Idejnemu vodji Kultur Shocka, Srđanu Jevđeviću, je med obleganjem Sarajeva na začetku devetdesetih pri selitvi v ZDA pomagala Joan Baez. Zasedbo Kultur Shock, pri kateri je vodja in glavni tekstopisec, je ustanovil leta 1996. Foto: Blaž Tišler / Lan Dečman
Idejnemu vodji Kultur Shocka, Srđanu Jevđeviću, je med obleganjem Sarajeva na začetku devetdesetih pri selitvi v ZDA pomagala Joan Baez. Zasedbo Kultur Shock, pri kateri je vodja in glavni tekstopisec, je ustanovil leta 1996. Foto: Blaž Tišler / Lan Dečman
Kultur Shock
Sprva je skupina igrala tradicionalni elektrofolk, vendar je Jevđević pod vplivom basista Nirvane Krista Novoselica spremenil zvočno podobo skupine, ki se je našla v glasnem rocku s pridihom balkanske tradicije, ki ga pomaga ustvarjati predvsem violinistka Paris Hurley. Foto: Blaž Tišler / Lan Dečman

Kultur Shock, glasbena ekipa iz Seattla, se je znova oglasila v Sloveniji, tokrat z namenom predstavitve svojega sedmega albuma Ministry of Kultur in da seveda znova upraviči sloves koncertne atrakcije. Za marsikoga, ki jih še ni videl v živo, je bil prvi stik s skupino verjetno res precej šokanten.

Simpatična ekstravagantnost
Ko so se z odra začeli valiti prvi energični odmerki njihove značilne mešanice poskočnosti punka, brutalnosti metala in balkanskega melosa, ki v živo zveni še veliko bolj divje ter suroveje kot na plošči, je nekaj obiskovalcev skoraj s strahom pogledovalo proti godcem na odru. "Saj sem samo videti tako, pridite bližje," se je pevec Srđan Jevđević simpatično nasmejal lastni ekstravagantni pojavi in padli so še zadnji morebitni zadržki.

Dogajanje na odru je tako kaotično in nalezljivo kot njihova glasba: Jevđević je energični kolovodja glasbene predstave, ki po potrebi poprime še za trobento ali veliki boben, violinistka in saksofonistka pomagata pri vokalih ali divjata s svojima glasbiloma, pristen užitek muzikantov pa se je z lahkoto prenašal na sicer ne najbolj gosto posejano, a toliko bolj zagnano ljubljansko občinstvo.

Vesoljskost pojav na odru
Med novimi pesmimi je izstopala Tamni vilajet, za katero je Jevđević povedal, da govori o stanju v njegovi rodni Bosni in Hercegovini. Prva pesem na koncertu v eni izmed različic srbohrvaščine (Jevđević: "Raje ne bom povedal, v katerem jeziku."), ki se je hipnotično vila med balkansko zvenečim zavijanjem violine in skandiranjem naslova pesmi, besedilo pa je občasno spomnilo na katero izmed besednih umetnin bosanskega raperja Eda Maajke. Velik vtis je pustila tudi saksofonistka, ki je za nekaj minut prevzela mikrofon z nekakšno nerazumljivo poetično 'žlobudravščino', ki je še poudarila vesoljskost pojava na odru in njihove glasbe.

Pesem Tutti frutti, eden izmed vrhuncev večera, verjetno že z naslovom najbolje opiše stil Kultur Shocka: čudaško glasbeno območje, kjer sevdalinka lahko skozi metalsko nažiganje še poglobi čustva obupanega vokala ali pa se pank z dodatkom violine na robu tega, da pade v romski patos, kar naenkrat zdi čisto primeren za poročno zabavo.

Do zadnje kapljice potu
Vsa ta nasprotja v glasbi Kultur Shocka je mogoče razumeti na več načinov. Gre za Jevđevićev krik in komentar na težave razdeljene Bosne? Lahko. Ali njihov politični naboj ponazarja kaos svetovne politike? Tudi. Gre samo za koncertni žur? Po želji Kultur Shock ponudijo vse to.

Krepki dve uri koncerta se večini še ni zdelo dovolj. Kultur Shock so po nekaj vrnitvah na oder res do zadnje kapljice potu izčrpali svojo energijo – tiste, ki še niso imeli dovolj, pa pozvali, da če bi pa radi res še, naj pridejo naslednji dan na koncert v Zagreb. V tistem trenutku se je marsikomu zdelo, da je to verjetno res najboljši način, kako vrhunsko preživeti večer sredi tedna.