Zgodba o težavnem odraščanju v Harlemu je osvojila tako gledalce kot režijo. Režiser Lee Daniels pa je povedal, da je film posvečen vsem manjšinam ZDA. Foto: EPA
Zgodba o težavnem odraščanju v Harlemu je osvojila tako gledalce kot režijo. Režiser Lee Daniels pa je povedal, da je film posvečen vsem manjšinam ZDA. Foto: EPA
V zmagovalnem filmu nastopajo tudi Mo'Nique in Mariah Carey, glavno vlogo pa je prevzela Gabourey Sidibe.
Letošnjo nagrado za najbojši ameriški dokumetnarni film sta si razdelila dva filma. Foto: EPA

Na letošnjem festivalu, ki ga je že pred 25. leti ustanovil igralec Robert Redford, so med 15. in 24. januarjem prikazali približno 120 filmov iz 21 držav. Sobotna podelitev nagrad pa je razkrila, da je tako žirijo kot gledalce najbolj navdušila drama Push (Porini), temačna, a upanja polna zgodba o mladi ženski, ki išče izhod iz morastih razmer Harlema v 80. letih 20. stoletja. Nagrada za najboljši ameriški dokumentarec je bila podeljena dvema filmoma; We Live in Public (Živimo v javnosti) in The Cove (Zaliv).

Film za vse ameriške manjšine
Film Push je režiral Lee Daniels, scenarij pa je nastal po prvencu pisateljice in pesnice Sapphire iz leta 1996, v njem med drugim nastopajo Mo'Nique, ki igra mamo glavne junakinje, Mariah Carey in Paula Patton, v glavni vlogi se je predstavila novinka Gabourey Sidibe, ki je upodobila 16-letno nosečo Precious Jones. Gre za zgodbo o pretežki najstnici iz Harlema, ki jo starši zanemarjajo in zlorabljajo. "Film nas je nasmejal, nas spravil v jok in pravzaprav razvnel naše misli, " je o filmu povedal član petčlanske žirije režiser Mike White.

Režiser in scenarist Lee Daniels pa se je s solznimi očmi zahvalil organizatorjem festivala in žiriji, rekoč da so razumeli tisto, kar je s filmom želel povedati, saj, po njegovih besedah, film govori za vsako manjšino v Harlemu in drugod v ZDA, "ki je zlorabljena, ne zna brati, je predebela, in ji ne smemo obrniti hrbta".

Splet in delfini skozi dokumetaren pogled
Režiserka dokumentarnega filma We Live in Public Ondi Timoner si je enako nagrado kot letos prislužila že leta 2004 s filmom Dig!. Režiserka je letošnjo nagrado v zahvalnem govoru posvetila Joshu Harrisu - malo znanemu pionirju svetovnega spleta, o katerem dokumentarec tudi govori in mu je bilo, kot je dejala, vseeno, kako ga prikaže, samo da bo film odličen. Poleg tega filma je nagrado prejel še dokumentarec The Cove (Zaliv), o lovljenju divjih delfinov v morju ob japonskem mestu Taiji.

Neizčrpna Mehika
Poleg omenjenih filmov so si nagrade prislužili še režiser Cary Joji Fukunaga za film Sin Nombre, ki pripoveduje o mehiških emigrantih, ki v želji po boljšem življenju prebežijo v ZDA, in bandah, ki nadzorujejo tamkajšnje mejne prehode, nagrado za najboljši scenarij sta dobila Nicholas Jasenovec in Charlyne Yi za ljubezensko zgodbo z naslovom Paper Heart (Papirnato srce). Med dokumentarnimi filmi pa sta slavili tudi nagrajenki za najboljšo režijo Natalia Almada za dokumentarni film, ki prikazuje izsek stotih let iz mehiške zgodovine v filmu El General (General), in Karen Schmeer, ki je režirala film Sergio.

V duhu Obame
Tudi Sundance se je zaključil v duhu navdušenja nad novim predsednikom Združenih držav Amerike Barackom Obamo, izvršni direktor inštituta Sundance Ken Brecher pa je razkazoval častno festivalsko prepustnico na ime Baracka Obame. Prav tako se je t. i. obamamanija pokazala na oblekah udeležencev, kar sicer ni nikakršna novost, a kot kaže modna muha, še ni ugasnila; igralec Joseph Gordon - Levitt, ki je Danielsu podelil nagrado občinstva je bil namreč v rdeči majici s sliko Obame, kar je obrazložil z besedami, da so nagrade Sundance demokracija v praksi in da je zdaj dober čas za demokracijo v ZDA.

Utrinke iz podelitve nagrad in festivala si oglejte spodaj.

L. Š.