Glasba
(5)
Notchnoi Prospekt
Zasedba Notchnoi Prospekt na posnetku iz leta 1982. Aleksej Borisov je v ospredju. Foto: Osebni arhiv/Vladimir Maročkin
Elektro Moskva
Dokumentarec Elektro Moskva sta leta 2013 posnela Elena Tihonova in Dominik Spritzendorfer, Aleksej Borisov je eden izmed protagonistov tega esejistično zastavljenega filma o podtalni sceni elektronske glasbe v Sovjetski zvezi in njeni zapuščini. “Na zahodnjaški napravi pritisneš gumb in dobiš rezultat. Na sovjetskem glasbilu pritisneš gumb in dobiš nekaj,” se glasi ena izmed slikovitih izjav v filmu. Foto: IMDb
Léon Theremin
Dokumentarec Elektro Moskva seveda ne more mimo ruskega izumitelja Léona Theremina, ki je leta 1919 ustvaril enega prvih elektronskih instrumentov, sicer tudi poimenovanega po njem (slov. teremin). Gre za sploh enega prvih elektronskih instrumentov, ob tem pa tudi ta enega prvih, ki so jih množično izelovali. Posebnost teremina je ta, da se nanj igra brez dotikanja. Tukaj je Theremin med demonstriranjem svojega inštrumenta leta 1927. Foto: Wikipedia Commons
Notchnoi Prospekt
Člani zasedbe Notchnoi Prospekt Aleksej Borisov, Ivan Sokolovsky, Sergej Pavlov in Dmitri Kutergin leta 1989. Foto: Osebni arhiv/Andrej Bezukladnikov
       Podtalno dogajanje je bilo mogoče najti v skoraj vsakem velikem mestu ZSSR-ja od 60. let dalje. V sovjetskih časih so bile lokalne rockovske scene v Ukrajini in baltskih republikah prav tako precej dobro razvite.       
Notchnoi Prospekt
Notchnoi Prospekt na posnetku iz leta 1989, ki je nastal v Kijevu. Foto: Osebni arhiv/Aleksej Zajka
Saša Subota
Plošča jugoslovanskega glasbenika Saše Subote, ki je izšla pri sovjetski državni založbi Melodiya. Foto: Discogs
       Kar dobro smo poznali glasbo iz Poljske, Madžarske, Nemške demokratične republike, Češkoslovaške. Smo pa odkrili tudi nekaj dobre glasbe iz Jugoslavije, na primer Sašo Suboto, čigar plošča je izšla pri založbi Melodija. Nato smo se seznanili še z glasbo zasedbe Bijelo Dugme in z Laibach v 80. letih.       
Aleksej Borisov
Aleksej Borisov pravi, da so po perestrojki nenadoma spoznali, da bi lahko igrali na velikih stadionih in potovali po vsej državi. Tako so tudi začeli potovati v tujino in sodelovati s tujimi glasbeniki. Foto: Osebni arhiv/M. Maslov
Alexei Borisov
Alexei Borisov med nastopom v moskovskem kulturnem centru Dom, v katerem od leta 2003 tudi kurira festival glasbeni festival Noise and Fury. Foto: Osebni arhiv
Aleksej Borisov
Aleksej Borisov je dejaven tudi kot kurator glasbenega festivala Noise and Fury v rodni Moskvi, publicist (predvsem glasbeni) za domače in tuje medije ter DJ. Poleg drugih glasbenikov sodeluje tudi z video- in multimedijskimi umetniki ter v sferi gledališča. Foto: Osebni arhiv
       Rusko ministrstvo res nima nobenega interesa, da bi podprlo eksperimentalno glasbo. Včasih smo deležni kakšne zasebne podpore, občasno pa nam lokalne galerije ali muzeji dajo možnost, da pripravimo kaj eksperimentalnega in nekomercialnega.       

Elektro Moskva: brbotanje sovjetskega elektronskega podtalja in njegovo nadaljevanje

Intervju z Aleksejem Borisovom, gostom festivala Ment
1. februar 2018 ob 07:23
Ljubljana - MMC RTV SLO

"Komunizem je sovjetska moč plus elektrifikacija vse države," je leta 1917 dejal Vladimir Lenin, in to je ena izhodiščnih izjav v dokumentarnem filmu Elektro Moskva, v katerem je med glavnimi protagonisti tudi Aleksej (Alexei) Borisov, od 80. let prejšnjega stoletja ena izmed osrednjih figur na ruskem eksperimentalnem glasbenem področju.

