Tako pravi Peter Tomaž Dobrila o projektu Vzorčenja – Vnebovzetje, posvečenem 80. obletnici aprilske vojne, napada na Kraljevino Jugoslavijo, 6. aprila 1941, in okupacije Maribora, 7. aprila 1941, ter začetka vstaje in dneva upora proti okupatorju, 29. aprila 1941.

Pogled na del postavitve Vzorčenja – Vnebovzetje v ArtKIT-u. Foto: ArtKIT
Pogled na del postavitve Vzorčenja – Vnebovzetje v ArtKIT-u. Foto: ArtKIT

Integrirana postavitev, ki je bila na ogled v ArtKIT-u v Mariboru, je morala predčasno zapreti vrata zaradi nedavno zaostrenih ukrepov za zajezitev pandemije. Postavitev je vključevala Dobrilov interaktivni zemljevid letališč v Evropi in bližnji soseščini, poimenovan po ljudeh, ki so se rodili ali operirali v teh krajih. Svoja sveža dela so na povabilo avtorja projekta prispevali še Raša Dragoljub Todosijević, Vladimir Kopicl, Pierre Tol ter Mikhail Mizin in Slava Mizin. (Njihova dela si lahko ogledate na dnu intervjuja.)

Novonastalim delom se je priključila še skulptura Sizifa, ki jo je pisatelj, kipar in zgodovinar Tone Svetina ustvaril iz razstreljenih granat druge svetovne vojne in granitne kocke. Izbrano dokumentarno gradivo, ki ga hranita Muzej narodne osvoboditve Maribor in Muzej novejše zgodovine Slovenije, pa celoti dodaja zgodovinski kontekst.

Več v spodnjem intervjuju!


Peter Tomaž Dobrila je kulturni producent, med drugim tudi soustanovitelj mariborskega Kulturno-izobraževalnega društva Kibla (pod okriljem katere deluje ArtKIT) in intermedijski umetnik. Foto: Osebni arhiv
Peter Tomaž Dobrila je kulturni producent, med drugim tudi soustanovitelj mariborskega Kulturno-izobraževalnega društva Kibla (pod okriljem katere deluje ArtKIT) in intermedijski umetnik. Foto: Osebni arhiv

Kaj je osrednja ideja oziroma sporočilo projekta Vzorčenja – Vnebovzetje?
V Sloveniji je bil proces osamosvajanja, ki pravzaprav še kar traja, označen tudi s spremembami imen ulic in trgov. Kar je svojevrsten nesmisel. V drugem prizoru drugega dejanja Romea in Julije Williama Shakespeara Julija izkaže svojo ljubezen Romeu s stavkom: "To, čemur roža pravimo, dišalo bi prav tako lepo z imenom drugim." Trgi in ulice so ostale, imena so druga zaradi spreminjanja konteksta, ki je predvsem političen in zastavlja kar nekaj vprašanj. Na prvem mestu zgodovinskih in posledično geografskih vprašanj, zlasti pa enostavno bivanjskih in življenjskih, koliko je mogoče preživetje neki manjši skupini v skupnosti, kateri so minimalni okviri sobivanja različnosti, kaj pomenita solidarnost in toleranca v ekstremnih pogojih, ki eskalirajo v spore, spopade in vojne, kako se država kot vrhnja tvorba in dogovor vseh ljudi definira in identificira, na čem temelji in kam je usmerjena. Imena postajajo simboli, o katerih ne vemo skoraj nič. O nosilcih in nosilkah glavnih ulic in trgov nemara znamo kaj povedati, o bolj zakotnih manj.

Sporočilo je spodbuda k zavedanju o manipulaciji z imeni kot uporabnimi sredstvi za uresničevanje političnih agend, ne glede na posledice in žrtve ter – kako ironično – za doseganje t. i. zgodovinskih ciljev.

Peter Tomaž Dobrila

Osrednja ideja projekta je vprašljivost teh identifikacij z nazivi, pri čemer dodatne napletejo niti spreminjanja obstoječega namesto ustvarjanja novega, saj lahko vsaka oblast vse ustvarjeno poimenuje po sebi, staro pa prepusti zgodovini. A težava je, da je novoustvarjenega premalo za bohotenje, zato je treba še malo popravljati za nazaj, da bi bilo bolj prepričljivo. Letališč ni toliko, v vsaki državi nekaj, zato so njihova poimenovanja toliko pomembnejša za politiko, da nanje zvrne identifikacijo države in nacije.

