Lazarus Foto:
Lazarus Foto:

Najhuje bi se bilo ozreti v preteklost in razmišljati o vseh stvareh, ki bi jih lahko počel, in si misliti - zakaj nisem tega naredil?

David Bowie
The Next Day
Where Are We Now?
Lazarus
The Stars Are Out Tonight
David Bowie

Zgornji citat je odličen primer sarkastičnega, a dobronamernega smisla za humor, ki je bil menda pomemben del Bowiejeve osebnosti, pa čeprav ga javnost po tej plati ni zares poznala. Odličen BBC-jev dokumentarec David Bowie - zadnjih pet let, ki ga lahko danes ob 20.05 ujamete na drugem programu TV Slovenija, skuša prek pričanj sodelavcev in še nikoli slišanih intervjujev osvetliti, kako je "kameleon rocka" razmišljal in ustvarjal v zadnji etapi svoje ustvarjalne poti. Film tematizira predvsem v popolni tajnosti posneti album The Next Day (2013), muzikal Lazarus (2015) in Bowiejev 25. studijski album Blackstar, ki je izšel le dva dni pred njegovo smrtjo.

Režiser Francis Whately je zbral glasbenike, ki so v studiu soustvarjali te projekte; pred kamero se spominjajo najrazličnejših anekdot in svojih vtisov iz tega obdobja. Avtorjev pristop - glasbeniki pesmi poustvarjajo v živo, Bowiejev glas pa občasno slišimo na posnetkih - gledalcu pričara iluzijo prisotnosti in obenem brutalno poudari veliko praznino v samem srcu filma.

Zadnjih pet let je tako v prvi vrsti portret umetnika v neznanskem delovnem zagonu, človeka, iz katerega je kipela tolikšna ustvarjalnost, da so njegovi najtesnejši sodelavci na trenutke pozabili, da je sploh bolan. (Režiser muzikla Lazarus Ivo Van Hove se spominja, da mu je Bowie po premierni uprizoritvi, torej mesec dni pred svojo smrtjo, predlagal, da bi se lotili nadaljevanja.) "Umetnik v vrhunski kondiciji," ob studijskem posnetku istoimenskega singla zamišljeno ugotavlja producent Tony Visconti, Bowiejev dolgoletni sodelavec. In še, s solznimi očmi: "Kako žalostno je to besedilo v retrospektivi."

Simbolika Lazarja ni bila eksplicitno sporočilo, ki smo ga hoteli videti
Tudi Johan Renck, ki je režiral videospota Lazarus in Blackstar, pove, da v vseh mesecih skupnega dela bolezni niso omenjali; kadar je moral glasbenik komu razkriti svoj zdravstveni status, je to obrnil na šalo. Še posebej zanimiva je informacija, da je koncept videospota Lazarus, torej bolnika na smrtni postelji, predlagal Renck, ne Bowie. Zanimale so ga metaforične implikacije svetopisemskega motiva in ne nujno konkretne okoliščine. (Šele pozneje je izvedel, da je Bowie prav v obdobju nastajanja tega videospota od zdravnikov prejel vest, da je bolezen dokončno zmagala in da bodo opustili zdravljenje.)

Drugi zgovorni motiv je lik okostnjaka v skafandru, ki se pojavi v spotu za Blackstar. Lik "majorja Toma" iz pesmi Space Oddity je bil za Bowieja vedno pomemben, imel ga je za svoj talisman in se je k njemu vračal vso kariero, češ da je bil "prvi prepričljivi lik, ki ga je ustvaril na odru". Od te ugotovitve ni daleč do sklepa, da se je izgubljeni, v vesolju lebdeči astronavt Tom v tem sklepnem videospotu naposled vrnil domov in našel mir.

