Aleksandar Hemon je verjetno eden redkih pisateljev na svetu, ki mu je uspel velik met zunaj svojega jezikovnega območja. Sarajevski pisatelj je svetovni sloves dosegel, potem ko se je tik ob začetku vojaškega obkoljevanja Sarajeva znašel v Chicagu in tam tudi ostal. Tako že skoraj 30 let od blizu opazuje ameriško družbo skozi oči pripovedovalca zgodb, tako resničnih kot neresničnih.

Pogovarjala sva se konec maja, ko so bili protesti v Združenih državah Amerike še omejeni na Minneapolis. Hemon pravi, "da se nasilje nad temnopoltimi prebivalci dogaja že od nekdaj. Nov je le kontekst. Epidemija, Trump in trumpizem. Gibanje Black Lives Matter oziroma Temnopolta življenja štejejo je v razmahu od umora Michaela Browna v Fergusonu leta 2014."

Protesti v Minneapolisu so izraz dejstva, da politični sistem ni primeren, dodaja Hemon. "Ne samo to, služi namreč moči in kapitalu in ne prebivalcem. Ljudje, ki protestirajo, nimajo drugega načina, kot da izrazijo svoj bes na ulici. Sam se ne bi šel takšnih protestov, ampak obsojati nasilje na ulici, medtem ko policija redno ubija prebivalce brez kakršnih koli posledic, ima veliko večje posledice v svoji protizakonitosti.”

Poslušajte celoten intervju:

Kako vidite to označevanje ljudi ‒ predvsem na družbenih omrežjih se ljudje dobesedno obmetavajo z neverjetno vulgarnimi in sovražnimi besedami? Zdi se, kot da meje dobrega okusa ne obstajajo več.

Oblika javnega prostora se je z družbenimi omrežji spremenila. Včasih je bil javni prostor v časopisu ali v dejanskem prostoru. Pomemben je bil fizični prostor, v katerem so se ljudje združevali. Bili so prisotni drugače. Družbena omrežja dovoljujejo anonimnost na veliko načinov, kar osvobaja neke resne nagone v ljudeh. Lahko rečejo nekaj, kar bi jih drugače bilo sram povedati v živo. Tudi sam sodelujem na omrežjih. Izbrisal sem si sicer profil na Facebooku, na Instagramu objavljam le fotografije, imam pa tudi Twitter. So pa družbena omrežja odprla vrata številnim psihopatom in sociopatom, z Donaldom Trumpom na čelu.

Ko vas sprašujejo po negativnih pojmih, trendih v družbi, recimo nacionalizem, ksenofobija, rasizem, fašizem ‒ vedno na koncu pridete do “čistosti”. Zakaj je to v človeku ves čas tako prisotno? Zdaj v času vsesplošne panike glede fizične čistoče, umivanja rok in razkuževanja, a se hitro lahko pojavi tudi panika po družbeni čistosti.

V vsakem nacionalističnem projektu, vključno s fašizmom, obstajata fantazma in mit o nečem, kar je "čista nacija". Potem se je v tej mitologiji zgodilo nekaj, da je ta čistost postala kontaminirana. So to jezik, kultura zaradi prisotnosti tujcev, okupatorji, judje, Romi, Bosanci? To je eden od simptomov vsakega nacionalizma. To je določena želja po mitološki zgodovini, ko je bil nekoč narod čist in popoln. Posledica tega so operacije, kot so recimo vojne v nekdanji Jugoslaviji, da se ta čistost spet vzpostavi z nasiljem, etničnim čiščenjem in genocidom. Tako se tudi fizična čistost, ki je nujno potrebna v boju proti covidu-19, postavlja v ta kontekst. V ZDA različni rasisti, trumpisti in idioti obtožujejo Kitajsko, da je virus nastal v laboratorijih Vuhana. To je ponavljanje mita o nečistih tujcih, imigrantih. Zdaj so Američani azijskega rodu velikokrat v nevarnosti. Ljudje jih na ulicah napadajo fizično in verbalno. V svojem rasizmu obtožujejo skupino ljudi, ki jih je skoraj dve milijardi, da so odgovorni za prenos nečistosti v ameriško družbo. To je ista retorika kot takrat, ko so bili Judje v prednacistični Nemčiji obtoženi, da kontaminirajo nemško družbeno telo. Nečistost imigrantov po begunskih kampih v Evropi je tudi del teh obtožb. Za proizvodnjo nacionalistične enotnosti potrebujete nasprotno kategorijo, ki v primerjavi z našim narodom ni čista.