Osredotočanje na letališča glavnih mest držav je bil izhodiščni poriv za lokalizacijo in internacionalizacijo postopkov, ki potekajo v vseh državah sveta, na mikro- in makroravneh. Mikroravni splošno niso dovolj poznane, makroravni so letališča. Kot blagovne znamke. Vpadljive in agresivne. Sporočilo je spodbuda k zavedanju o manipulaciji z imeni kot uporabnimi sredstvi za uresničevanje političnih agend, ne glede na posledice in žrtve ter – kako ironično – za doseganje t. i. zgodovinskih ciljev. Logika spreminjanja bivšega pa je inherentno totalitarna, ki ne more pripomoči k ničemur, razen k prevrednotenju lastnine. In za to gre. Ko politika žonglira z imeni minulih, živeči s priimki lastninijo.

Prihod nemške vojske v Maribor, 8. april 1941, Gosposka ulica. Foto: hrani Muzej narodne osvoboditve Maribor
Prihod nemške vojske v Maribor, 8. april 1941, Gosposka ulica. Foto: hrani Muzej narodne osvoboditve Maribor

Raziskovanju tematike in preizpraševanju posameznih točk ter vzpostavljanju njihove medsebojne soodvisnosti ste posvetili dve leti. Kako se je sploh porodila ideja za projekt in katera spoznanja bi izpostavili kot najbolj presenetljiva?
Ideja za projekt je nastala na številnih potovanjih na razne mednarodne projekte sodelovanja in gostovanja, predavanja, predstavitve, konference, simpozije, festivale, koprodukcije. Vzleti in pristanki nosijo nazive letališč, dana imena so odraz določenih zgodovinskih implikacij in realnih politik nekega obdobja. Kar poimenujemo danes, lahko nekdo preimenuje jutri ali pojutrišnjem. Razlogi niti niso pomembni, imena služijo identifikaciji oziroma kvaziidentifikaciji oblasti in so sredstva manipulacije množic.

Mariborski kulturbundovci na balkonu Rotovža po prevzemu oblasti, april 1941. Foto: Muzej narodne osvoboditve Maribor
Mariborski kulturbundovci na balkonu Rotovža po prevzemu oblasti, april 1941. Foto: Muzej narodne osvoboditve Maribor

Ne vem, kaj bi lahko izpostavil kot najbolj presenetljivo. Maribor je bil prvo okupirano mesto v Kraljevini Jugoslaviji. Na dan po bombardiranju, 6. aprila 1941, so vojaki iz Gradca že prešli avstrijsko-jugoslovansko mejo in 8. aprila vkorakali mesto, v katerem so 7. aprila 1941 oblast prevzeli kulturbundovci, zavzeli stari Rotovž, izobesili nemško zastavo in ukazali policijsko uro. Županstvo je prevzel Franz Brandstätter, policijo Gerhard Pfrimer. Nato je od 6. do 9. aprila 1941 veliko zavednih Slovencev in Slovenk zapustilo Maribor. Nemci so vdirali v stanovanja in zapirali tiste s svojih spiskov. Do 14. aprila 1941, ko je v Maribor prispel šef civilne uprave za Spodnjo Štajersko dr. Sigfried Uiberreither, so morali biti odstranjeni vsi slovenski napisi. Sedež si je uredil v prostorih tedanje Državne realne gimnazije, danes Prve gimnazije na Trgu generala Maistra, 15. novembra 1941 pa ga je preselil v Gradec.

Nadaljevalo se je čiščenje prebivalstva, z ubijanjem, nekateri so bili odpeljani v koncentracijska taborišča, mnogi pa izseljeni v druge jugoslovanske države. Tudi materina družina, ki je z nekajmesečnim dojenčkom – mojo mamo – morala v živinskem vagonu oditi v Sarajevo. Hvala gostoljubju tamkajšnjih Ljudi. Ded po očetovi strani je zaradi nasilja italijanskega fašizma leta 1927 prebežal iz Trsta, kjer se je šolal, v Maribor in si tukaj ustvaril družino. Hvala gostoljubju tukajšnjih Ljudi. Veliko naših sorodnikov so ubili oziroma jih je padlo v drugi svetovni vojni, ker so se uprli okupatorjem.

