Posnetek s konference Kritično inženirstvo, ki se je v okviru serije Taktike & praksa odvila leta 2019. Foto: Aksioma
Posnetek s konference Kritično inženirstvo, ki se je v okviru serije Taktike & praksa odvila leta 2019. Foto: Aksioma

Gre za polje, ki se je v tem času seveda konkretno spremenilo tudi zaradi naglega razvoja vsakodnevno uporabne tehnologije in posledično tudi njene naraščajoče vseprisotnosti. Pri zavodu za sodobne umetnosti Aksioma se zanimajo predvsem za projekte, ki uporabljajo nove tehnologije za raziskovanje in obravnavanje struktur sodobne družbe.

Osredotočajo se na umetniško produkcijo, ki raziskuje družbena, politična, estetska in etična vprašanja. In kot pravijo sami, se retrospektivni pogled na serijo konferenc in seminarjev Taktike & praksa (T&P) izkaže za "zvesto ogledalo in antologijo tem, ki so v zadnjem desetletju poživile razprave znotraj digitalne kulture in medijske umetnosti". Teme, ki so se zvrstile, so se od začetnega orisovanja stanja na področju novomedijske umetnosti z različnih zornih kotov pomikale od prevpraševanja opredelitve tega umetnostnega polja do bolj specifičnih in tudi glede na siceršnje dogajanje v svetu aktualnih vprašanj.

Domenico Quaranta Foto: Aksioma/Domen Pal
Domenico Quaranta Foto: Aksioma/Domen Pal

Konsistenten del sodobne kulture
Nezanemarljiva je vse večja prisotnost digitalne kulture, pa tudi medijske umetnosti v naših vsakdanjih življenjih, četudi se morda zanju ne zanimamo zares eksplicitno. Ta vse večja prisotnost tehnologije v naših življenjih nas sili, da o njej izvemo več, smo bolje informirani in ozaveščeni. Običajno brez težav sprejmemo nove tehnologije, ko se na trgu pojavi kakšna nova naprava oziroma pripomoček, ki je videti privlačno in diši po prihodnosti. Kurator in kritik sodobne umetnosti Domenico Quaranta, ki je (so)kuriral številne Aksiomine projekte, glede tega pravi, da smo "kot morski prašički, izpostavljeni novi obravnavi, čez nekaj časa pa spoznamo, da ima ta neželene stranske učinke in postanemo bolj kritični in previdni. Menim torej, da danes večina ljudi digitalno kulturo dojema kot konsistenten del naše sodobne kulture."

Sašo Sedlaček. Foto: Aksioma/Domen Pal
Sašo Sedlaček. Foto: Aksioma/Domen Pal

Tako danes na področju digitalnih vsebin vlada predvsem boj za pozornost posameznika, pravi Sašo Sedlaček, eden vidnejših predstavnikov novomedijske in sodobne vizualne umetnosti pri nas ter izredni profesor za video in nove medije na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje (ALUO). Ob tem poudarja, da so "z velikansko konkurenco soočene vse panoge, ne samo umetnosti, temveč tudi novinarstvo, v svetu neresnic in polresnic se mora celo resnica boriti za pozornost. Občutek je, kot bi bili vsi na odru in zelo kreativni, v publiki pa ni nikogar več. Obstajajo sicer mehurčki, kulturni, starostni, ideološki mehurčki, ki pa so med seboj praviloma nekompatibilni. Otroci so tam, kjer ni staršev, desničaji tam, kjer ni levičarjev, medijski umetniki tam, kjer ni modernistov, ekstremisti vseh sort so na darknetu, in to ustvarja fragmetiran svet, kjer je vedno manj skupnih tem in konsenza."

Kakšno življenje lahko nastane v oceanih plastike?

Tatiana Bazzichelli, ki je kurirala razstavo ob konferenci T&P z naslovom Omrežne motnje, govori o fenomenu vzpona amaterske kulture: "Gre za izredno zanimiv fenomen, ki govori o umetnosti memov, ki so jih polna družbena omrežja, in so svojevrstna oblika demokratizacije kreativnosti, ki prodre v številne mehurčke." Sedlaček dodaja, da uspe umetnosti vsake toliko pritegniti pozornost širše javnosti, običajno "s kakšnimi provokacijami, kot je preimenovanje treh umetnikov v Janeza Janšo, pa dojenje psičkov Maje Smrekar tudi dvigne marsikatero obrv."

