Pred upokojitvijo je bil redni profesor za zgodovino Slovencev in zgodovino jugoslovanskih narodov od sredine 18. stoletja do leta 1918 na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. V svojem znanstvenem delu se je največ posvečal slovenski zgodovini poznega 19. in zgodnjega 20. stoletja, v središče zanimanja pa posebej postavljal zgodovino koroških Slovencev in odnose med Slovenci in drugimi jugoslovanskimi narodi.

Pleterski se je rodil 1. februarja 1923 v Mariboru, gimnazijsko izobrazbo pa si pridobil v Ljubljani, kjer je maturiral leta 1941. Akademsko izobraževanje je do leta 1952 pretrgala vključenost v NOB in obnovo države. Zanimanje za študij zgodovine je spodbudilo strokovno strokovno izobraževanje in delo v jugoslovanski diplomatski službi za rešitev avstrijskega vprašanja (1945–1951), predvsem je nanj vplivalo delo profesorja Frana Zwittra.

Kot zgodovinar je podpisal vrsto pomembnih študij, med drugim dela Narodna in politična zavest na Koroškem 1848-1914, Slowenisch oder deutsch?, Koroški plebiscit, Politično preganjanje Slovencev v Avstriji 1914–1917, Nacije, Jugoslavija, revolucija, Dr. Ivan Šušteršič 1863–1925, Pravica in moč za samoodločbo, O Rožmanovi vojni, Avstrija in njeni Slovenci. Nazadnje je svoj opus zaokrožil z delom Knjiga pisem: razmišljanje o slovenski državnosti.

Zgodovinar Zdenko Čepič je ob njenem izidu o delu Pleterskega dejal, da gre za zgodovinarski opus, ki je časovno, pa tudi problemsko zelo širok in kaže na njegovo razumevanje Slovencev v določenem času in določenih političnih razmerah.

Vrsta nagrad
Za svoje delo je Pleterski prejel vrsto nagrad, in sicer nagradi Sklada Borisa Kidriča (1965 in 1970), priznanje Andreja Schusterja Drabosnjaka (1968), nagrado Dimitrija Tucovića (1985), Kidričevo nagrado (1986), priznanji Inštituta za narodnostna vprašanja (1995) in dr. Franca Petka (2007), red zaslug za narod III. stopnje (1945), red dela z rdečo zastavo (1983) in zlati častni znak svobode Republike Slovenije (1993).

Dejaven tudi v politiki
Imel je tudi bogate izkušnje na področju politike in diplomacije; v letih 1986–1989 je bil član Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije, med letoma 1988 in 1990 pa je bil član predsedstva SRS kot del reformističnega kroga ZKS-ja okoli Milana Kučana in Janeza Stanovnika. Zadnja leta svojega življenja je preživel v Domu starejših občanov Fužine v Ljubljani.