Bojan Ilich (1922–1941). Foto: Radio Maribor/Stane Kocutar
Bojan Ilich (1922–1941). Foto: Radio Maribor/Stane Kocutar

Maribor je tudi mesto začetka vstaje in upora proti okupatorju pri nas, ko so 29. aprila 1941 trije mariborski dijaki pod vodstvom Bojana Ilicha zažgali dva avtomobila nemške civilne uprave v Volkmerjevem prehodu. Zaprli so okoli 60 osumljencev in jih kmalu izpustili, saj jim niso mogli dokazati udeležbe pri požigu. Enega ključnih udeležencev akcije Bojana Ilicha je gestapo 7. avgusta 1941 aretiral. Po mučenju so ga 27. septembra 1941 – 11 dni pred 19. rojstnim dnem – ustrelili na dvorišču mariborskih sodnih zaporov.

Po nekaterih podatkih naj bi bil Maribor med drugo svetovno vojno najbolj bombardirano mesto v Jugoslaviji. V letih 1944 in 1945 je v skupno 29 bombnih napadih 1517 zavezniških letal odvrglo na mesto kar 15.793 rušilnih in zažigalnih bomb v skupni teži več kot 4750 ton. Ubitih je bilo 483 ljudi, med njimi 60 otrok, 352 pa ranjenih. Porušenih ali močneje poškodovanih je bilo 47 odstotkov vseh stanovanjskih zgradb, brez doma je ostalo več kot 4200 Mariborčanov in Mariborčank. Posledice razdejanj so vidne in jih čutimo še danes.

Projekt je preplet osebne zgodbe in posvetilo tukajšnjim prebivalcem in prebivalkam, staremu Rotovžu, kjer domuje tudi prostor za umetnost ArtKIT, ter kulturnemu in socialnemu Mariboru, ki je krvavel, a ne izkrvavel. Danes, ko je Slovenija edina država v svetu, ki jo z vseh strani obdajajo nekdanje nacifašistične države – Avstrija, Italija, Madžarska in Hrvaška – je Maribor z esenco sobivanja, tolerance in upora izjemen primer skupnosti, ki je preživela. Hvala vsem, ki ste k temu primogli – ta projekt je namenjen vam.

Balkon mariborskega Rotovža med 7. in 14. aprilom 1941. Foto: arhivsko gradivo
Balkon mariborskega Rotovža med 7. in 14. aprilom 1941. Foto: arhivsko gradivo

S svojimi deli pri projektu sodelujejo mednarodni ustvarjalci Raša Dragoljub Todosijević, Vladimir Kopicl, Pierre Tol ter Slava in Mikhail Mizin. Kako so pristopili k tematiki in kakšen je njihov prispevek k projektu?
Počaščen sem, da so se sodelujoči na razstavi odzvali vabilu. Vsak je prispeval svoje delo oziroma več del, kar sta storila Slava in Mikhail Mizin. Njihov pristop k tematiki je viden na razstavi. Slava Mizin je bila prva, ko je avgusta lani poslala deli Totaletališče in Letališče Atene, letos pa sta z Mikhailom Mizinom pripravila še Letališče Maribor in Pristanišče zrakoplovov Istanbul (Kolos Istanbula) na Bosporju. Raša Dragoljub Todosijević je ustvaril sliko Depresivna ali nova abstrakcija, Vladimir Kopicl je grafično postavil izreka: "Kdor prvi vrže kamen, s tem ni izpolnil norme za Olimpijado v Tokiju." in "Kdor sanja električne ovce, mu ni treba prvemu postati posthuman.", Pierre Tol pa je z glasbenim videom Stalno ponavljajoča se nočna mora ponazoril svojo nočno moro iz otroštva, ko je odraščal ob Letališču Schiphol, kjer so veliki reaktivci leteli tako nizko nad njihovo hišo, da je lahko videl vse podrobnosti izdelave ...

Tone Svetina, skulptura Sizif (razstreljene granate iz druge svetovne vojne, granitna kocka). Foto: ArtKIT
Tone Svetina, skulptura Sizif (razstreljene granate iz druge svetovne vojne, granitna kocka). Foto: ArtKIT

Našim novonastalim delom sem dodal skulpturo Sizifa, narejeno iz razstreljenih granat druge svetovne vojne in granitne kocke slovenskega pisatelja, kiparja in zgodovinarja Toneta Svetine. Že samo o njem bi lahko veliko povedal, najbolj je poznan kot avtor pretresljivega, hkrati fiktivnega in psevdodokumentarnega vojnega romana v treh knjigah Ukana, manj po unikatnih skulpturah, ki pa so edinstvene v svetu in bi si zaslužile celovito retrospektivo.