Dokumentarec, ki je premiero doživel januarja letos, ko bi Bowie praznoval 70. rojstni dan, pa vseeno svoj "koncept" petletke negira že v prvih petih minutah: popelje nas v leto 2003, torej v zakulisje Bowiejeve najdaljše in obenem zadnje koncertne turneje, s katero se je na pot podal po izidu albuma Reality. Člani njegove skupine se spominjajo, da ga tako srečnega niso videli še nikoli prej: Bowie je bil na odru svobodnejši, bolj sproščen, manj zavezan "liku" resnega umetnika. "Imel sem otročjo predstavo, da bom mrtev pri tridesetih," slišimo iz prve roke na posnetku nekega intervjuja. Ko se ta romantična vizija prezgodnje smrti ni uresničila, je staranje Bowieju prineslo svojevrstno obliko svobode: otresel se je pritiska, da bi moral nenehno šokirati ali si izmišljevati še bolj bombastične koncepte od glam rocka svoje mladosti. Turneja Reality je bila zato minimalistična, okleščena vsega odrskega spektakla. "Ni mi do tega, da bi ustvaril ogromen, teatralen šov ... Kar seveda ne pomeni, da ne bom požrl svoje besede. Del moje vloge zabavljača je, da vam nenehno lažem." No, to obdobje prešernosti se je sunkovito končalo, ko je Bowie na odru doživel lažji infarkt; posledično je prekinil turnejo, se umaknil iz javnosti in se – tako se je vsaj zdelo naslednjih deset let – dokončno upokojil.

"Popredalčkati ne bi hotel niti samega sebe," se spominja tudi Visconti. "Predstavljajte si, kako trapasto bi bil videti, če bi si pri 65 letih barval lase kričeče oranžno in nosil čevlje s platformo."

Zadnjih pet let torej funkcionira tudi kot filmski esej o nenehnih umetniških preobrazbah, ki pa pod bleščečimi opravami in osebnostmi skrivajo določeno kontinuiteto. "Težko se je zadržati, da ne načenjaš nenehno istih tem," na neki točki prizna tudi sam Bowie. "Seveda pa sem našel nekakšno nišo: vedno sem se ukvarjal predvsem z vprašanjem odtujenosti in občutkom, da si outsider, obrobnež." Prav zato je skušal z naslovnico albuma The Next Day zavestno subvertirati svojo javno podobo in pričakovanja javnosti. Čez slavno fotografijo z naslovnice čaščenega albuma Heroes sta z oblikovalcem Jonathanom Barnbrookom nalepila ogromen kvadrat in jo tako bolj ali manj izmaličila; geomegtrijski lik je privzel konotacijo brisanja, pozabe preteklosti. Barnbrook pred kamero prizna, da ni popolnoma verjel v tako avtorsko gesto; še na predvečer izida je imel pomisleke in zadržke - Bowie je bil tisti, ki ga je prepričal, da sta na pravi poti.

Njegove zadnje besede v filmu: "Mišji prdec"
Tematsko se dokumentarec Zadnjih pet let rahlo prekriva s prejšnjim projektom istega režiserja - v filmu David Bowie: Five Years (2013) je portretiral umetnikov ustvarjalni vrhunec v sedemdesetih. Slikovno gradivo se ponekod podvaja in vzporednice med "takrat" in "zdaj" so včasih povlečene na silo: različni obdobji povezuje samo Bowiejev breztelesni glas, njegove izjave, nabrane z vseh vetrov in iz različnih kontekstov.

Resnično čustveno moč film dobi v zadnje pol ure, v kateri elegične tone slovesa meša s prebliski sproščenega humorja. V odjavni špici nas nagradi z nenadkriljivim detajlom: Tony Visconti na studijskem posnetku himne Space Oddity odkrije Bowiejev komentar, šaljivo priznanje: "Mišji prdec." David Bowie je med snemanjem prdnil in potem to razglasil. Nobena situacija ni tako tragična, da bi se morali jemati čisto resno.

Ana Jurc

Najhuje bi se bilo ozreti v preteklost in razmišljati o vseh stvareh, ki bi jih lahko počel, in si misliti - zakaj nisem tega naredil?

David Bowie