Ameriška filozofinja, o kateri je politolog Kurt Sontheimer v svoji zadnji študiji Pot velike misliteljice zapisal, da bi bila zaradi današnjega trženja svojega imena verjetno precej nezaupljiva, je v odmevnem televizijskem intervjuju z Guenterjem Gausom leta 1964 povedala: "Mišljenje se začne z rojstvom in konča s smrtjo. Zanj je potrebna ne le glava, temveč tudi srce, se pravi vživetje, sposobnost zaznave posebnega in slučajnega, ki ju razum ne zmore predvideti."

Filozofinja, ki se je rodila v hannoverski četrti Linden, je leta 1933 kot mlada Judinja skupaj s prvim soprogom in materjo zbežala iz Nemčije. Kot ameriška državljanka je v New Yorku za posledicami srčnega infarkta umrla stara 69 let.

Eichamnn - utelešenje "banalnosti zla"
Arendtova, ki je lani umrlega Sontheimerja navdušila prav s svojim neodvisnim mišljenjem, je postala znana predvsem zaradi poročil jeruzalemskega procesa proti nacističnemu zločincu Adolfu Eichmannu. V birokratskemu organizatorju množične tovarne smrti Auschwitz je prepoznala utelešenje "banalnosti zla", ostre kontroverze pa je spodbudila s problematiziranjem vpletenosti judovskih svetov v holokavst. Marsikdo je bil prepirčan, da je s tem zmanjšala pomen nacističnih umorov in obenem trdo prijela same Jude.

Danes premisleki Arendtove o naravi zla in nasploh o političnih sistemih še vedno veljajo in so tudi vedno znova aktualni. "Ozračje postmodernizma in politika identitete ter iskanje neideološkega posttotalitarnega svetovnega nazora njenim premišljanjem dajejo novo pomembnost in živost", je v zborniku, ki se osredinja na kontroverze Eishmanna, zapisal predavatelj iz Jeruzalema Steven Aschheim.

Elementi in temelji totalnega gospostva
Po drugi svetovi vojni je Arendtine misli poleg nacionalsocializma zaposloval zlasti stalinizem kot sistem vladanja. Temu se je posvetila tudi v leta 1951 objavljenem delu Elementi in temelji totalnega gospostva, ki ga je do leta 1966 vedno znova dopolnjevala in tako je postala tudi pomemben vir navdiha za študente leta 1968, do katerih pa je s svojo načelno kritično držo do vseh ideologij ostala kritična in distancirana.

Razkrivanje laži v politiki
Arendtova, ki je dobila ameriško državljanstvo leta 1951 in se vse do smrti tudi povsem počutila kot Američanka, je v knjigi Resnica in laž v politiki izrazila kritiko stališč uradnega Washingtona do vojne v Vietnamu. K temu so jo spodbudili skrivni "pentagonski dokumenti", ki jih je leta 1971 razkril tedaj v obrambnem ministrstvu zaposleni Daniels Ellsberg, iz njih pa je bilo razvidno, da se je vlada na vietnamsko vojno dolgo sistematično pripravljala, medtem ko je dajala javnosti drugačen vtis.

Na aktualnost političnih premislekov Hannah Arendt še danes spominja tako Ellsberg, ki bo 35 let po objavi dokumentov Pentagona za svoj državljanski pogum decembra letos v Stockholmu prevzel eno izmed štirih alternativnih Nobelovih nagrad, kot ameriški novinar Bob Woodward z objavo knjige z dokazi o sistematičnih lažeh Busheve vlade o iraški vojni.