Vaš opus obsega različna dela, od romanov do kratkih zgodb, esejev, scenarijev … Ves čas se sprehajate na meji resničnega in skačete iz fiktivnega v nefiktivni svet ter nasprotno.

V našem jeziku besedi fikcija in nefikcija prevzemamo iz angleščine. V južnoslovanskih jezikih namreč besed, ki so ekvivalent fikciji in nefikciji, ne poznamo. Mi smo to prevzeli. Ko so se moje knjige prevajale v bosanski jezik, sem urejal prevod in takrat smo morali besedi fikcija in nefikcija odstraniti, saj prevoda zanju ni. Ugotovil sem, da je najbližji izraz nefikciji "resnična zgodba". To pomeni, da je glavna kategorija, v kateri je ogromno variacij, naracija. Pripovedovanje zgodb. To, kar mene zanima, ko pišem, so zgodbe. Nekaj zgodb si moram izmisliti, nekaj pa si mi jih ni treba, ker so že končane, imajo narativno strukturo, brez mojih dodajanj in olepševanj. Poiskati moram samo način, da jo povem. Razlika je torej samo tehnična. V primerjavi z novinarstvom, zgodovino ali znanostjo deluje samo v književnosti. Kar nas zanima v književnosti, je pripovedovanje zgodb. Ni treba, da smo izvor dejstev.

Sredi maja je bila v sarajevski katedrali Srca Jezusovega organizirana maša kot del komemoracije za pliberške žrtve. Dogodek je precej razburil Sarajevčane, ki so s protestom na isti dan opozorili na ljudi, ki so trpeli in bili ubiti med ustaškim režimom. Ostro so se odzvali številni bosanskohercegovski intelektualci, kulturniki, tudi vi.

Najprej sem bil jezen, da se nekaj takega sploh dogaja v Sarajevu. Ker avstrijska država iz določenega razloga ni dovolila zbiranja fašistov na svojem ozemlju, se je to potem zgodilo v sarajevski katedrali, ki je nam Sarajevčanom zelo pomembna. Mi je bilo pa zelo všeč, da so se moji prijatelji zbrali v protestu proti poveličevanju fašizma. Kar mogoče ni bilo vidno na prvi pogled, sploh če ne spremljate politike BiH-a. To je bila namerna provokacija z zelo specifičnimi političnimi cilji znotraj bosanskohercegovske politične scene. Natezanje med etničnimi skupinami in političnimi strankami v Bosni in Hercegovini s HDZ-jem na čelu. To je bila namerna provokacija. To je bil prst v oko sarajevski antifašistični tradiciji. Če bi bil v Sarajevu, bi bil na teh protestih.

Komu je v interesu, da se na Balkanu ‒ še posebej v Bosni in Hercegovini vzdržuje napetost?

To je v interesu tistih, ki so na oblasti. Celotna legitimnost nacionalnih strank v Bosni in Hercegovini in na širšem prostoru je zasnovana na diskurzu sovražnika, ki je vedno pripravljen, da napade. Sovražnik, ki nikoli ne spi. Glavna trditev in obljuba nacionalnih in nacionalističnih strank sta, da bodo zaščitile pripadnike svojega naroda pred nekim drugim narodom. Kar pomeni, da drugega uspeha ni. Prepričujejo nas, da so na oblasti zato, ker je pod vprašajem obstanek njihove nacije. Zato jih recimo malverzacije in korupcija ne bodo nikoli mogle odstraniti z oblasti. V Bosni in Hercegovini je to v ustavi, ker je Daytonski sporazum takšen, kakršen je. Njim najbolj ustreza napetost. V globalnem smislu je Balkan že od nekdaj zanimiv Putinu in ruski ekspanzionistični politiki. Niso pa recimo oni izvor teh napetosti. Izvor tega je to, da nacionalizem omogoča obstanek na oblasti. Spominjam se nekih volitev v BiH-u pred 10 leti, se mi zdi, takrat sem se vozil po državi. Volilni slogani HDZ-ja, pa niso neka izjema, so bili na primer: Zadržimo doseženo! in Ne dajmo svojega!. To so popolnoma prazni slogani, ki ničesar ne obljubljajo in proizvajajo. Imajo smisel samo v povezavi z nekim drugim. V Bosni in Hercegovini imamo za nekoga, ki je neumen, prispodobo, da so njegovi možgani kot črta na sredini aspirina. Nacionalizem operira na tej ravni, omogoča eno samo misel, vse preostalo vidi kot propagando.