Leta 1960 v Moskvi rojeni Aleksej Borisov se je še kot študent zgodovine na tamkajšnji univerzi v vlogi kitarista pridružil sploh prvi moskovski novovalovski skupini The Center. Kmalu je ustanovil lastno skupino The Prospekt, leto 1985 pa je prineslo ustanovitev dvojca Nochnoi Prospekt, v katerem je bil Borisov kitarist, pevec in tekstopisec, v domeni Ivana Sokolovskega so bile klaviature in druga elektronika. Dve leti pozneje sta se jima pridružila še bobnar Sergej Pavlov in violinist Dmitri Kutergin, od takrat pa je Nochnoi Prospekt jadral vse bolj v vode elektronske industrialne glasbe, kombinirane s psihedelijo in noisom ter se konkretno spogledoval z absurdizmom.

Z nastopom novega desetletja se je Borisov povezal s Pavlom Jagunom v dvojec F.R.U.I.T.S., ki je dosegel precejšnjo prepoznavnost v Rusiji. Sledili so glasbenikovi mnogi projekti in sodelovanja, nekatera so še zmeraj aktualna. V tem času je tudi razpadla Zveza sovjetskih socialističnih republik (ZSSR) oziroma krajše Sovjetska zveza, z odgrnitvijo železne zavese pa so se med drugim odprla vrata možnostim za mednarodna sodelovanja in nastope.

Brez Borisova in drugih nekonvencionalnih zanesenjakov ne bi bilo scene, ki je obstajala mimo zapovedanega, konec koncev pa tudi ne bi mogel nastati dokumentarec Elektro Moskva. Film sta leta 2013 posnela Elena Tihonova in Dominik Spritzendorfer, v njem pa je mogoče videti tudi redke arhivske posnetke ruskega izumitelja Léona Theremina (1896—1993), stvaritelja enega prvih elektronskih instrumentov, sicer tudi poimenovanega po njem (slov. teremin). Gre za sploh enega prvih elektronskih instrumentov, ob tem pa še za enega prvih, ki so jih množično izelovali. Dokumentarec pa seveda prav tako ne more mimo današnjih frikov, ki izdelujejo svoje instrumente po principu naredi-si-sam.

"V bizarnem preobratu so številna ta glasbila nastala kot obstranski proizvod KGB-ja in sovjetske vojske, ki so jih v prostem času s sestavljanjem rezervnih tranzistorjev in žic ustvarili znanstveniki/izumitelji, nova generacija avantgardnih glasbenikov pa je sprejela nepredvidljivost in kaotičnost teh glasbil," so med drugim zapisali organizatorji festivala Ment, v okviru katerega bo drevi na ogled dokumentarec. Po projekciji dokumentarca Elektro Moskva v Kinoteki bo Alexei Borisov tam nastopil z domačima glasbenikoma, vokalistko Ireno Z. Tomažin in tolkalcem Jako Bergerjem. V petek pa sledi še njegov nastop v Galeriji Kapelica, kot del tamkajšnje instalacije cellF. Pred tem pa vabljeni k branju intervjuja z njim!


Kako ste na začetku svoje glasbene poti prišli v stik s takrat porajajočimi se žanri, v polju katerih ste nato ustvarjali, kot je bil na primer novi val?
V 70. letih prejšnjega stoletja sem bil velik privrženec progresivnega ali art rocka, jazz rocka in druge resne glasbe. Vendar ko sem začel sam ustvarjati, sem spoznal, da preprosto nisem zadosti vešč igranja za tovrstne glasbene sloge. Nekoliko pozneje sem odkril punk rock in novi val ter ugotovil, da je bila takšna glasba veliko enostavnejša in nasploh privlačnejša zame kot glasbenika. Prav tako sem bil navdušen nad slogom in podobo nekaterih britanskih glasbenikov in skupin poznih 70. oziroma zgodnjih 80. let prejšnjega stoletja. Konec koncev sem zares užival v glasbi Joy Division, The Specials, Clash, Stranglers, The Jam, Garyja Numana in še mnogih drugih. Tako sem se leta 1980 pridružil prvi moskovski novovalovski skupini The Centre, leto dni pozneje pa smo ustanovili lastno skupino The Prospekt. Leta 1985 se je skupina preoblikovala v elektropop dvojec Notchnoi Prospekt, ki pa se je pozneje razširil in se nekje od leta 1987 pomikal v vse bolj eksperimentalne vode in k industrialnemu zvoku.

Kako je bilo biti navdušenec za alternativno glasbo v 80. letih preteklega stoletja v ZSSR-ju? Je zevala velika razlika med moskovsko sceno in sceno drugih sovjetskih mest?
Tradicionalno sta bila Moskva in Sankt Peterburg nekakšni prestolnici ZSSR-ja, ob njiju pa še oblast (regija, op. n.) Sverdlovsk oziroma tamkajšnji Jekaterinburg v uralskem zveznem okrožju in Novosibirsk v Sibiriji. Tako je bilo v 80. letih in tako je še danes, seveda. Toda podtalno dogajanje je bilo mogoče najti v skoraj vsakem velikem mestu ZSSR-ja od 60. let dalje. V sovjetskih času so bile lokalne rockovske scene v Ukrajini in baltskih republikah prav tako precej dobro razvite.