Na spletu temelječa medijska umetnost se je desetletja poigravala z nepreglednostjo in disintermediacijo, ki ju ponuja splet, za konstruiranje pripovedi in igranje z resnico: kaj se zgodi s sprejemanjem teh stvaritev v postresničnem svetu, kjer bi lahko Putin in Trump zagnala svoje mojstrske tečaje lažnih novic?

Domenico Quaranta

Medijska umetnost ni več zgolj stvar neke predane skupine
Kar pa zadeva prisotnost medijske umetnosti v naših vsakdanjih življenjih, gre po mnenju Domenica Quarante za drugo zgodbo kot v primeru digitalne kulture. Po njegovem mnenju se je namreč v zadnjem desetletju medijska umetnost nehala dojemati kot umetniška praksa, ki je zanimiva zgolj za predano skupnost ali mlajšo generacijo, kakor je veljalo skozi večino njene dosedanje zgodovine. S tem, ko smo se ljudje začeli zavedati, kako velik vpliv ima tehnologija na naša življenja in družbene interakcije, smo "postali tudi bolj odprti za stvaritve, ki se ukvarjajo s temi temami, orodji in estetiko. Toda tisto, čemur pravimo umetniški svet, še zmeraj goji trden odnos s fizičnim objektom. Ukvarjanje z vsem, kar je digitalno, in se z izkustvenega vidika zanaša na naprave, ter je procesualne narave, kratkega diha in interaktivno, se še zmeraj dojema kot težavno. Glavni izid tega vse večjega zanimanja za umetniški svet skozi zadnje desetletje je institucionalni in komercialni uspeh postspletnih praks, ki pogosto vključujejo predmetnost ali vsaj bolj uveljavljene tehnične medije, kot so denimo videoinstalacije."

Posnetek s T&P – Onkraj novomedijske umetnosti (2014). Onkraj novomedijske umetnosti pa je tudi naslov knjige Dominica Quaranta, ki je v slovenskem prevodu izšla pod okriljem Aksiome. Foto: Aksioma
Posnetek s T&P – Onkraj novomedijske umetnosti (2014). Onkraj novomedijske umetnosti pa je tudi naslov knjige Dominica Quaranta, ki je v slovenskem prevodu izšla pod okriljem Aksiome. Foto: Aksioma

V postresničnem svetu ...
Čas je zagotovo ključni dejavnik, ko govorimo o medijih in tehnologiji ter posledično o umetniških praksah, ki medije in tehnologijo obravnavajo kot družbeno-kulturno okolje in orodje. "En pogled je, da do sprememb v tehnologiji prihaja z linearnim napredovanjem ‒ takšen je denimo Moorov zakon ‒, drug pogled pa je, da prihaja do teh sprememb z eksponentno hitrostjo ‒ takšen pa je zakon o pospeševanju vračanja Raya Kurzweila. V vsakem primeru pa to pomeni, da lahko deset let popolnoma preoblikuje okolje, s katerim imate opravka, in orodja, ki jih uporabljate za svoje delo. Kot živa bitja se tega le stežka zavedamo, saj smo vedno osredotočeni na sedanjost in nimamo časa, da bi gledali nazaj ali naprej. Douglas Rushkoff to stanje imenuje trenutni šok. Vendar če se ozrete na nedavno zgodovino medijske umetnosti, je stopnja zastarelosti in propadanja strašljiva. In ne govorim samo o tehnološki, materialni zastarelosti. V t. i. postsnowdnovski družbi optimistični odnos do spleta izpred desetih let deluje otročje. Na spletu temelječa medijska umetnost se je desetletja poigravala z nepreglednostjo in disintermediacijo, ki ju ponuja splet, za konstruiranje pripovedi in igranje z resnico: kaj se zgodi s sprejemanjem teh stvaritev v postresničnem svetu, kjer bi lahko Putin in Trump zagnala svoje mojstrske tečaje lažnih novic?" se retorično sprašuje Quaranta.

Kljub temu, da tehnologija vpliva na vse vidike naših življenj, pa ljudje nimamo vpliva na regulacijo tehnoloških velikanov in smeri razvoja. Uradno je nekako zapovedan "silicijski" optimizem, na obrobju pa je veliko kritičnih glasov, ki so marginalizirani in zato dostikrat najdejo zatočišče na področju medijske umetnosti, ki je nekakšno pribežališče tudi za mnoge teoretike, kritike, hekerje in celo podjetnike.