Njihovo sodelovanje je bilo ključno za izvedbo projekta, vsak prispevek je spodbujal razmisleke znotraj konstelacije kontekstov in določeval razmerja pri sestavljanju razstave. Zanimivo je bilo predvsem to, da so se novoustvarjena dela idealno uskladila z dokumentarnim arhivskim gradivom, ki sta ga po mojem izboru posredovala Muzej narodne osvoboditve Maribor in Muzej novejše zgodovine Slovenije. Vizualni, glasbeni in literarni elementi se sklapljajo v podajanju celovite podobe prostora-časa. Nekoč in danes z razmislekom v prihodnost. Z imaginarijem danega in s predvidevanjem mogočega. Z opozorilom.

Politične odločitve, omejitve in ukazi delujejo ravno na kolektivnem pozabljanju, na informaciji kot manipulaciji nezavednega, na ustvarjanju ’nove resničnosti’ kot zavestne kolektivne odločitve skozi nacionalne uresničitve in individualne koristi, čemur smo ponovno priče prav danes, v teh pandemičnih časih. Saj ta logika obstaja, odkar smo, enkrat pač manj, drugič bolj izraženo – in takrat stvari eskalirajo. V konflikte in vojne.

Peter Tomaž Dobrila

Sestavila se je zgodovinsko-futuristična in resnično-navidezna čitanka pretekle groze, ki grozi s stalnimi ponovitvami, če jo pozabimo. O tako rekoč sistematičnem pozabljanju, zavednem in nezavednem, sta pisala Sigmund Freud in Carl Gustav Jung. Freud meni, da človek ni gospodar niti v svoji lastni hiši zaradi procesov, ki se dogajajo na nezavedni ravni. Človeška duševnost je sestavljena iz dveh delov, zavestnega in nezavednega. Nezavedno pogosto spodbuja ljudi, da sprejemajo določene odločitve, tudi če jih ne prepoznajo na zavestni ravni. Človek se zaveda le manjšega dela dogajanja v svoji duševnosti kot tudi vzrokov za svoje delovanje, pretežni del pa je nezaveden. Jungova analitična psihologija je poskus uravnoteženja zavednih in nezavednih elementov naše psihe. Jung, ki se je opredeljeval za naravoslovca in dušeslovca in je v svoje delo vpletal tudi alkimijo, mistiko, vzhodno in zahodno filozofijo, astrologijo, je iskal povezave med filozofijo, religijo, alkimijo, sanjami, arhetipi in simboli. V psihoanalitični jezik je vtkal koncepte psihološke sence, kolektivnega in individualnega nezavednega, introvertnosti in ekstravertnosti, pojem anime oziroma animusa in definiral idejo arhetipa. Prispevke umetnic in umetnikov k projektu lahko tako rekoč beremo tudi iz teh izhodišč.

Proslava obletnice okupacije Maribora, 12. april 1942, zborovanje na Glavnem trgu (Adolf Hitler Platz). Zbirka Dienstelle, črno-beli negativ, 6 x 6 cm, inv. št.: Di631. Foto: Veit, hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije
Proslava obletnice okupacije Maribora, 12. april 1942, zborovanje na Glavnem trgu (Adolf Hitler Platz). Zbirka Dienstelle, črno-beli negativ, 6 x 6 cm, inv. št.: Di631. Foto: Veit, hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije

Tovrstna psihoanalitična dognanja so tudi okviri manipulacij z ljudmi. Politične odločitve, omejitve in ukazi delujejo ravno na kolektivnem pozabljanju, na informaciji kot manipulaciji nezavednega, na ustvarjanju t. i. nove resničnosti kot zavestne kolektivne odločitve skozi nacionalne uresničitve in individualne koristi, čemur smo ponovno priče prav danes, v teh pandemičnih časih. Saj ta logika obstaja, odkar smo, enkrat pač manj, drugič bolj izraženo – in takrat se stvari stopnjujejo. V konflikte in vojne.

Razstava ima več načinov kodiranja in branja. Prvi je, da ne pozabimo. Imenovanje letališč je moto razstave, umetniški koncept vzpostavlja introvertnost individualno nezavednega, zgodovinski kontekst pa odreja ekstravertnost kolektivno nezavednega, se pojem anime oziroma animusa kaže v humanem, v umetnosti, medtem ko arhetip vzbuja nasilje. Arhetip nacije se še kar naprej kotali, čeprav je v vseh zgodovinskih obdobjih razočaral. Saj je bilo tudi z drugimi, podobnimi grupacijami vsi-isti podobno. Za Junga je individuacija proces rasti in razvoja osebnosti prek številnih izkušenj življenja do dosege zrelosti in celovitosti. Kot lahko opazujemo, poslušamo in mislimo vizualno in literarno, umetniško in resnično, ustvarjeno in arhivsko, simbolno in dokumentarno, metafizično in fizično na razstavi.