Koliko ste morali svoje dejavnosti izvajati v ilegali, če ste jih hoteli izvesti na res popolnoma svoj način, ne da bi kdo posegal v samo vsebino?
Rockglasba je bila v Sovjetski zvezi delno prepovedana in kritizirana. Besede rock nismo mogli javno uporabljati. Večinoma smo igrali v študentskih kavarnah in klubih, občasno tudi v šolah, uradno pa smo bili ljubiteljski glasbeniki. Šlo je sicer za nekakšen konjiček, vendar nam je omogočilo bolj ali manj redno igrati in občasno smo bili celo deležni plačila.

Je bila električna kitara v času ZSSR-ja nekakšen simbol svobode oziroma upiranja?
Drži, električna kitara je bila simbol svobode ali neodvisnosti in sloga, če lahko to tako imenujem. Toda hkrati je veliko ljudi v ZSSR-ju začel izdelovati lastne instrumente in sisteme ozvočenja. Tisti čas je bil poln zanimivih izkušenj.

Ste v času železne zavese poznali katero od glasbenih skupin ali samostojnih glasbenikov z jugoslovanskih tal? Koliko ste bili v rosni mladosti v stiku z glasbo, ki je nastajala zunaj Sovjetske zveze, in do katere mere so vam bile dostopne izdaje, ki niso izšle pri sovjetski državni založbi Melodija?
Kar dobro smo poznali glasbo iz Poljske, Madžarske, Nemške demokratične republike, Češkoslovaške. Smo pa odkrili tudi nekaj dobre glasbe iz Jugoslavije, na primer Sašo Suboto, čigar plošča je izšla pri založbi Melodija. Nato smo se seznanili še z glasbo zasedbe Bijelo Dugme in z Laibach v 80. letih. Prav tako smo imeli precej dobro razvit črni trg v velikih mestih, kjer smo lahko dobili ali kupili zahodne izdaje. Vendar od sredine 80. let se je stanje spremenilo in dobili smo neomejen dostop do mednarodnega glasbenega trga.

Dokumentarni film Elektro Moskva s svojim diskurzom o vsakdanjih zadevah, tehnologiji in filozofiji prikazuje glasbene eksperimente kot alegorijo za družbenopolitični teren. Kolikšne spremembe je vašem mnenju ta teren doživel od začetkov vaše glasbene poti do danes?
Ko sem začel aktivno muzicirati, nekje v drugi polovici 70. let, je bilo vse zelo omejeno, zaprto, včasih tudi nevarno in, recimo, brez prave perspektive. Glasba je bila za nas neke vrste pobeg iz družbene, politične ali gospodarske realnosti. Po perestrojki smo nenadoma spoznali, da bi lahko igrali na velikih stadionih in potovali po vsej državi. In tako smo tudi začeli potovati v tujino ter sodelovati s tujimi glasbeniki. Zdaj lahko svobodno storimo vse, kar želimo - upam -, vendar moramo kljub temu ponovno ščititi našo svobodo. Sedanji gospodarski in politični položaj v Rusiji je zelo sporen. Zanimivo je, da dandanes ne občutimo vsaj določenega pritiska zgolj od države, ampak na primer tudi od Pravoslavne cerkve.

Velja, da nekateri vaši nastopi presegajo običajne koncerte in so prejkone podobni absurdnemu gledališču Samuela Becketta. Kaj bi sami dejali glede tega?
Pravzaprav bi težko razložil. To se veže predvsem na mojo glasbo in besedila, manj na moje vedenje na odru. In dandanes sem v bistvu tudi bolj statičen med nastopi.

Lahko pojasnite, kaj je mišljeno z vašo delovno (anti-)metodo ustvarjanja glasbe z računalniki?
Rad delam tako rekoč na slepo, ne da bi kakršen koli zvok prihajal iz mojega prenosnika. Zelo zanimivo mi je nato pozneje poslušati rezultat, ki je lahko precej nepredvidljiv in zanimiv, predvsem zame samega ...

