetnosti niste udeležili: na Tunickovi spletni strani se lahko naročite na obvestila o njegovih nadaljnjih projektih v naši okolici. Foto: EPA
Slika debeluške britanskega slikarja Luciana Freuda je na dražbi postavila nov svetovni rekord: na dražbi hiše Christie's v New Yorku so jo prodali za 33,6 milijona dolarjev, s čimer je postala najdražja slika še živečega umetnika. Portret obilne debeluške, ki sladko sanja na zofi in ki jo je danes 85-letni Freud (vnuk slovitega psihoanalitika!) ljubkovalno klical Velika Sue, je po mnenju poznavalcev eno njegovih najboljših del. Na dražbi so sliko opisali kot 'drzen in mogočen primer slikarjevega realizma'. Portret v naravni velikosti je tako po ceni dodobra prekosil do zdaj najdražjo umetnino še živečega umetnika, s katerim se je od lanskega novembra ponašala instalacija Hanging Heart (Viseče srce) kontroverznega ameriškega umetnika Jeffa Koonsa (23,5 milijona dolarjev). Foto: EPA
Kdor je maja na sprehodu ob Ljubljanici nad vodno gladino opazil lesketajočo se jato rib, je bil povsem pri zdravi pameti. Med Brvjo in Čevljarskim mostom so namreč po zaslugi francoskega kolektiva pod vodstvom Caroline Frimat in Jeana-Pierra Davida v zrak poletele srebrne ribe, ki so napovedovale festival Svetlobna gverila. Vse ribe, vključene v projekt Sardele nad Ljubljanico, so bile obrnjene v isto smer, pri migetanju v vetru pa so na njihovih srebrnih ploskvah odsevali sončni žarki in razne podobe sveta ter nas spominjali na to, da je bilo morje nekoč povsod. Foto: MMC RTV SLO
Mondeni Cannes, prizorišče najuglednejšega evropskega filmskega festivala, se je moral letos soočiti s človeško tragedijo v Darfurju: filmski smetani jo je predstavila ekipa s Tomom Križnarjem in Majo Weiss na čelu. Dokumentarec Dar Fur – vojna za vodo popisuje mirovno misijo našega najslavnejšega aktivista, ki je bil v Sudanu predlani tudi poldrugi mesec zaprt. ‘Moja ideja je bila, z laserskim grafitom projicirati obraze stradajočih in umirajočih otrok Darfurja na velika, bela jadra jaht milijonarjev,’ je pozneje v MMC-jevi klepetalnici povedal Križnar. ‘Nisem se uspel zbrati in prisostvovati niti eni sami projekciji. Nisem se uspel srečati niti z enim vplivnim filmskim igralcem ali človekom iz filmskega cirkusa. Preveč me je obsedalo dejstvo, da festival časti fantazije in iluzije, medtem ko se za fantastično stvarnost sploh ne zmeni.’ Foto: MMC RTV SLO
Tokrat kovačeva kobila ni ostala bosa: dobitnik zlate palme na festivalu v Cannesu je bil letos prvič po dveh desetletjih spet francoski film, Entre les murs režiserja Laurenta Canteta. Film – v slovenščini ima naslov Razred – smo lahko novembra videli na festivalu Liffe, je ganljiva, a nesimentalna zgodba o srednji šoli v ‘nevarni’ četrti Pariza, v kateri so nastopili resnični učitelji in dijaki (Cantetu so ti dijaki tudi prišli pomagat prevzet nagrado, kar lahko vidite na fotografiji). Velika nagrada, grand prix, je šla v roke Mattea Garrone, režiserja filma Gomora. Foto: Reuters
