Film pripoveduje multikulturno zgodovino Trsta skozi življenje štirih nadvse zanimivih ženskih likov s konca 19. in začetka 20. stoletja. Foto: Bela film

Še posebno v širši tržaški pokrajini, za katero se zdi, da je tako prežeta z njim, da tega še danes – ko živimo v času schengenske Evrope, torej Evrope brez meja - lahko prepoznamo kot nepogrešljivi del njene družbene identitete.

Sabrina Morena: Normalno se mi je zdelo naučiti se jezik soseda

A zakaj je tako? Zakaj prav v Trstu? V tem mestu, ki je bilo še v drugi polovici 19. stoletja izrazito odprto, kozmopolitsko, večkulturno. V mestu, ki je na začetku 20. stoletja veljalo celo za "največje slovensko mesto", saj je s 56.000 prebivalci slovenske narodnosti prekašalo tedanjo Ljubljano. Kaj se je zgodilo s tem mestom, v čast katerega smo pogosto grmeli, "da je naš!"?

Kljub nelagodju, ki ga je v nas prebudil ta nepričakovani izbruh italijanskega nacionalizma, pa v dogodku vendarle lahko vidimo tudi pozitivno plat. Spomnil nas je namreč na zapleteno in nadvse zanimivo, toda za večji del slovenske družbe danes žal tudi pretežno pozabljeno zgodovino tega mesta in njegove okolice. Pa čeprav nas ta še kako zadeva.

In prav to je razlog, da smo danes, v času, ki je nekako zaznamovan s težnjo po preobrazbi družbenih identitet in družbeno pogojenih vlog, še prav posebej veseli dela Vprašanje identitete, ki nas popelje zgodovino tega mesta in njegovih prebivalcev ter nam pri tem odkriva ne le pozabljena, pač pa celo še vse do danes z vidika večine nekako marginalizirana poglavja.

Vprašanje identitete je čudovit poklon mednarodnemu dnevu žena, spominu na boj za emancipacijo in enakopravno obravnavo žensk v družbi. Prav zaradi tega resnično žalosti, da ni uspel doseči širšega občinstva.

Denis Valič

To produkcijsko sicer na prvi pogled razmeroma skromno delo pa je tako z estetskega kot tudi idejnega vidika nadvse ambiciozno. Pred nami se namreč razpre multikulturna zgodovina mesta, ki jo delo pripoveduje skozi življenje štirih nadvse zanimivih ženskih likov s konca 19. in začetka 20. stoletja: Pavle Hočevar, Marice Nadlišek Bartol, Elody Oblath in Giuseppine Martinuzzi. Že sicer nadvse zanimivim in še danes aktualnim življenjskim zgodbam teh štirih žensk, povsem svojsko dimenzijo doda dejstvo, da so bile na nek način pionirke boja za žensko emancipacijo ter boleče spoznanje, da ta še danes ni do konca izbojevan.

Prek insceniranega srečanja skupine deklet in žena, ki se lotijo raziskave njihovih življenj, nato pa tudi rekonstrukcije posameznih momentov skozi njihovo lastno ustvarjalnost, nas delo nagovori s prepletom (kvazi)dokumentarnih, biografskih, izvirnih in arhivskih ter končno čudovito estetiziranih podob, ki z gledalcem ostanejo še dolgo po izteku dela: tako zaradi njihove silovitosti in lepote, kot tudi idejnega naboja, ki ga nosijo v sebi.

Vprašanje identitete je čudovit poklon mednarodnemu dnevu žena, spominu na boj za emancipacijo in enakopravno obravnavo žensk v družbi. Prav zaradi tega resnično žalosti, da ni uspel doseči širšega občinstva.