Interaktivni zemljevid Vnebovzetje
najdete
tukaj.

Kaj prinaša vaš interaktivni zemljevid Vnebovzetje, kako je nastajal in čemu odločitev za to poimenovanje?
Začetni vzgib za zemljevid Vnebovzetje so bila moja potovanja po svetu in številna letališča, s katerih sem potoval. Vsako od njih ima tudi ime, nekatera po mestih, kjer so locirana, nekatera po zgodovinskih osebnostih. Vendar imajo države tudi svojo temno plat, bolj skrito zgodovino, ki jo v nekih obdobjih izvržejo na površje parcialni politični interesi, povezani z določenimi interesnimi skupinami, za katerimi je vedno kapital. Če se spustimo v raziskovanje, odkrijemo strašljivo omrežje, ki deluje tudi danes. Tudi pri reviziji zgodovine ne gre za nič drugega kot za tako rekoč čiščenje preteklosti. Z današnjimi sredstvi.

Z interaktivnim zemljevidom Vnebovzetje, delom razstave Vznebovzetje, problematiziram preimenovanje ulic, cest in trgov, ki smo jim bili priče v treh desetletjih Republike Slovenije, in ponujam roko vsem neumnim razpravam, ki so se odvijale v argumentacijo za nova imena in proti starim.

Peter Tomaž Dobrila

Zgodovine ne smemo brisati, saj je naša, v dobrem in slabem. Preteklosti se ne da spreminjati. Z interaktivnim zemljevidom Vnebovzetje, delom razstave Vznebovzetje, problematiziram preimenovanje ulic, cest in trgov, ki smo jim bili priče v treh desetletjih Republike Slovenije, in ponujam roko vsem neumnim razpravam, ki so se odvijale v argumentacijo za nova imena in proti starim. S svarilom, da se nikoli več ne zgodi, so letališča poimenovana po problematičnih osebnostih, diktatorjih, nacistih in fašistih, narodnih izdajalcih in morilcih, med katerimi so tudi kralji in predsedniki, ki so že umrli. Zato Vnebozvetje. Vznebovzetje pa, ker se danes obujajo ne samo njihove ideologije, ampak nastopajo kot osebnosti, njihova vloga se relativizira s politično vsiljeno diskusijo poimenovanj in preimenovanj kot zloveščih znanilcev katastrof. Vojne so najhujše človeške katastrofe, tako da so vsa letališča poimenovana po kreatorjih vojn, kar je tudi baza razstave.

Vnebovzetje naj bo prvi poriv, celota pa naj ostane predstava vsakomur, ki poklika vse povezave, s katerih lahko nadaljuje po lastnih vzgibih v vesolja informacij. Odleti v nebo in nekje pristane. Na nekem letališču v drugi državi, v drugačnem svetu, v tujem okolju. Mogoče so različne interpretacije, odvisno od naših anim in arhetipov, zavednega in nezavednega. Vsakdo jo zaznava drugače vsaj naj bi jo. Identifikacija s simboli enoumja nujno privede do katastrofe za vse, ne glede na pripadnost temu ali drugemu.

Sorodna novica Vrhovno sodišče razveljavilo obsodbo Rupnika

"Letališča so simboli premikanja in potovanj, odletanja in priletanja, poti in spoznanj. So tudi točke identifikacije. Poimenovanja letališč so ena teh. Vzleti in pristajanja nacije," ste zapisali v besedilu, ki spremlja razstavo. Ob kliku na brniško letališče se izpiše ime domobranskega generala Leona Rupnika, čigar obsodbo je vrhovno sodišče po 74 letih razveljavilo. Vam je znan še kak podoben ali primerljiv primer iz sedanjega časa?