Letos mineva tudi 25 let Daytonskega sporazuma. Kako ga vi vidite?

Daytonski sporazum je bil napisan v smislu, da je začasen. In da bodo narodi, ki so dosegli premirje, napisali skupaj novo verzijo tega sporazuma in poiskali nov način sobivanja. Mogoče je bil to optimizem ali pa je bilo nepoznavanje razmer, mogoče pa tudi neumnost. Ampak Daytonski sporazum, ki je definiral narode kot ustavne, kot enote, politične in zgodovinske, ki prinašajo odločitve o tej državi, de facto omogoča nacionalnim strankam, da so na oblasti v nedogled. Da bi se to spremenilo, bi si morale te stranke onemogočiti svoje vladanje. Kar se seveda ne bo nikoli zgodilo.

Način, da se Daytonski sporazum spremeni, obstaja. Vse skupaj se mora razrušiti, česar sicer ne zagovarjam. Bi se pa potem lahko napisala nova ustava, kot so se v Jugoslaviji pisale vsakih nekaj 10 let.

Koliko je poseben ta duh, duša Balkana? Je tukaj na tem območju res neka določena mistika, živeča mitologija?

Balkan je resničen zgodovinski geografski prostor. Kot vsak drug takšen prostor ima možnost, da se ves čas spreminja. Tako kot država, v kateri je ogromno zapletenih ljudi, med katerimi so fašisti, antifašisti, klerofašisti, progresivni ljudje in tako naprej. Ko nekdo Balkan označi za prostor, "večno balkanski", je to čisti orientalizem. Prav tako pa pomeni, da ne glede na to, kaj delamo, je sprememba nemogoča. Sam pa mislim, da so spremembe mogoče, čeprav je to zelo težko. Ampak so mogoče, tako na državnem kot na individualnem področju. Balkan ni usoda. Lahko je usoda samo ene generacije. Balkan pred drugo svetovno vojno in po njej je popolnoma nekaj drugega. Enako pred razpadom Jugoslavije in po njem. Spreminja se na različne načine, tako kot ves preostali svet. Razloga, zakaj so spremembe tako težke, pa sta tudi Daytonski sporazum in nagnjenost nacionalistov k lažem, mitološki zgodovini in trditvam, da je narod večna kategorija. Kar pa seveda ni in nikoli ne bo.

Kakšen odnos imate do Evrope oziroma evropske ideje?

Evropska ideja je dobra. Kadar se pojavi zgodovinska priložnost, kjer je manj mej, kjer so ljudje različnega rodu zmožni medsebojno sodelovati, je to dobro. Resnica pa je v tem, da je zahodna Evropa sama prestala svoje procese etničnega čiščenja. Zato jim je bilo po drugi svetovni vojni lažje dojemati Balkan kot nekaj, kar je zunaj Evrope. Ne želim vpletati odgovornosti Evrope v zvezi s tem, kar se je dogajalo na Balkanu. Niti se nočem spuščati v sposobnost Evrope, da se spoprime s problemom, ki je bil v dobrem delu pogojen z rasizmom. Ali pa opisovanje Balkana kot divjaške Evrope v primerjavi z zahodno. Evropa je dobra ideja, ampak je nestabilna zaradi tega, ker ima veliko delov. Ko so oblikovali skupen ekonomski in politični cilj, so bili zelo navdušeni. Medtem ko zdaj ... Mislim, da se je Evropa katastrofalno odzvala tako politično kot zgodovinsko in moralnoetično na val beguncev, ki so v Evropo prišli v drugi polovici preteklega desetletja ... s tem je začela slabeti ideja Evrope ... Evropa se je v svetu pokazala kot fundamentalno rasistična tvorba. Istočasno je tudi ohrabrila fašiste, kot so Orban in morda Janša, ter podobne, ki legitimizirajo nacionalistične projekte, ki so zdaj postali lažje zamisljivi v tem kontekstu Evrope.