Se Carrie in Živina končno poročita ali ne? To je vprašanje, ki je v odštevanju do junijske slovenske premiere filma najbolj zaposlovalo nestrpne oboževalce Seksa v mestu. A izkazalo se je, da dolgo pričakovani film o ljubezni in prijateljstvu (ter čevljih) v ‘mestu, ki nikoli ne spi’, ki je (ženski) svet najprej zasvojil v obliki TV-serije, selitve z malega zaslona na velika platna ni prenesel brez poškodb. Če povemo, da so scenaristi za komični vrhunec filma uporabili prebavne motnje ene od glavnih junakinj, je povedano vse. So se pa govorice, ki so krožile pred premiero - da ena od punc umre - izkazale za neresnične. Foto: EPA
V Križankah se je zgodil precej napovedovani koncert Bil je maj legendarne skupine Niet, ki je pokojnega pevca Primoža Habiča nadomestila z več kot prepričljivim Borutom Maroltom. Koncert je pomenil na eni strani povezavo dveh punkrockovskih generacij, ki jima pripadajo starejši, mračni in trši Niet ter mlajša in melodična Zablujena generacija, kot most med njima pa vedno aktualni Jani Kovačič. Na drugi strani pa je bila to vrnitev skupine Niet na kraj zločina, saj so bile leta 1984 Križanke priča njihovemu veličastnemu nastopu in neverjetnemu odzivu občinstva. Seveda tudi skoraj četrt stoletja pozneje ni šlo brez ‘klasik’ – ob pesmih Depresija, Vijolice, Lep dan za smrt in Bil je maj so se natrpane Križanke od hrušča navdušene publike kar tresle. Foto: MMC RTV SLO
Ogromna rdeča hobotnica z izbuljenimi rumenimi očmi riše grafite: tak prizor je bilo poleti mogoče srečati v Baslu, kjer je potekal najuglednejši sejem umetnosti na svetu. Art Basel iz švicarskega mesta vsako leto naredi stično točko mednarodnega umetniškega sveta. 300 galerij, ki so se predstavlile letos, so izbrali iz rekordnega števila več kot tisoč prijav; na ogled so dela dva tisoč umetnikov z vsega sveta. Čeprav je glavni namen dogodka sklepanje poslov, pa je obisk sejma zanimiv za vse, ki želijo odkriti zadnje smeri sodobne umetnosti. Umetniki, po katerih je veliko povpraševanje na baselskem sejmu, praviloma v umetniškem svetu nemudoma dobijo status zvezdnikov. Slovensko Galerijo Škuc so predstavili Vuk Ćosić, son:DA, Miha Štrukelj in Matej Andraž Vogrinčič. (Na sliki: Shintaro Miyake, Big Octopus (2006)). Foto: Reuters
Ob 100-letnici rojstva Bondovega 'očeta' Iana Flemminga oziroma 28. maja je v knjigarne prišel nov roman o agentu v službi Njenega veličanstva. Pisanje knjige Devil May Care, ki zaznamuje veliki jubilej, so varuhi Flemingove dediščine zaupali britanskemu pisatelju Sebastianu Faulksu, sicer predvsem avtorju vojnih romanov. Zgodba je postavljena v leto 1967, leto dni po tem, ko se je iztekla zadnja Flemingova dogodivščina. Bondu se po robu postavi Dr. Julius Gorner, megaloman z opičjo tačko namesto roke, ki hoče postati večinski lastnik časopisa The Times ... in začeti tretjo svetovno vojno. Toda tisti najbolj zagrizeni oboževalci tajnega agenta 007 nad Faulksovim podvigom niso bili navdušeni. ‘Devil May Care me je razočaral. Zgodba je šepava, zlobec nima dovolj dobre motivacije, akcijski prizori pa so me pustili hladnega. Bond reši dan, a je vse skupaj prelahko ... Devil May Care je literarni ekvivalent filma Die Another Day,’ je bil nekakšen konsenz amaterskih recenzentov na spletnih portalih. Kdor se spomni nevidnega avtomobila v zadnji bondiadi s Piercom Brosnanom v glavni vlogi, ve, da je ta oznaka vse prej kot kompliment. Foto: EPA