Ni mi znan podoben primer kot Rupnikov pri nas. Nikjer. Čeprav se poskusi revizij gotovo dogajajo v marsikateri glavi. Nevarne postanejo, ko zavzamejo politične programe. Kar pomeni, da imajo kapital, ki jih v tem podpira. Ocenjevanje preteklosti je lahko individualno, glede na osebne izkušnje vsakogar, ko je kolektivno pa postane mnogo bolj sofisticirano, saj je treba upoštevati dobesedno vse zgodovinske študije in pričevanja. Kar je skoraj nemogoče. Ker tega nismo doživeli, a smo preživeli. Stanja takrat ne razumemo, sodimo lahko po delnih informacijah in lastnih interpretacijah ter se posledično identificiramo z manipulacijami. Zgodovina je bila in pustimo ji, naj počiva v miru. Četudi ga ni bila sama zmožna doseči. Poskusimo. S spoštovanjem umrlih, brez odkopavanj in revizij, obudimo jih lahko samo kot duhove preteklosti, sporov, vojn in uničevanj, s katerimi imamo dovolj in preveč opravka v sedanjosti, da bi se vračali v preteklost.

Zemljevid Vnebovzetje na razstavi v ArtKIT-u. Foto: ArtKIT
Zemljevid Vnebovzetje na razstavi v ArtKIT-u. Foto: ArtKIT

Imena letališč na zemljevidu Vnebovzetje zajemajo tako rekoč bele moške in skupine, ki so jih vodili. O njihovi zgodovinski vlogi se danes razpravlja, politike iz njih črpajo svoje politične programe, dejstva pa so, da je večina izmed njih umrla naravnih smrti, da so živeli do pozne starosti s pomočjo zaveznikov, ki so jim omogočili tako rekoč novo življenje, z drugo identiteto in tudi finančno skrbeli zanje, kar mi je bilo pri raziskovanju še posebej grozljivo. Mnogim niso nikoli mogli soditi, nekateri so storili samomor ali bili ubiti. Nekaterim so sodili po tistih zakonih in standardih kot tudi Rupniku, in mi to lahko sprejmemo ali ne. Nekatere so prijeli šele pred smrtjo in jih obsodili na dolgoletne kazni, ki jih seveda niso odslužili. Kakor koli, niti eno niti drugo ne pomaga. Zločinov in kazni ne moremo revidirati, čeprav se nekateri trudijo tudi z relativiziranjem in iskanjem posebnih okoliščin, dejstvo pa je, da so vsi mrtvi. Bolj ali manj.

Dragan Živadinov o predstavi Odilo. Zatemnitev. Oratorij.

Čemu odločitev za poimenovanje po Rupniku, in ne Odilu Globočniku, esesovcu slovenskih korenin, znanem kot snovalcu, graditelju in vodji številnih taborišč smrti, med drugim tudi vodji tržaške Rižarne in ne nazadnje tudi izumitelju plinskih celic, ki je veljal za enega najhujših rabljev v tretjem rajhu?
Pomislil sem tudi na Odila Globočnika, a se mi je Leon Rupnik zdel primernejši. Ta vseeno ima zgodovino, prvi je nima. Bil je samo zločinec. Rupnik je bil razcepljena osebnost. Rupnik je domobrancem poveljeval le navidezno, saj niso dovolili, da bi poveljeval vojaškemu delu formacije. Prepustili so mu civilno oblast v Ljubljanski pokrajini, vendar tudi to bolj simbolno. Na položaj pokrajinske ljubljanske uprave ga je postavil Friedrich Rainer na predlog škofa Gregorija Rožmana. V resnici je pokrajinsko upravo vodil nemški okupator. Neposredni nadzor nad Rupnikovim upravljanjem sta imela nemška svetovalca, esesovski general Erwin Rösener, ki je vodil policijski štab za boj proti partizanom, in Hermann Doujak, Rainerjev politični svetovalec za Ljubljansko pokrajino. Vsak svoj javni govor je moral Rupnik predhodno predložiti nemški cenzuri. Nemci so mu tudi določali, kdaj lahko nastopa v uniformi. Po ustanovitvi Slovenskega domobranstva konec septembra 1943 se je Rupnik razglasil za komandanta, a mu je Rösener ta naziv po nekaj dneh odvzel. Ali je to tudi prispodoba sedanjosti, si moramo odgovoriti sami.