V Sarajevu je sredi maja odmevala Bella Ciao … imate vi kakšno priljubljeno pesem upora?

Bella Ciao je odlična pesem, ker ima tradicijo, ki so jo izvajali celo Pankrti, če se prav spomnim, ki so pomembna skupina moje generacije. Sam sem pa vedno občudoval pesem Konjuh planinom, ki je nastala za stavko rudarjev pri Tuzli. Ima seveda tudi svoje mesto v komunistični mitologiji, ampak ni bila temu namenjena. Bila je spontani izraz nezadovoljstva delavcev. Zelo podobno, kot se dogaja v Združenih državah Amerike.

Epidemija je močno zarezala tudi v akademski svet. Na ameriški univerzi Princeton, kjer že nekaj let predavate, so vam v drugi polovici marca naročili, da ostanete doma. Drugi del semestra ste tako svoje dolžnosti opravljali po spletu.

Princeton je ponosen na svojo tradicijo in daje ogromno vrednost fizični prisotnosti študentov in profesorjev v istem prostoru. Iz oči v oči. V tem hipu še vedno ne vemo, kakšna bo prihodnost. Predsednik univerze je objavil pismo o tem, da se Princeton ne bo odpovedal osnovni obliki akademskih predavanj. Vsi tako pričakujemo, da se bomo v nekem trenutku vrnili v predavalnice in sedeli v istih prostorih s študenti. Moja predavanja ‒ predavam tako imenovano kreativno pisanje ‒, nikoli nimajo več kot 10 študentov. Imajo pa na univerzi predavanja, ki jih obiskuje po 200 študentov. Ta velika predavanja bodo zato bolj zapletena za izvedbo, dokler se ne proizvede cepivo. Menim, da je bistvena stvar v izobraževanju to, da so ljudje prisotni v istem prostoru. Že dolgo si sicer pomagamo s spletom. A vseeno mislim, da je izobraževanje zunaj fizičnega prostora in brez prisotnosti drugih človeških bitij oslabljeno in ni legitimno.

Čeprav ste pisali in bili novinar še v času bivanja v Sarajevu, vas je širni svet spoznal šele, ko ste začeli pisati v angleščini. Pravite, da je to dolga zgodba.

V svojem maternem jeziku sem že dolgo pisal, po večini novinarska besedila, nekaj poezije in proze. Potem sem se spomladi leta 1992 znašel v Chicagu. V Sarajevo bi se moral vrniti takrat, ko so ga začeli oblegati. S tem pa se je začela tudi vojna v Bosni in Hercegovini. Nisem bil pripravljen ostati v Združenih državah Amerike. Nisem imel denarja, nisem imel dela niti kakšnih zvez. Zato sem nekaj let, medtem ko je bila vojna v Sarajevu, delal za minimalno urno postavko vse mogoče. Boril sem se za preživetje. Sem se pa v nekem trenutku odločil, da se ne bom mogel izogniti temu, da ne bi pisal v angleščini. Ugotovil sem, da bom dolgo živel v Ameriki in da bo jezik vsakodnevnega življenja angleščina. Ko sem se začel intenzivno učiti, sem si postavil petletni rok, da napišem zgodbo v angleščini, ki bi lahko bila nekje objavljena. To mi je uspelo že v treh letih. Napisal sem zgodbo z naslovom Sorgejev vohunski obroč, ki je tudi v knjigi Vprašanje Bruna. Potem sem pisal tudi še druge zgodbe in po nekem času sem imel knjigo. Nekaj zgodb je bilo objavljenih v književnih časopisih. Potem pa je neka newyorška agentka prebrala mojo zgodbo v enem od teh časopisov in se odločila, da bo poskrbela za mojo kariero. Tako je prodala mojo zgodbo reviji New Yorker in tudi mojo knjigo založniku. Od takrat imam književno kariero v Ameriki.

Kaj vse prinaša pisanje za New Yorker?