Natančno na 500. obletnico Trubarjevega rojstva so v Mestnem muzeju Ljubljana odprli razstavo Primus, razstavo o velikem protestantu in njegovem času. Med dragocenimi eksponati velja še posebej izpostaviti Biblijo Jurija Dalmatina (1584) z izvirnim Trubarjevim podpisom (na sliki). Gre za dragoceni zaklad, ki je sicer shranjen v Frančiškanski knjižnici v Ljubljani. Razstava je v prvem nadstropju Mestnega muzeja Ljubljana na ogled še do zadnjega dne tega leta. Ljubljana je tudi ena od tem na razstavi, saj so predstavljeni kraji v slovenski prestolnici, na katerih so se zadrževali in delovali protestanti. Vseeno pa gre v prvi vrsti za vzpostavljanje stika med Trubarjem in drugimi veliki evropskimi duhovi 16. stoletja, zaradi česar je razstava zanimiva tudi za tujce. Foto: MMC RTV SLO
Celostno likovno zaznamovanje Slovenije v Bruslju je bilo poleg razstave Slovenski impresionisti in njihov čas drugi veliki projekt Narodne galerije ob slovenskem predsedovanju Evropski uniji. Predstavitev je obsegala opremo dveh klubskih prostorov v palači Sveta EU-ja, razstavo Projekt Plečnik v Kraljevih muzejih lepih umetnosti Belgije (na sliki) in granitno monolitno spominsko znamenje z izpisanim verzom Žive naj vsi narodi v vseh uradnih jezikih EU-ja pred palačo Justus Lipsius oziroma pred palačo Sveta EU-ja. Vse troje je zasnoval Boris Podrecca. Foto: MMC RTV SLO
Zaragoza je bila letošnja gostiteljica svetovne razstave Expo, tokrat na temo pomanjkanja svetovnih zalog vode (marsikdo je opazil ironijo: tako deževnega maja kot letos v Španiji že desetletja ni bilo; v Zaragozi je razstavni prostor skoraj poplavilo; na koncu so morali v zadnjem hipu dokončevati in popravljati dela, ki so se začela lani). Obiskovalci (v 13 tednih se jih je zvrstilo več kot šest milijonov) so na sejem prišli v slogu: reko Ebro so prečkali po futurističnem mostu (na sliki), ki ga je zasnovala v Bagdadu rojena britanska arhitektka Zaha Hadid. Na drugi strani so med drugim našli največji sladkovodni akvarij v Evropi, 76-metrski vodni stolp in seveda 140 paviljonov, ki so predstavljali 105 držav. Foto: MMC RTV SLO
Letošnji dobitnik Nobelove nagrade za književnost je 68-letni francoski pisatelj Jean-Marie Gustave Le Clezio. V slovenskem prevodu je bil do zdaj dosegljiv z romanom Vesoljni potop in zbirko zgodb Mondo, nedavno pa je izšla še Pomlad in drugi letni časi v prevodu Mojce Medvedšek. V romanu se prepletajo ljubezenske zgodbe petih žensk iz različnih krajev, pri čemer so vse zaznamovane s svojo drugačnostjo, saj ne pripadajo kulturi, v kateri živijo. Medkulturne ljubezenske zgodbe so postavljene v družbeni, politični in etnični prostor, ki jih determinira. Le Clezio je namreč politično angažiran avtor, ki prek lahkotnega branja, ki nagovarja širši krog bralcev kot drugi nobelovci, v ozadju opisuje politično in družbeno dogajanje. Foto: MMC RTV SLO
Junija se je poslovil George Carlin, komik, ki je slovel po svojem politično obarvanem črnem humorju in pikrih opažanjih na temo jezika, psihologije in religije, pa tudi po spopadanju z mnogimi temami, o katerih se še danes, če se le da, v javnosti ne govori (v 70. letih je Ameriko šokiral s svojo uspešnico Sedem besed, ki ne smejo biti izrečene na televiziji). Carlina, ki je bil poleg tega, da je prejel štiri grammyje, nominiran tudi za pet emmyjev, so uvrščali med najvplivnejše ameriške komike vseh časov, po izboru Comedy Centrala je bil za petami Richardu Pryorju in tik pred Lennyjem Brucem, ki je bil sicer njegov vzornik.