Sorodna novica Straubi, umetniška dinastija, ki se je razkropila po Srednji Evropi

Kakšen pa je simbolni pomen umeščenosti razstave v prostor za umetnost artKIT, ki deluje v pritličju Rotovža?
Glavni trg je osrednji mariborski trg. Prvič se omenja leta 1315. Na Glavnem trgu se je vse od srednjega veka pa do prve polovice 20. stoletja odvijala živahna trgovska dejavnost. Na sredini trga stoji kužno znamenje s podobo Marije, ki je bilo postavljeno leta 1743 na mestu starejšega iz leta 1681. Izdelal ga je Jožef Straub po naročilu mariborskih meščanov in meščank v zahvalo za izginulo kugo v mestu. Mestna hiša ali Rotovž je bila zgrajena leta 1515. Sedanjo renesančno obliko je dobila med letoma 1563 in 1565. 17. novembra 1929 je letalo D-974 Raab-Katzenstein KL.1 Schwalbe ob izvajanju akrobacij trčilo v dimnik hiše in strmoglavilo na Glavnem trgu, pri tem sta se smrtno ponesrečila tajnik aerokluba Naša krila Ivo Šestan in tovarniški pilot Hans Müller. Glavni trg lijakasto prehaja v Koroško cesto. Ta s svojo parcelacijo in ohranjenimi hišami predstavlja mestno jedro Maribora.

Leta 1515 so na današnjem Glavnem trgu zgradili poznogotski Rotovž, ki so ga italijanski mojstri med letoma 1563 in 1565 renesančno prezidali. Iz tega časa izvira tudi balkon, okrašen z reliefom, na katerem je upodobljen mestni grb, obdan z dvema levoma in letnico 1565. Fasada je členjena s pilastri. Nad vhodnim delom stoji baročni stolpič s čebulasto streho, o njegovi gradnji pa priča zgodba, da je dal naročnik stolp zgraditi gradbenemu mojstru, a mu je namenil premalo zlatnikov, zato ta iz jeze stolpa ni zgradil v sredini. Stavbo so sredi 19. stoletja poznoklasicistično predelali, v letih od 1952 do 1954 pa obnovili v prvotni podobi. Posebej zanimiva je baročna dvorana, ki jo je s stropnimi štukaturami opremil Antonio Quadrio. Danes se uporablja za poroke in županove sprejeme.

Odsev Glavnega trga s kužnim znamenjem v vratih ArtKIT-a. Foto: Peter Tomaž Dobrila
Odsev Glavnega trga s kužnim znamenjem v vratih ArtKIT-a. Foto: Peter Tomaž Dobrila

V pritličju mariborskega Rotovža gostuje prostor za umetnost ArtKIT, ki je bil ustanovljen pred 20 leti. Mednarodni in medkulturni, dovzeten in interdisciplinaren, sprejemljiv in odprt za številne zamisli in ustvarjalne prakse umetnic in umetnikov iz Maribora, Slovenije, Evrope in sveta. Prizorišče dogodkov, razstav, koncertov, literarnih večerov, performansov, festivalov, včasih pa tudi podpora drugim organizacijam in institucijam pri izvedbi njihovih projektov. Informacijsko vozlišče, točka s prostim dostopom do spleta in Galerija na Glavnem trgu. Umetnost na mestu in v njem, v središču, epicentru.

Zaradi povedanega se je bilo lotiti postavitve tovrstne tematike v takšen prostor izjemna spodbuda in poseben izziv. Breme časa, prostora in mesta, razmere po svetu in pri nas, v Mariboru je sestavljala mozaik intermedijske postavitve, ki izhaja iz zemljevida Evrope in regije ter spleta zgodbe. V takšni konfiguraciji se sestavljajo posamezna dela. Realno in imaginarno, konkretno in abstraktno, s sliko, skulpturo, fotografijo, interaktivno spletno aplikacijo, besedo, videom, simbolom in zastavo. Gre seveda za enega najreprezentativnejših prostorov v Mariboru – osrednji in mogočen zunaj ter spoštljiv znotraj, ki ponosno nosi svojo patino. In je bil in bo svojevrsten simbol našega mestnega središča: Glavni trg z Rotovžem.

V obrazstavnem besedilu ste zapisali, da se v vzporednicah med umetniškimi deli in dokumentarnim gradivom "spletajo povezave med kulturami, ki ob uporabi različnih simbolov, a v podobnih ikonografijah, scenah in scenarijih z uniformiranjem izvajajo predstave unificiranja ljudi, da bi sledili enemu cilju: podjarmljanju množic in manipuliranju z njimi, da bi bili pripravljeni na uničenje drugega." Kateri od zgodovinskih primerov se vam v tem pogledu zdi še posebej izstopajoč?

