Velikopotezni projekt mariborskega kulturnega središča Maks je garnitura nekdanjega župana Franca Kanglerja v času evropske prestolnice kulture leta 2012 želela postaviti na desnem bregu Drave, a se ta ideja ni nikoli uresničila.
Kratka zgodovina nesrečnega Maksa
Na območju nekdanje tekstilne tovarne na Studencih so konec oktobra 2011 položili temeljni kamen za Mariborsko kulturno središče Maks, v katerem naj bi domovala tudi Umetnostna galerija Maribor. Stavbo na podlagi ideje Tomaža Pandurja in arhitekturne rešitve arhitektov Sara + Vuga naj bi odprli ob koncu Evropske prestolnice kulture (EPK) konec 2012.
Ob začetku ocenjeno na več kot 50 milijonov evrov naj bi središče financiralo občinstvo podjetje ZIM, ki bi občini 20 let zaračunavalo več kot 1,5 milijona evrov letne najemnine. A po postavitvi temeljnega kamna je na desnem obrežju Drave ostala le velika gradbena jama. Odtlej se zaradi finančnih težav občine in podjetja ZIM, ki mu je bila poverjena gradnja Maksa, ni nič premaknilo, zaradi neurejene lastnine nepremičnin pa ministrstvo ni želelo sprostiti evropskih finančnih sredstev. Februarja 2013 je nato vlada razveljavila sklep o desetmilijonskem financiranju gradnje Umetnostne galerije Maribor v Maksu. Zemljišče na Ruški cesti je nato občina prodala kuvajtskemu poslovnežu Hilalu Arnaoutu, ki je tam nameraval postaviti zasebno ameriško univerzo, a je pozneje od projekta odstopil. Tako je tam še vedno le gradbena jama, ki so jo izkopali že za Maksa. Projekt pa je za sabo pustil tudi dolgove.
Podjetje ZIM ustanovljeno, da bi se občina izognila obveznostim?
Arhitekti iz biroja Sadar + Vuga so poplačilo stroškov za načrtovanje objekta poskušali doseči na sodišču. Od Mestne občine Maribor in občinskega podjetja ZIM so zahtevali poplačilo 650 tisoč evrov dolga.
Arhitekti so namreč preko svojih zagovornikov trdili, da je bilo podjetje ZIM gradnje ustanovljeno zato, da bi se občina izognila obveznostim, ki bi zanjo nastale zaradi nasedlega Maksa, v katerega so med drugim želeli umestiti tudi novo Umetnostno galerijo Maribor (UGM).
Na občini so ob tem sporočili, da sami omenjeni arhitekturni pisarni ničesar ne dolgujejo: "Mestna občina Maribor pri izgradnji Maksa ne nastopa kot investitor, temveč je investitor družba ZIM, ki ima sklenjeno pogodbeno razmerje z omenjenim birojem."
Pojasnili so, da sta družba ZIM gradnje in ustanoviteljica ZIM, ki sta prevzeli izvedbo projekta Maks, samostojni pravni osebi s svojimi organi odločanja in svojim premoženjem. "Zato Mestna občina Maribor ne odgovarja za obveznosti obeh družb, kar pa izhaja že iz njunega statusno-pravnega položaja, to je, da gre za družbe z omejeno odgovornostjo."
Sodišče je potrdilo občini
Z zahtevkom po poplačilu so se v arhitekturnem biroju obrnili tudi na ZIM gradnje, a je to podjetje že izbrisano iz registra. Zato sodišču ni preostalo drugega, kot da postopek zoper to podjetje ustavi, poroča Večer.
Zdaj je mariborsko sodišče zavrnilo tožbo arhitekturne pisarne Sadar + Vuga zoper mariborsko občino. V sodnem postopku, ki se je po večkratnih preložitvah in spodletelem poskusu poravnave začel marca lani, so presodili, da je ljubljanska pisarna Sadar + Vuga sklenila pogodbo o projektiranju Maksa z družbo ZIM gradnje, ki je zdaj v stečaju, ne z občino.
Niti lastniška povezanost toženih strank po mnenju sodnice ni dokaz
Sodnica okrožnega sodišča Sonja Novak po poročanju Večera ni potrdila navedb tožnika, da sta bila dejanska naročnika občina in krovna družba ZIM in s tem tista, ki naj poplačata dolg arhitektom. Na to naj ne bi kazala niti lastniška povezanost toženih strank, saj so podjetja po navedbah sodišča samostojne pravne osebe z lastnimi poslovodnimi organi in nastopajo na trgu samostojno.
Sodba za zdaj še ni pravnomočna, saj so arhitekti, ki so zahtevali skoraj 650.000 evrov, napovedali pritožbo.