New Yorker je ugledna revija, z bogato književno zgodovino. Tu so objavljali Salinger, Hemingway, Nabokov in Toni Morrison, vsi veliki ameriški pisci in pesniki ... in ja, jaz. Ter na desetine drugih piscev, ki so pomembni. Včasih so skoraj vsi pomembni ameriški časopisi objavljali književno prozo na svojih straneh. New Yorker je ena izmed zadnjih revij, ki, čeprav objavlja politična in kulturna besedila, skrbi tudi za objave književnih besedil. To je institucija ameriškega novinarstva, istočasno pa tudi institucija ameriške književnosti. Zelo prestižna. Sam objavljam tam že več kot 20 let. Zdaj ne več tako pogosto, saj že nekaj časa ne pišem kratkih zgodb.

Zadnja leta sodelujete z Lano Wachowski, avtorico znanstvenofantastične distopije Matrica. Skupaj s scenaristom Davidom Mitchellom ste se podpisali pod novi, četrti del Matrice. Novi svet po epidemiji ima zagotovo povezavo s filmom, a je scenarij končan in se ga ne da več spreminjati.
Trilogija Matrice je zagotovo ena od pomembnejših kulturnih mejnikov tako v ameriški kot svetovni kulturi. Med mojimi študenti na Princetonu so nekateri tako mladi, da Matrice niso nikoli videli, ampak kljub temu citirajo stavke ali trenutke iz filmov. Ta trilogija se je tako zarila v skoraj vse pore kulture.

Kakšno je sodelovanje z Davidom Mitchelom?

David Mitchell je izjemen pisatelj in miren človek. Z njim, prav tako pa z Lano, se zelo dobro razumemo in v marsičem strinjamo. Obožujem ju kot človeka in kot umetnika. Razmišljamo tudi o naslednjem projektu, a vse se je ustavilo zaradi epidemije. Tudi snemanje četrtega dela Matrice.

Ostro ste se odzvali na podelitev Nobelove nagrade za književnost avstrijskemu pisatelju Petru Handkeju. Za New Yorker ste takrat zapisali, da je Handke Bob Dylan opravičevalcev genocida, komite Nobelovih nagrad pa obtožili, da je s to nagrado pokazal, da ve zelo malo o literaturi in svetu, v katerem živimo.

Bi sprejeli Nobelovo nagrado za književnost?

Dvomim, ali bi sploh bil izbran. O tem ne razmišljam ravno veliko. Niti me to ne zanima tako podrobno. Bil sem zelo jezen, ko je nagrado dobil Peter Handke, o tem sem veliko govoril, zato sem verjetno precej "priljubljen" v komiteju. A obstaja še ena druga stvar, ki se je zgodila že pred Handkejem in drugimi škandali. Komite Nobelovih nagrad in tisti, ki se tam ukvarjajo s književnostjo, niso zmožni dojeti dvojezične in večkulturne književnosti. Še vedno so posvečeni konceptu književnosti iz 19. stoletja, ko so bili pisatelji omejeni samo na svoj jezik in svojo kulturo. Zato jim je vsak, ki ne piše v svojem jeziku in svoji kulturi, sumljiv. V zgodovini Nobelovih nagrad so vsi pisatelji enojezični. Enojezični in enokulturni. Če se bodo v naslednjih nekaj letih zamenjale te generacije komiteja, tam sedijo neki Švedi, ki mogoče znajo samo še angleško, se bo mogoče to spremenilo. Ampak jaz, no, ne samo jaz, temveč več sto pisateljev po svetu, kar je ta hip najzanimivejše v književnosti, nima možnosti, da bi jih izbrali za Nobelovo nagrado. Ker so večjezikovni, večjezični in večkulturni.

Pravite, da obožujete šport. Ko so se znova začeli prenosi nogometnih tekem, se vam je menda zdelo, kot da ste sredi puščave zagledali oazo?

Mi je pa težko gledati tekme brez gledalcev, navijačev, ker tekma deluje kot trening. Nogomet spremljam in gledam v vsaki mogoči obliki. Predvsem me zanima njegova kakovost. Zelo čudno je, ker potekajo tekme zdaj brez navijačev, slišijo pa se vzkliki trenerjev in sodnikov, saj igrajo na praznem stadionu. Spremljal sem tekmo med Borrusio Dortmundom in Bayernom iz Münchna, vmes pa so predvajali glasove navijačev, kar je bilo zelo neobičajno. Tako so bili to fantomski navijači, ki se jih sliši, ampak ne vidi.

Trenutno en najbolj priljubljenih športnih dokumentarcev je Last dance ‒ Zadnji ples ‒ o dinastiji Michaela Jordana. Vi ste se v Chicago preselili ravno, ko se je povzpel do drugega prstana v košarkarski ligi NBA. Ste ga kdaj videli igrati?