Delujete tudi kot kurator mednarodnega festivala eksperimentalne glasbe Noise and Fury v kulturnem centru Dom v Moskvi. Koliko je tovrstno - torej nekonvencionalno, eksperimentalno, nekomercialno in kar še je teh pridevnikov - glasbeno področje deležno državne podpore? Ne mislim zgolj na koncerte, festivale ali druge glasbene prireditve, temveč imam v mislih tudi same umetnike, glasbene založbe ali pa na primer v tej smeri delujoče radijske postaje in tako dalje …
Da, od leta 2003 skrbim za ta festival, vendar nismo še nikoli dobili nobene podpore, ne od države ne od lokalnih kulturnih organizacij. Festival dejansko nima nobenega proračuna na razpolago. Moskovski kulturni center Dom podpira ta festival, tako da nam da na razpolago oder, sistem ozvočenja in nekaj odstotkov od vstopnine. Obstajajo pa še nekatere mednarodne organizacije, ki podprejo tuje umetnike, da lahko pridejo v Moskvo in nastopijo na festivalu Noise and Fury. Rusko ministrstvo res nima nobenega interesa, da bi podprlo eksperimentalno glasbo. Včasih smo deležni kakšne zasebne podpore, občasno pa nam lokalne galerije ali muzeji dajo možnost, da pripravimo kaj eksperimentalnega in nekomercialnega.

Ste eden tistih glasbenikov, ki se ponašajo med drugim tudi z mnogimi sodelovanji, ki jih imate tudi z zelo raznolikimi glasbeniki, mnogi izmed njih živijo skorajda na drugih koncih sveta. Kako delujejo ta mednarodna sodelovanja, tudi s povsem praktičnega vidika? Kako se pripravite na nastop ali na skupno produkcijo?
Sodelujem s številnimi mednarodnimi glasbeniki in vsakič je drugače. Nekateri projekti so dolgoročnega značaja - na primer s KK NULL iz Japonske, Jeffom Surakom iz ZDA, Frantzem Pomasslom in Mio Zabelko iz Avstrije, Antonom Mobinom iz Francije ali Davom Phillipsom iz Švice -, nekatera sodelovanja pa se lahko zgodijo samo enkrat. Hkrati pa lahko gre za sodelovanja v studiu ali pa na koncertu, z nekaterimi pa si zgolj izmenjam zvočne datoteke prek spleta. Vendar pa je tako, da je večina mojih sodelavcev improvizatorjev in običajno za nas ni težavna, da ustvarimo kaj skupaj, ne da bi imeli kakršnekoli vaje ali posebne priprave.

1. 2. ob 19.00 v Slovenski kinoteki: Dokumentarec Elektro Moskva (sledi nastop Alekseja Borisova, Irene Z. Tomažin in Jake Bergerja)


2. 2. ob 18.00 v Galeriji Kapelica: cellF z Aleksejem Borisovim


Po projekciji dokumentarca Elektro Moskva v Kinoteki boste tam izvedli še skupni nastop z dvema našima glasbenikoma, Ireno Z. Tomažin in Jako Bergerjem. Kaj prinašate s sabo in kakšen nastop lahko pričakujemo?
S seboj nameravam prinesti del svoje zbirke prenosnih sintetizatorjev, ki sta jih izdelala ruska inženirja Papa Srapa in Vtol. Ob njih pa bodo še magnetofonski trakovi, mikrofoni, potovalna kitara in phrase sampler (sampler, namenjen manipuliranju fraz, torej najmanjših delov skladbe, ki tvorijo melodično in ritmično celoto, op. n.). Vse to bo uporabljeno v improvizatorski maniri, brez kakih posebnih priprav. Vendar upam, da se bomo z Ireno in Jako lahko pred nastopom malo posvetili razpravi o načrtu naše izvedbe.

Pina Gabrijan
Prijavi napako
Komentarji
Bivši uporabnik
# 01.02.2018 ob 13:00
Zanimiv prispevek!
zamudnik
# 01.02.2018 ob 12:47
Aleksej Borisov se je še kot študent zgodovine na tamkajšnji univerzi v vlogi kitarista pridružil sploh prvi moskovski novovalovski skupini The Center.

To in zagotovo še marsikaj zanimivega in tudi kakovostnega se da najti tako pri Rusih kot pri Poljakih, Gruzijcih, Estoncih in drugod, a kaj, ko se naš medijski horizont zapre pal kilometrov čez Muro in sredi Dinarskega gorovja ter nam je zato eksotika že Falco.
Spominjam se, kako sem se pred leti razveselil oddaje Vzhodno od rocka in kako sem bil potem razočaran, ker se je potovanje na vzhod končalo pri Bijelem dugmetu in Ekaterini Veliki. O komercialnih radijskih postajah in naravnih katastrofah tipa Radio Aktual pa ni treba izgubljati besed.
Naš Tito
# 02.02.2018 ob 14:51
Res čudno, da si kljubi "grozovitemu" preganjanju
več kot polovica Rusov še danes želi Stalinov komunizem nazaj!
aparat-čik
# 01.02.2018 ob 11:06
Ta teremin je bil zame pravi mali šok:) Zgledal je kot izdelek neke teorije čudnosti realizirane v fizičnem svetu.
korejecTV
# 01.02.2018 ob 09:31
Sovjetska moč = elektrifikacija - komunizem
Kazalo