Urednik časopisa The Times-Picayune se je veselil z novinarji v redakciji. Foto: Reuters
Urednik časopisa The Times-Picayune se je veselil z novinarji v redakciji. Foto: Reuters
Veselje v redakciji časopisa The Times-Picayune
Delo v kritičnih razmerah je bilo poplačano ... Foto: Reuters
Pogreb marinca
Nagrajena sta bila tudi dva prispevka, povezana z v Iraku umrlimi marinci. Foto: EPA
Late Wife Claudie Emerson
V zadnji pesniški zbirki je Claudia Emerson najbolj osebna do zdaj.

Časopisa iz New Orleansa in Biloxija sta si razdelila najprestižnejšo izmed Pulitzerjevih nagrad, nagrado za javne zasluge. Največ priznanj, štiri, je za svoje poročanje prejel The Washington Post. Na 90. podelitvi Pulitzerjevih nagrad so s priznanjem za klavirski koncert Chiavi in Mano ovenčali Yehudija Wynerja, Claudia Emerson je za zbirko Late Wife prejela nagrado za poezijo, Geraldine Brooks je s knjigo March napisala najboljše prozno delo, medtem ko nagrade za dramo niso podelili.

Ko dela ne ustavi niti orkan ...

Seznam vseh nagrajencev.

Na razglasitvi nagrajencev, ki so jih v ponedeljek razglasili na univerzi Columbia v New Yorku, se je lahko več zmagovalcev za svoje imenovanje zahvalilo dobremu delu ob orkanu, ki je ZDA prizadel 29. avgusta. Ob glavnih nagrajencih, pri katerih so podeljevalci pohvalili zavzetost, s katero so delali tudi v najhujših razmerah - ob poplavljenih pisarnah in novicah, ki so izhajale na spletu, ker so bile poplavljene tudi tiskarne -, so bili za poročanje o Katrini nagrajeni tudi fotografi časopisa The Dallas Morning News, ki so na fotografijah najbolje prikazali kaos v New Orleansu med Katrino in po njej. Prav tako s Katrino, ki je zahtevala okoli 1.600 življenj, je bila povezana še ena nagrada - za vročo novico, ki jo je tako kot nagrado za javne zasluge prejel The Times-Picayune iz New Orleansa.

Pričakovano zmagoslavje
Nagrajenca sta bila pričakovana, saj se je že prej veliko govorilo o delu novinarjev, ki so vztrajali na svojih delovnih mestih, čeprav so bili njihovi domovi uničeni in so morali njihovi sorodniki zapustiti mesto. Novica o prejeti nagradi je kljub temu navdušila novinarje, ki so se v redakcijah zbrali v pričakovanju zmagoslavja. Urednik časopisa the Times-Picayune Jim Amoss je tako v zanosu dejal, da ima krasno ekipo novinarjev in drugih zaposlenih, ki so svojemu delu in izdajanju časopisa popolnoma predani, ne glede na razmere, v katerih delajo.

The Washington Post s štirimi nagradami
Večkrat kot kateri koli časopis se je letos razveselil The Washington Post, katerega novinarji so napisali najboljšo raziskovalno zgodbo (razkrili so korupcijsko afero, v katero je bil vpleten washingtonski lobist Jack Abramoff), med njegovimi zaposlenimi pa so tudi David Finkel, ki je prejel nagrado za pisanje o tem, kako si želijo ZDA v Jemen vpeljati demokracijo, Dana Priest, ki si jo je prislužila z razkritjem skrivnih zaporov in drugih spornih značilnosti Bushevega vladanja, in Robin Givhan, ki je za pisanje o modi prejela nagrado za kritično pisanje.

Navdihujejo tudi marinci
Poročanje o pravici na Kitajskem je pulitzerja prineslo Jospehu Kahnu, medtem ko je bil za kolumne o Darfurju nagrajen Nicholas Kristof. Jim Sheeler je presodil, da je vredno pisati o marincu, ki pomaga družinam ubitih v Iraku, za kar so ga nagradili podeljevalci Pulitzerjevih nagrad, medtem ko je bil za fotografije pogrebov v Iraku ubitih marincev nagrajen Todd Heisler. Nagrado za poročanje iz domovine pa sta si razdelila prispevka o skrivnem prisluškovanju in podkupovanju Randyja Cunninghama, zaradi česar je ta končal za rešetkami.

Najboljši ustvarjalec uvodnih stripov Mike Luckovich
Pri uvodnikih se verjetno pogosto ustavijo bralci časopisa The Oregonian, katerega pisca Rick Attig in Doug Bates sta bila nagrajena za najboljše uvodnike. V njih sta razpravljala o zlorabah v bolnišnici za duševno prizadete v Oregonu. Najboljše uvodne stripe pa riše Mike Luckovich, čigar dela so objavljena v časopisu The Atlanta Journal-Constitution.

Emersonova najbolj osebna do zdaj
Late Wife je do zdaj najbolj osebna pesniška zbirka Claudie Emerson. V njej se prelevi v žensko, ki raziskuje, kako je izginila iz enega življenja in se pojavila v drugem. Pri tem nagovarja svojega nekdanjega moža, sebe in svojega novega moža, najbolje pa se znajde v pesmih, napisanih v obliki pisem. Čeprav v svojem prvem zakonu ni bila srečna, objokuje konec življenja, ki si ga je delila s prvim možem. Nato pa srečo nenadoma najde v samoti, s katero se sreča med okrevanjem, in na koncu že nagovarja novega moža, čigar prva žena je umrla za posledicami raka na pljučih.

Seznanitev z očetom Malih žensk
Geraldine Brooks pa v romanu March bralce povabi, da se ji pridružijo pri spoznavanju Johna Marcha iz romana Male ženske. Ker je avtorica Malih žensk Louisa May Alcott junakinje ustvarila na podlagi svojih družinskih članov, je njenemu zgledu sledila tudi Brooksova in vedno odsotnega očeta ustvarila na podlagi podatkov, ki jih je imela o očetu Louise May Alcott.