Ogromno jadro, ukrivljen žebelj ali samo gromozanski trn v peti? - prebivalci Jeruzalema so svojo najnovejšo znamenitost opisali s celo paleto komentarjev. ‘Zmotil’ jih je novi most slovitega španskega arhitekta Santiaga Calatrave, ki je za vedno spremenil podobo mesta. Most, ki so ga krstili za Tri strune, pomeni velikopotezen odklon od arhitekturne tradicije mesta, v katerem sta za najslavnejše zgradbe ‘zaslužna’ kralj Herod in Sulejman Veliki in kjer je večina sodobne arhitekture izključno funkcionalna in nenavdahnjena. Zašiljeni snežno beli steber mostu še prav posebej izstopa v morju jeruzalemskega apnenca kremaste barve, iz katerega morajo biti zgrajene tamkajšnje hiše. Arhitekt Ami Ran, ki ureja zbornik Izraelska arhitektura, je most opisal kot ‘pošast, ki odraža ego svojega stvaritelja in ne duha mesta samega’. Foto: EPA
Januarja je svet pretresla vest o prezgodnji smrti Heatha Ledgerja: koktajl zdravil na recept, ki naj bi jih jemal zaradi nespečnosti, je bil za 28-letnika usoden. Roko na srce: njegov tragični konec je le povečal vsesplošno vznemirjenje pred premiero Temnega viteza, najnovejšega filma iz sage o Batmanu, v katerem je Heath igral psihopatskega Jokerja. O tem, da je bil kot zlobec fenomenalen, se poleg morja gledalcev (film studia Warner Bros. Pictures je v prvem koncu tedna predvajanja v ZDA prinesel rekordnih 155.340.000 dolarjev zaslužka, kar je najdonosnejši začetek prikazovanja filma vseh časov) strinjajo tudi kritiki: Heath je posmrtno nominiran za zlati globus, šušlja pa se tudi o morebitni oskarjevski nominaciji (zato film januarja v ZDA dobi še eno premiero). Vseeno pa je treba opozoriti, da je oskarja posmrtno v vseh letih Akademije dobil le en igralec - Peter Finch (za vlogo v filmu Network (1976), ki je umrl le nekaj tednov pred podelitvijo.
Le malokateri slovenski režiser se lahko pohvali s svetovno premiero svojega filma na festivalu v Benetkah. Ta čast je letos doletela Vinka Möderndorferja, ki je na Lidu predstavil temačno, z nasiljem in seksom prežeto Pokrajino št. 2, ki v slovensko filmografijo uvaja novo zvrst: triler-dramo. Glavna tema filma so napake očetov, ki se prenašajo na otroke (obuja spomin na povojne poboje v Kočevskem rogu), pa tudi usoda ‘malega lopova’, ki zabrede v tako globoke težave, da iz njih ne more več izplavati. Nekaj časa se je ogromno govorilo o drznih ‘ljubezenskih’ prizorih, za katere sta se pred kamero slekla Marko Mandić in Maja Martina Merljak. Film je prejel tudi večino najpomembnejših nagrad na 11. festivalu slovenskega filma v Portorožu.
Na Dunaju so od septembra pa do začetka decembra gostili največjo razstavo del Vincenta van Gogha po letu 1990, ko so se stoletnice slikarjeve smrti z ogromno razstavo spomnili v Amsterdamu. Galerija Albertina je na ogled postavila 150 del – predvsem je šlo za skice in risbe - slavnega nizozemskega slikarja. Zavarovana so bila za tri milijarde evrov, kar pomeni, da je bila to najbolj dragocena razstava, kar s(m)o jih do zdaj v Avstriji lahko videli. Foto: EPA
Festival Ljubljana je v Križanke pripeljal predstavo Barok režiserja Tomaža Pandurja, ki je premiero doživela že lani v Madridu. Pandurjeva prva koprodukcija zunaj Slovenije je po njegovih besedah prelomno delo v njegovi karieri, tudi zaradi zasedbe: v reinterpretaciji romana Nevarna razmerja Choderlosa de Laclosa in drame Kvartet Heinerja Müllerja sta blestela Španca Blanca Portillo in Asier Etxeandía. Celotna predstava je bila zasnovana minimalistično, a je bil njen končni učinek zaradi intenzivnosti strasti na odru resnično baročno kipeč; k temu sta pripomogli tudi razkošna kostumografija Angeline Atlagić in posebej za to priložnost ustvarjena glasba dueta Silence.