Sašo Sedlaček

Na področju digitalne kulture in medijske umetnosti se je v zadnjem desetletju tudi po Sedlačkovem mnenju zgodil predvsem "premik od fetišizacije in navdušenja nad tehnologijo k večji kritičnosti, na neki način je medijska umetnost s tem postala bolj uravnotežena, zgodila se je nekakšna normalizacija. Evforičnim 90. letom preteklega stoletja je sledil zmerni optimizem prvega desetletja tega stoletja, temu pa precej bolj kritično zadnje desetletje. V vsem tem času je digitalna kultura na splošno postala bolj nevidna, pa ne da bi izginila, ravno nasprotno, postala je tako vseprisotna, da vse gledamo skozi njo, tako da tehnologije, algoritmov, nevidnega dela v ozadju niti ne opazimo več. Čeprav tehnologija vpliva na vse vidike naših življenj, pa ljudje nimamo vpliva na regulacijo tehnoloških velikanov in smeri razvoja. Uradno je nekako zapovedan "silicijski" optimizem, na obrobju pa je veliko kritičnih glasov, ki so marginalizirani in zato dostikrat najdejo zatočišče na področju medijske umetnosti, ki je nekakšno pribežališče tudi za mnoge teoretike, kritike, hekerje in celo podjetnike. Ta mešanica različnih profilov, ki kroži na področju medijske umetnosti, je lepo vidna s seznama ljudi, predavateljev, ki so nastopili na konferencah in seminarjih T&P.

Bittercoin ali "najslabši rudar vseh časov" in njegova družba se predstavita

Tehnološko izboljšano sodobno okolje?
In če smo konkretni glede najbolj odmevnih sprememb na področju digitalne kulture in medijske umetnosti v zadnjem desetletju, se postavi vprašanje, kje sploh začeti. V tem desetletju smo imeli vsaj tri tako rekoč tehnološke pompe, kot jih navaja Quaranta: navidezno resničnost, umetno inteligenco ter nedavni pomp okoli blockchaina in nezamenljivih žetonov (non-fungible token, krajše NFT). Za razumevanje sprememb je neizogibno tudi upoštevanje številnih zgodovinskih dogodkov, ki so razkrili nekatere ključne značilnosti našega tehnološko izboljšanega sodobnega okolja: Wikileaks in Anonymous, arabsko pomlad, razkritja Edwarda Snowdna, afero s Cambridge Analytico, sodni proces proti Pirate Bayu, Trumpa in volitve ter seveda pandemijo, ki je večino izmed nas prisilila k delu in druženju na spletu. Za ilustracijo sprememb Quaranta navede, da je bil denimo bitcoin leta 2011 vreden zgolj en dolar, trenutno je vreden dobrih 29 tisoč evrov. In med tem ko je bil Instagram leta 2011 novorojena aplikacija s vintidž filtri, gre danes za eno osrednjih družbenih omrežij, tamkajšnje objave pa je mogoče deliti tudi prek drugih družbenih omrežij.

Pogled onkraj slepega zaupanja v sodobno tehnologijo

Dandanes človeštvo pušča za sabo vse večji digitalni odtis, ki ga marljivo beležijo algoritmi, opominja Sedlaček. In dodaja, da "če pravijo, da nas Facebook že pozna bolje, kot se poznamo sami, bo zanimivo videti, kako človeštvo vidijo ti algoritmi. V zadnjem desetletju sta nas zaznamovala globalna vseprisotnost pametnih telefonov, vzpon družbenih medijev, digitalni nadzor, nove oblike mreženja, trgovanja, mikrokreditov, civilnega novinarstva, električnih avtomobilov, umetne inteligence, avtomatizacije in digitalizacije ekonomije s kriptovalutami. Posledično se danes po svetu dogaja toliko stvari, da se zdi, da so možni prav vsi scenariji, od zemlje brez ljudi do utopične družbe brez dela, pa do tega, da bo šel posel naprej kot običajno. Umetnost, ki se s temi temami ukvarja, odslikava predvsem robove teh možnih svetov. Po navadi gre za neobičajne, nepričakovane kombinacije in situacije, ki jih umetnost uprizarja, špekulira, dela vidne. Serija T&P ponuja prav to, nekakšen pogled z margine, od koder se odpira odličen pogled na središčne probleme naše družbe, tehnologijo in dogajanje po svetu." Glede odgovora na spekulativno vprašanje, kam bomo z vidika digitalizacije in njene prisotnosti v naših življenjih krenili v prihodnje, pa pravi, da "je vredno milijon evrov, ki jih ne bom dobil, zato niti ne bom poskusil odgovoriti nanj".