Chicago Bullse sem spremljal že v Sarajevu leta 1991, ko so igrali v finalu proti Los Angeles Lakersom. Ko sem prišel v Chicago, so v tisti sezoni Bullsi v finalu premagali Portland Trailblazerse. Nekako mi je uspelo dobiti vstopnico za eno tekmo proti Portlandu. Niti ni bilo sedišče, ampak stojišče, pod stropom dvorane. Tisto tekmo so Bullsi izgubili, ampak so na koncu finalno serijo dobili s 4 proti 2. Vse to sem spremljal. Od prvega dne, ko sem prišel, sem strasten navijač Chicaga v ligi NBA. Kar nekajkrat sem bil na tekmah in sem videl igrati tudi Michaela Jordana, zato sem ob gledanju serije Zadnji ples znova doživel to evforijo.

Bilo je neverjetno. To je bila še stara dvorana, imenovana Chicago Stadium. Dvorana je bila vedno polna in pravi pekel vročine, vlage in hrupa. Izjemno.

Kakšen je bil recimo vaš odnos do Tonija Kukoča?

Bil je moj najljubši igralec nekdanje Jugoslavije. Spominjam se ga, ko je igral še za mladinsko reprezentanco, ko je v finalu na Dunaju proti Sovjetski zvezi zadel 11 metov za tri točke od 12 poskusov. Ko je Toni Kukoč prišel k Chicago Bullsom, je bilo zame nekaj nepredstavljivega. Bil sem izredno ponosen.

Zelo vas je zaznamovala vaša družina, kar je razvidno že iz naslovov nekaterih vaših literarnih del. Eno zadnjih nosi naslov Moji starši: uvod. O družini veliko pišete tudi v Knjigi mojih življenj. Tako vaš oče kot mama prihajata iz velikih družin. Pripovedujete, da so siromašni ljudje v nekdanji Jugoslaviji imeli veliko otrok. Iz različnih socioloških razlogov, od tega, da ni bilo kontracepcije, do možnosti za preživetje ...

Ko jaz rečem družina, ob tem pomislim na svojo mamo, očeta in sestro ali svojo družino: ženo in otroke. Je pa to lahko tudi ogromna skupina ljudi, s katerimi sem povezan. Nekaterih ne vidim prav pogosto niti nisem z njimi tako zelo povezan. Ampak si z njimi delim neke izkušnje in skupno zgodovino. Ne mislim samo politične zgodovine, ampak dejanske korenine. Moji so prišli z območja, ki se danes imenuje Ukrajina, še takrat ko je bila Avstro-Ogrska. Tako si s temi sorodniki delimo zgodbe, zgodovino. Tako ožja kot širša družina sta izjemno pomembni za socializacijo človeka. Popolnoma mogoče se je tudi izogniti omejitvam družine. A vsi smo lahko boljši, kot smo. Ne glede na to, kaj nam je dano ob rojstvu: narod, nacionalnost, državljanstvo, družina, spolna usmerjenost, kar koli od tega. Vsak od nas je lahko boljši, kot je.

Kdaj je bila zadnja in kdaj bo naslednja hemonijada?

Zadnja hemonijada, tista najbolj znana, je bila še pred vojno na Balkanu, na Vućijaku pri Prnjavorju v Bosni in Hercegovini. Sicer pa moji starši zdaj živijo v Hamiltonu v Ontariu, 40 kilometrov iz Toronta. Tam je v bistvu več kot 100 članov moje družine po očetovi strani. To so Hemoni. Štiri ali celo pet generacij jih je že. Več let so se srečevali, zdaj pa že nekaj časa ne. Hemonijade so v Kanadi trajale dolgo. Manj jih je tudi, ker je to ogromno ljudi, ne morejo tako lahko najti prostora, da bi se dobili. In če/ko bo naslednja hemonijada, bo to verjetno v Kanadi.

Pred 10 leti ste za New Yorker napisali zgodbo o tem, kako je babica včasih za širšo družino pripravljala boršč. Podrobno opišete nabiranje vse mogoče zelenjave, medtem ko so drugi delali na polju, kuhanje boršča v neznosni poletni vročini in tudi kapljice babičinega znoja, ki so se izmuznile v ogromen lonec, ki ga je prinašala na mizo, ob kateri se je nekoč zamenjalo več kot 40 ljudi. Kdaj ste ga jedli nazadnje?