Približno stoletje po prvih vzdrževalnih delih na Robbovem vodnjaku in številnih polemikah je ljubljanska baročna fontana vendarle dobila streho nad glavo. Dve leti potem, ko je eno osrednjih arhitekturno-kiparskih stvaritev slovenske prestolnice na njenem prvotnem nahajališču zamenjala kopija, so restavrirani izvirnik odkrili v Narodni galeriji. Foto: MMC RTV SLO
Metelkova mesto je pripravilo tridnevno praznovanje, s katerim so zaznamovali 15-letnico zasedbe stare vojašnice v središču mesta in posledično nastanka Avtonomnega kulturnega centra Metelkova mesto. Naj spomnimo, da ljubljanski podžupan Jani Möderndorfer zagotavlja, da so skrbi, da bo Metelkova izgubila svojo suverenost, odveč, saj je MOL z zapisom v zemljiško knjigo samo pravnoformalno postal lastnik in s tem prevzela odgovornost za ta prostor. Kot obljublja, se ne bo na območju avtonomne kulturne cone nič zidalo niti rušilo. Foto: MMC RTV SLO
23. oktobra so bila mala modra bitja, ki živijo v gobah in bežijo pred zlobnim Gargamelom, stara natanko pol stoletja. V mislih imamo seveda Smrkce, ob katerih so pozneje odraščale cele generacije otrok. Zamislil si jih je belgijski risar Pierre Culliford - Peyo. Ob jubileju so se Ata Smrk, Smrketa in ostala druščina podali na turnejo po več evropskih mestih. Organizatorji so po ulicah Bruslja, Madrida in Berlina poskrili majhne, bele smrkastične figurice in otroci, ki so kakšnega od njih našli, so jih lahko odnesli domov in jih pobarvali po svojem okusu. Studio Columbia Pictures je medtem seveda napovedal tudi snemanje filma o malih modrih bitjih; šlo bo za kombinacijo računalniške animacije in gibov resničnih igralcev, nekaj takega, kot smo videli v filmu Alvin in veverički. Foto: EPA
Ena najbolj zanimivih lutkovnih predstav leta je bila gotovo Hiša Marije Pomočnice v priredbi, likovni zasnovi in režiji Silvana Omerzuja (pohvali se lahko tudi z glavno nagrado mednarodnega lutkovnega festivala Lutke 2008). Omerzujeva Hiša Marije Pomočnice je seveda nastala po predlogi romana Ivana Cankarja in je koprodukcija Slovenskega mladinskega gledališča in umetniškega društva Konj. Pripoved o trpljenju mladih, nedolžnih deklet je obogatila Omerzujeva prepoznavna estetika, ki jo določa izrazita simbolika, polna tišin, drobnih premikov in igre svetlobe; Cankar pa po njegovem kar 'kliče po lutkah'.