Spremembe so lahko tako nagle in posledično tudi zato nepredvidljive, da jih Quaranta predstavi s primerom svojega preučevanja, ko se je v zadnjih treh mesecih poglobil "v porajajočo se sceno zbirateljskih kriptopredmetov: digitalnih dobrin ‒ od memov do virtualne lastnine, od pridobitev v igrah do umetniških del ‒ katerih redkost je pravzaprav umetno povzročena z NFT-ji in s pametnimi pogodbami na blockchainu. To sem poglobljeno preučeval, da bi ugotovil, ali gre za kratkotrajni pomp, ki ga spodbujajo investitorji v kriptovalute, ali pa gre za začetek postopka, ki bo popolnoma spremenil sprejemanje in ekonomijo ali izključno na spletu obstoječe umetniške prakse." Vendar dodaja tudi: "Za zdaj še nimam odgovora na to."

Denis Jaromil Roio o podatkovni suverenosti in sledenju stikom v času pandemije

Teme, ki bi jih morala dobra umetnost vzeti za kreativno izhodišče
Aksiomina serija T&P ponuja tudi koristno orodje in vpoglede v polje digitalne kulture in medijske umetnosti, v času od njenega začetka v letu 2010 pa se je seveda spremenil tudi diskurz o temah, vezanih na to področje. In kot običajno, gre diskurz nekako dvosmerno, pravi Sedlaček: "Na eni strani imamo vlade, ki prosijo za pomoč tehnološka podjetja, na drugi pa kritike, ki opozarjajo na podarjanje tolikšne moči zasebnim podjetjem. O tem na primer govori Evgeny Morozov, ki je nastopil na konferenci T&P leta 2020 z naslovom Money Lab. Zasnoval je termin tehnološki solucionizem, kot kritiko tega, da se za vsak problem sveta išče rešitev v obliki aplikacije, ki bo ta problem odpravila." Izpostavlja, da gre na splošno veliko diskurzov v smeri kritike tehnologije in razkrivanja mehanizmov v ozadju.

Vendar je ob tem prisotnega tudi "veliko humorja, nekorektnosti, iskanja mejnih stanj, tem, ki jih v javnem diskurzu ni, pa bi morala biti". Po njegovem mnenju imamo opravka s temami, ki bi jih morala dobra umetnost danes vzeti za svoje kreativno izhodišče. “V zadnjem času je veliko umetniških projektov, ki govorijo o skritem ozadju umetne inteligence, o nevidnem delu, ki ga uprizarjajo slabo plačani delavci, o mikroopravilih, ki se skrivajo za utvaro umetne inteligence. Umetnik Sebastian Schmieg je na simpoziju T&P z naslovom Avtomatiziraj vse živo! predstavil projekt z naslovom Pred pico bom rekel, kar koli hočeš, ki temelji na njegovi lastni izkušnji, ko je delal kot spletni robot, pri katerem lahko naročiš dostavo hrane. Razkriva, kako se za domnevno avtonomni programi včasih skrivajo ljudje, ki se morajo obnašati, kot da so programi.

"Ne glede na to, ali smo brezposelni, samozaposleni ali delamo v redni službi ..."

Kaj je razkrilo pandemično leto?
Lanski simpozij Avtomatiziraj vse živo! se je torej posvečal raziskovanju protislovja, ki je implicitno prisotno v naraščajoči avtomatizaciji dela. Prav delo je ena izmed sfer, ki so se za marsikoga drastično spremenile v luči pandemije, ki je pravzaprav pospešila proces, ki traja že leta. "Če sem na prvi dan popolnega zaprtja javnega življenja v Italiji lahko izvedel predavanje na Google Meetu, na katerem je lahko prisostvovala večina mojih študentov, to pomeni, da so bila vsa orodja in vse sposobnosti, potrebni za prehod na učenje na daljavo, že na voljo, le aktivirati jih je treba," na svojem primeru oriše Domenico Quaranta. V mesecih po razglasitvi pandemije se je moralo veliko delavcev prilagoditi t. i. pametnemu delu. "Med tistimi, ki pa so se še zmeraj morali odpraviti od doma ‒ filozof Paul B. Preciado jih imenuje vertikalni delavci ‒ so kurirji, ki jih upravljamo in plačujemo prek aplikacij, kot sta denimo Amazon ali Deliveroo. Ti so postali ključni pri omogočanju tega, da je lahko večina še naprej živela in ​​delala izza domače mize ali pa pač iz postelje," pove o razkoraku v situacijah, v katerih smo pristali. Najverjetneje se nas večina sprašuje, ali obstaja pot nazaj ali pa je verjetneje, da bodo nekatere spremembe pač postale realnost, ki jo bomo še naprej živeli.