Boršč pripravljam sam. Tako da niti ni tako dolgo, odkar smo ga jedli. Ni tako neobičajna jed. Vedno ga pripravljam v velikem loncu. Potem povabimo sosede in prijatelje. Ne da se ga pripravljati v majhnih količinah. Nisem ga pripravljal od takrat, ko se je začela izolacija, ker ga ne moremo z nikomer deliti. Boršč je vrsta hrane, ki se mora deliti z družino in sosedi.

Kdaj ste opazili, da se je vaše življenje spremenilo?

Zelo neugodno je spremeniti sarajevski način življenja. Sarajevo je majhno mesto. Oblikovano je tako kot številna druga mesta na Balkanu in v Evropi, kjer so pomembni javni prostor, fizični prostor, ulice, kavarne, restavracije, koncerti itd. Vse je dosegljivo peš. Podobno je v Ljubljani, ki mi je zelo pri srcu. Lahko se sprehodiš od enega konca do drugega in se srečaš z ljudmi na ulici. Chicago je velik skoraj kot celotna Bosna in Hercegovina. Težko je priti celo z avtom z enega konca na drugega. Sarajevo, tako kot Ljubljana, je strukturalno podobno velikim mestom v Ameriki. Imajo vse stvari, ki jih imajo ameriška mesta. Od športnih moštev, filharmonije, gledališča, kina, kavarn, turistov do vseh drugih stvari. Če se nekdo nauči, kako živeti v malem mestu, potem se ni težko naučiti, kako živeti v velikem mestu. V Chicagu sem se tako naučil živeti na podlagi tega, kako sem živel v Sarajevu. Iskal sem stvari, ki sem jih iskal tudi v Sarajevu. Od kavarne do mesnice, brivca, prijateljev, igranja nogometa. Tako sem si zgradil svoje mesto. Svoj Chicago. Uspelo mi je, da mi je bilo lepo.

V zgodbi Otoki v knjigi Vprašanje Bruna ste zapisali pripovedovanje strica Julija, ki pravi, da je ugotovil, da je življenje krog. Tako kot pes, ki lovi svoj rep. Vse je zaman.

Ne vem, ali se mi to zdaj zdi tako, niti ne vem, da se mi je kdaj zdelo. Ne mislim vedno tistega, kar mislijo moji liki. Poleg tega sem nekatere stvari pisal še pred tem, ko sem imel otroke. Otroci pa omogočijo človeku, da premisli o tem, kaj je življenje, kaj je vredno, kaj se pravzaprav dogaja. Mogoče bo moje življenje krog iz ničesar v nič. Ampak bodo pa moji otroci živeli naprej v svetu, ki je popolnoma drugačen od mojega. Ker vidijo stvari drugače. Imajo drugačne izkušnje. Vsaka naslednja generacija začenja življenje od začetka, poleg tega pa nadaljuje naše življenje.

Kaj je za vas osebno pomembno v življenju?

V življenju so najpomembnejši ljudje. Ljudje, ki jih ima nekdo rad. Vse se lahko izgubi, razen ljudi. No, lahko se izgubijo tudi ljudje, ki jih ima nekdo rad. A to je nekaj, kar je najtežje izgubiti. In tudi najvrednejše. Od tega ne moreš okrevati. To so ljudje. Moja družina je izgubila skoraj vse svoje predvojno imetje. Vse, kar smo mislili, da je pomembno, kar smo imeli v družini, vse je šlo. Vikendi, avtomobili ... Nepremičnine, tudi denar je izginil, moj oče je takrat vložil denar v Ljubljansko banko, ampak se je preselila v Slovenijo, tako da smo tudi to izgubili. Vse to ... denar, premoženje, prestiž, položaji v družbi, vse te stvari, za katere mislimo, da so vredne, lahko izginejo čez noč. V vojni lahko tako izginejo tudi ljudje. Ampak če ljudje preživijo, imajo veliko večjo vrednost kot kar koli drugega. Jaz sem preživel vojno tudi zaradi tega, ker so moji prijatelji v Sarajevu in drugod po svetu preživeli vojno.