Eksplicitni simboli preteklosti se prepletajo z večnimi temami človeštva in ljudi, depresijo in abstrakcijo, stalno ponavljajočimi se nočnimi morami, sizifovstvom humanosti in človeške pritlehnosti, religijo in absolutizmom, terorjem in nasiljem vseh vrst in končnim rezultatom – ubijanjem.

Peter Tomaž Dobrila

Ker ob poskusih turških vpadov in kugi še niso izumili fotografije in tega obdobja nimamo posnetega, je najbolj izstopajoče obdobje nacizma, ki na razstavi vizualno bode v oči. Takratno obdobje je bilo tudi najbolj nasilno v Mariboru, najbolj krvavo. V mestu je ena skupina na drugo izvajala genocid in kulturocid – ubijanja, koncetracijska taborišča in izseljevanja. Eksplicitni simboli preteklosti se prepletajo z večnimi temami človeštva in ljudi, depresijo in abstrakcijo, stalno ponavljajočimi se nočnimi morami, sizifovstvom humanosti in človeške pritlehnosti, religijo in absolutizmom, terorjem in nasiljem vseh vrst in končnim rezultatom – ubijanjem. Nesmiselno tekmovanje in fikcija zmage je primer vseh poskusov prevlade enih nad drugimi – in to je izstopajoče. Bilo je, je in bo. Da se zavedamo in pravočasno ukrepamo, tukaj in zdaj. Ni treba postati postčlovek, da dojamemo, da se zavemo lastne pomembnosti, odločitev, ravnanja, vloge, ki si jo namenjamo, brez preračunljivosti in navijaštva. Če že mora biti športno navijanje, naj ne bo političnega, ampak razmislek, kar je tudi osnova mojega dela.

V tem besedilu lahko preberemo tudi, da se moramo na splošno "pripraviti na novo globalnost – prestrašiti (pritegniti) nacionalizem in domoljubje razsvetljene Evrope, ki še ni postala razsvetljena." Kako naj po vašem torej potekajo te priprave in kakšna naj bi bila razsvetljenost sodobne Evrope?
Svetovljanska. Solidarna. Socialna. Upoštevajoča. Domača. Tuja. Naša. Skupna. Kulturna. Razmišljujoča. Skrbna. Spoznavajoča. Učeča. Odstirajoča. Odpirajoča. Odkrivajoča. Sodelovalna. Poskušajoča. Eksperimentalna. Raziskovalna. Znanstvena. Humana. Prepletajoča. Osebna. Intimna. Čutna. Čustvena. Srčna. Umetniška. Priprave potekajo, na pripravah smo vsi in bodimo pripravljeni. Čim prej. S prvo in zadnjo lekcijo: da ne pozabimo in da se nikoli več ne ponovi.

Mikhail Mizin, Slava Mizin: Pristanišče zrakoplovov Istanbul (Kolos Istanbula) na Bosporju, 2021 Foto: Mikhail Mizin/Slava Mizin
Mikhail Mizin, Slava Mizin: Pristanišče zrakoplovov Istanbul (Kolos Istanbula) na Bosporju, 2021 Foto: Mikhail Mizin/Slava Mizin
Mikhail Mizin, Slava Mizin: Letališče Maribor, 2021. Foto: Mikhail Mizin/Slava Mizin
Mikhail Mizin, Slava Mizin: Letališče Maribor, 2021. Foto: Mikhail Mizin/Slava Mizin
Slava Mizin: Totaletališče, 2020. Foto: Slava Mizin
Slava Mizin: Totaletališče, 2020. Foto: Slava Mizin
Slava Mizin: Letališče Atene, 2020. Foto: Slava Mizin
Slava Mizin: Letališče Atene, 2020. Foto: Slava Mizin
Raša Dragoljub Todosijević: Depresivna ali nova abstrakcija, 2021. Foto: Raša Dragoljub Todosijević
Raša Dragoljub Todosijević: Depresivna ali nova abstrakcija, 2021. Foto: Raša Dragoljub Todosijević
Vladimir Kopicl: Kdor prvi vrže kamen, s tem ni izpolnil norme za Olimpijado v Tokiju. Kdor sanja električne ovce, mu ni treba prvemu postati posthuman, 2021. Foto: ArtKIT
Vladimir Kopicl: Kdor prvi vrže kamen, s tem ni izpolnil norme za Olimpijado v Tokiju. Kdor sanja električne ovce, mu ni treba prvemu postati posthuman, 2021. Foto: ArtKIT
Pierre Tol: Stalno ponavljajoča se nočna mora