Simpozij Avtomatiziraj vse živo! in z njim povezan Aksiomin program Hiperzaposlovanje ‒ Družba brez dela, spletno delo in avtomatizacija pa sta naslovila še eno temo, glede katere je zaradi pandemije dejansko prišlo do širše ozaveščenosti. In sicer, da je mogoče vse, kar počnemo na povezanih napravah, nekako monetizirati ‒ in je lahko posledično razumljeno kot delo, tudi če ne ustvarja dohodka. Brez pretiranega poglabljanja se lahko zgolj ozremo na številke, ki razkrivajo, da so po tem pandemičnem letu, ki je marsikoga potisnilo na rob revščine ali celo pahnilo čeznjo, postala bogatejša kot kadar koli prej podjetja, ki imajo v lasti velika družbena omrežja.

Na konferenci Transnacionalizmi rišejo nove zemljevide in predlagajo nove hibridne oblike izražanja in identitete

Glede na to, da je Domenico Quaranta (so)kuriral številne Aksiomine projekte, za konec še nekaj njegovih priporočil v zvezi s serijo T&P, so vsi pogovori dokumentirani in tako ga to Aksiomino "neverjetno prizadevanje zaradi osebnega zanimanja ali pa za potrebe poučevanja pogosto pripelje do odkrivanja delcev preteklih konferenc. Zelo všeč mi je bila denimo Črni kabinet, saj se je osredotočila na sodobni panoptikum nadzora in rudarjenja podatkov. Všeč mi je bila tudi serija Prava in neprava imena zaradi sposobnosti povezovanja starih in novih oblik medijskega haktivizma ‒ od Lutherja Blissetta do Anonymusa. James Bridle je odličen umetnik in mislec, njegova konferenca Transnacionalizmi je prinesla odličen pogovor na temo meja v svetu, v katerem so se fizične meje sicer očitno zrušile, a tu in tam so bile postavljene številne nevidne, zahrbtne meje. Prav tako zelo uživam v vsaki posamezni epizodi trenutnega (re)programiranja, ki ga običajno poslušam med vožnjo. Izbira govorcev je odlična in Marta Peirano jih je zares sposobna pripraviti do tega, da podajajo svoja sporočila na najboljši možni način."

Spletni dogodki v okviru sezone bližnjih srečanj z misleci svetovnega formata (re)programiranje se bodo vrstili še vse do sredine novembra. V preteklem mesecu pa so že zagnali program MemestetikA, ki ga kurira umetnostna zgodovinarka Valentina Tanni ter se posveča raziskovanju sveta memov in participatorne kulture prek osredotočanja na njegov odnos z moderno in sodobno vizualno umetnostjo.

2010: zagon pilotskega dogodka Taktike & praksa
2014: T&P #2 – Onkraj novomedijske umetnosti (o definiciji novomedijske umetnosti kot take)
2015: T&P #3 – Omrežne motnje (o trenjih med umetnostjo, družbenim mreženjem, političnim aktivizmom in poslovno logiko skozi omrežje namnoženih, porazdeljenih, igrivih in motečih praks)
2016: T&P #4 – Črni kabinet (o delikatni in pogosto nelagodni vlogi umetnosti in domišljije v dobi množičnega nadzora)
2017: T&P #5 – Prava in neprava imena (o načinih intervencije, ki jih ni mogoče omejiti na individualne ali kolektivne identitete)
2018: T&P #6 – Transnacionalizmi (o alternativnih modelih in protokolih državljanstva, identitete in narodnosti, kot jih prototipizirajo, preizkušajo in distribuirajo umetniki, oblikovalci in raziskovalci za preseganje meja)
2019: T&P #7 – Kritično inženirstvo (o tem, kako lahko kritična medijska umetnost izkorišča inženirstvo za posredovanje v svetu in ozaveščanje o tem, kako se "pisana koda širi v socialni in psihološki prostor")
2020: T&P #8 – Avtomatiziraj vse živo! (o protislovju, ki je implicitno prisotno v naraščajoči avtomatizaciji dela)
2020: T&P #9 – MoneyLab (o oblikah finančne demokratizacije in oblikovanju finančnih prihodnosti z mrežo umetnikov, aktivistov in geekov)
2021: T&P #10 – (re)programiranje (o strategijah za samoregulacijo)
2021: T&P #11 – MemesteticA (o svetu memov in participatorni kulturi)