Najbrž ni mlajšega Ljubljančana ali študentskega prišleka v prestolnico, ki ne bi vsaj enkrat obiskal najbolj znamenite ljubljanske kleti na Kersnikovi 4, legendarne 'Štirke', ki nikakor ni le diskoteka, ampak že (več kot) dve desetletji valilnica naprednih idej in osebkov, ki tako ali drugače zaznamujejo slovenski kulturni prostor. Prvi programski vodja kluba je bil, danes znani prevajalec in pisec, pa tudi glasbeni poznavalec, Jure Potokar. 25. maja sta minili natanko dve desetletji, odkar je klub K4 prvič uradno odprl svoja težka vrata. Foto: MMC RTV SLO
Septembra je po dolgotrajnem boju z rakom umrl igralec, režiser, ljubitelj hitrih avtomobilov, glava dobrodelne organizacije ter človek z najslavnejšimi modrimi očmi na svetu – Paul Newman. V skoraj šest desetletij trajajoči karieri se je prelevil v več kot 50 vlog, za katere je bil desetkrat nominiran za oskarja. V njegovem opusu gotovo izstopajo Mačka na vroči pločevinasti strehi (Cat on a Hot Tin Roof, 1958), ki mu je na filmskem festivalu v Cannesu prinesel nagrado za najboljšo moško vlogo, The Hustler (1961), Hud (1963), Cool Hand Luke (1967), Absence of Malice (1981), Obsodba (The Verdict, 1982), Butch Cassidy in Sundance Kid (Butch Cassidy and the Sundance Kid, 1969), Želo (The Sting, 1973) z Robertom Redfordom in Barva denarja (The Color of Money, 1986). Foto: EPA
V začetku aprila zaprti Kinodvor se je v vsebinsko prenovljeni in razširjeni podobi znova odprl jeseni. Ekipa si je za glavno poslanstvo zadala predvajanje najnovejših filmov, vzhajajoče zvezde, bodoče klasike in priznane svetovne filme. Poleg tega bo prenovljeni mestni kino Kinodvor kot član evropske mreže kinematografov Europa Cinemas na svoj program uvrščal tudi evropske filme in filme, ki prejemajo javna evropska ali nacionalna sredstva. Foto: MMC RTV SLO
Mednarodna žirija, ki je lahko izbirala med rekordnim številom prispelih del - kar 421 jih je bilo - je zlato medaljo 21. Bienala industrijskega oblikovanja med drugim prisodila tudi tirni vzpenjači na Ljubljanski grad. Kot so zapisali v utemeljitvi nagrade, vzpenjača na Ljubljanski grad avtorjev Mihe Kerina in Majde Kregar (Ambient d. o. o.) na izjemen način združuje prvine estetike, funkcionalnosti in usmerjenosti na uporabnika. Poleg tega nevsiljivo sodobno oblikovanje dopolnjuje tradicionalno kulturno identiteto Ljubljanskega gradu ter tako prispeva k dialogu med starim in novim.
Veliko nagrado 43. Borštnikovega srečanja za najboljšo uprizoritev je dobila predstava Katica iz Heilbronna ali Preizkus z ognjem v izvedbi ljubljanske Drame. Režiserju zmagovalne uprizoritve Francoisu-Michelu Pesentiju je predstava, katere avtor je sicer klasični nemški književnik Heinrich von Kleist, prinesla tudi nagrado za najboljšo režijo. Za vlogi v zmagovalni predstavi sta bila nagrajena še Veronika Drolc, ki je odigrala Katico, in Marko Mandić za vlogo Friderika Wetterja, grofa Strahlskega. Borštnikov prstan, najvišje priznanje za igralske dosežke pri nas, je letos dobil Aleksander Valič. Foto: SNG Drama Ljubljana
V Ljubljano je prišel velikan elektronske popularne glasbe - Jean Michel Jarre, mož, ki je v sedemdesetih letih povzdignil sintetizator do velikanske popularnosti ter zamenjal minimalistične in ‘resne’ osnove elektronske glasbe za večjo orkestralnost, melodičnost in zasanjanost in je tako rekoč tudi pionir new age glasbe. Navsezadnje pa je v elektroniko vnesel tudi pompoznost. Ob 30-letnici izida albuma Oxygen se je Jarre odločil predstaviti celotno mojstrovino s še tremi glasbeniki in z več kot 50 analognimi sintetizatorji. Foto: MMC RTV SLO
