Tudi 'Perči Gnus' ga še kdaj pokličejo ... Nazadnje se je to zgodilo na primer včeraj. Foto: RTV SLO/A. J.
Tudi 'Perči Gnus' ga še kdaj pokličejo ... Nazadnje se je to zgodilo na primer včeraj. Foto: RTV SLO/A. J.
Peter pravi, da je bilo pred tridesetimi leti v glasbeni industriji več drog in alkohola kot danes, ko 'hočejo biti vsi čisti profiji'. Foto: Photon
Pankrti: Dolgcajt
Nekateri so vse njihove albume po Dolgcajtu označili za mehkejše in premalo punkovske, kar pa Lovšina zdaj niti malo ne gane.

Peter Lovšin - tukaj bi skoraj napisali "legenda slovenskega punka", a nas je Pero opozoril, da legenda že ne bi hodila na spletne intervjuje (sploh pa ne v dopoldanskih urah) - je med obiskom klepetalnice izdal, da je trenutno njegova najljubša pesem Pankrtov Počitnice na morju (iz katere smo si sposodili tudi refren v uvodu).

Pankrti: 1. decembra v Hali Tivoli
Čeprav se Pankrti v njegovem CD-predvajalniku znajdejo le za praznike, njihova zgodba še ni končana: za prvi december so napovedali koncert v Hali Tivoli, potem pa "gredo pogledat še nekatera mesta naše stare države". Ne izključuje tudi možnosti kakega novega samostojnega albuma v bližnji prihodnosti. Na vprašanje, zakaj je Perči v zrelih letih "bolj pop kot punk", odgovarja, da zato, ker se časi pač spreminjajo.

Salonski anarhisti
18. oktobra 1977, ko so prvič nastopili (na Gimnaziji Moste), so bili prepričani, da se bo vse skupaj končalo pri prvem koncertu, "potem nas bodo pa prepovedali. Smo pa že naslednji dan igrali pred Radiom Študent in čez par dni v Beogradu - ne da bi se sploh spomnili, da smo kdaj mislili, da bomo igrali samo enkrat." No, če so v tridesetletni karieri pozabili še kaj drugega, so to opazili fotografski objektivi - Muzej novejše zgodovine v Ljubljani danes odpira retrospektivo, posvečeno Lovšinovim punk revolucionarjem.

To, da je njihova zgodba prišla v muzej, po Lovšinovem mnenju ne pomeni negacije "prave" anarhistične drže - Pankrti so namreč vedno gojili "bolj salonski anarhizem".

Punk še brca
Glede večnega vprašanja, ali punk torej je ali ni mrtev, se je Pero opredelil takole: "Mogoče bi rekel na pol mrtev. Tako kot smo najbrž vsi takoj po rojstvu." Vseeno pa slovenska glasbena scena dandanes ni tako porazna, kot bi morda lahko sodili, če bi samo gledali TV in poslušali radio: izpostaviti gre po njegovem predvsem Fake Orchestra, Magnifica, Orleke in Bitch Boyse.

Pa še zabaven podatek: če bi o njegovem "liku in delu" posneli igrani film (dokumentarni film so že ...), bi hotel, da ga igra Bob Dylan.

Ana Jurc