Prostori Organizacije združenih narodov v Ženevi so doživeli slikarsko prenovo, ki nedvomno ni ostala neopažena. Avtor že na kiparstvo meječe konstrukcije na stropu sobe 10 (soba za človekove pravice) je španski umetnik Miquel Barcelo, ki je 1.400 kvadratnih metrov veliko sobano spremenil v nekakšno jamo, polno stalaktitov vseh mogočih barv. Mnogi umetnino primerjajo s freskami Sikstinske kapele, hkrati pa se ob pogledu nanjo pojavi asociacija na španskega arhitekta Gaudija. Največji kamen spotike je bila cena: poslikava, ki je nastajala dve leti in pol, je stala vrtoglavih 20 milijonov evrov. Foto: EPA
Kazalo je, da se bo na Kitajskem resnično zamenjal režim, preden bomo dočakali neskončno odlagani album Chinese Democracy. A ko s(m)o že izgubili upanje, je novembra le izšel – čisto pravi album Guns N’ Roses. Resnici na ljubo je od prvotne postave v skupini ostal le še Axl Rose, frontman, že od nekdaj razvpit zaradi svoje samovšečne drže in gromozanskega ega. Kritike plošče so zelo različne, nekaj je hvalospevov, nekaj skoraj osmrtnic. Pri NME-ju so bili neizprosni. V recenziji z naslovom November Pain (očitna aluzija na eno največjih uspešnic starih dobrih Gunsov) so novi izdelek označili za ‘pošast, ki jo je rodila najdaljša nosečnost v zgodovini rocka’. Iz plošče naj bi odmeval Axlov krik: ‘Trpel sem, zdaj boste pa še vi, kur*i!’ Foto: EPA
Organizacija World Press Photo vsako leto v Amsterdamu izbere najboljše fotografije, ki so v preteklem letu krojile naš pogled na svet. Dobitnik glavne nagrade je v 51. letu izbora postal britanski fotograf Tim Hetherington; septembra lani je v objektiv ujel ameriškega vojaka, ki počiva v bunkerju v dolini Korengal na vzhodu Afganistana. Zloglasna dolina, v kateri so potekali najostrejši boji v Afganistanu, je na naslovnice prišla kot prizorišče sestrelitve ameriškega helikopterja. ‘Fotografija ponazarja izčrpanost človeka - in izčrpanost naroda,’ je odločitev žirije utemeljil njen predsednik Gary Knight. ‘V tem smo vsi skupaj. To je slika človeka, ki se je znašel na koncu poti.’ Foto: EPA
V Providencii, to je favela Ria de Janeira, je francoski fotograf, ki se predstavlja le z inicialkama J. R., izvedel nenavaden umetniško-aktivistični projekt. Prek pročelij hiš, bajt in ruševin je razpel ogromne povečave fotografij žensk iz Ria, ki so v spopadih v zvezi s trgovino mamil izgubile svojce. Svojo razstavo je naslovil Ženske so junakinje. Isto tematiko je z druge plati (skozi oči do zob oboroženih posebnih enot policistov, ki vsak dan tvegajo življenje v boju s preprodajalci) obravnaval eden od boljših filmov iztekajočega se leta, brazilski Elitni vod. Foto: EPA
Več kot polovica sodobnih umetnikov, katerih dela na dražbah letos dosegajo najvišje cene, prihaja iz Azije. Ni samo kitajsko gospodarstvo tisto, ki cveti - tudi njihovi slikarji in kiparji se enotno razvijajo v velesilo sodobnega sveta. Azijski umetniki, še posebej tisti iz Kitajske, so zasedli večino seznama najbolje prodajanih med junijem 2007 in junijem 2008 - 13 od 20 mest, če smo natančni (in šest od prvih desetih, od tega je pet Kitajcev). Strokovnjaki napovedujejo, da bo še pred iztekom desetletja pojem 'azijska umetnost' vsaj tako vseprisoten kot 'umetnost Zahoda'. Na sliki je skulptura kitajskega umetnika Čena Venlinga; krstil jo je za Boga materializma. Foto: EPA
Ime leta, ki ga s celoletnim glasovanjem izbirajo na Valu 202, je postal pisatelj, akademik, Prešernov nagrajenec in vitez legije časti Boris Pahor. Pahor, ki je avgusta letos praznoval visok jubilej - dopolnil je častitljivih 95 let - velja za enega izmed Evropi najbolj znanih slovenskih pisateljev; v svojih delih obravnava grozote nacističnih koncentracijskih taborišč, pogosto se dotika tematike slovenske manjšine v Italiji in trpljenja primorskih Slovencev, znan pa je tudi po družbeni in politični zavzetosti. Med njegova najbolj znana dela sodijo zbirka novel Mesto v zalivu in romani Nomadi brez oaze, Spopad s pomladjo ter predvsem Nekropola, ki je bila prevedena v več evropskih jezikov.