Film je nastal pod okriljem produkcijske hiše December iz Ljubljane. Koproducent filma je RTV Slovenija. Projekt so finančno podprli Slovenski filmski center, Viba film, Creative Europe – Media ter RE-ACT. Foto: SFC/Marko Brdar
Film je nastal pod okriljem produkcijske hiše December iz Ljubljane. Koproducent filma je RTV Slovenija. Projekt so finančno podprli Slovenski filmski center, Viba film, Creative Europe – Media ter RE-ACT. Foto: SFC/Marko Brdar

V torek zvečer se je 24. Festival slovenskega filma v Portorožu slavnostno začel s slovensko premiero Inventure, celovečernega igranega prvenca scenarista in režiserja Darka Sinka. Avtorjev prvi odziv na večerno slavje je pravzaprav dober odraz tipa humorja, ki opredeljuje Inventuro: "Bil sem nervozen, a sem preživel. V življenju sem se imel tudi že slabše.“

Ideja za film se je Sinku porodila ob prebiranju novele Morilski napad izpod peresa Karla Čapka, enega najvplivnejših čeških piscev 20. stoletja. V njej spremljamo češkega politika v predvojnem času, ki nekega dne za las uide usodnemu strelu. Ko razmišlja o tem, kdo bi ga hotel umoriti, se začne spominjati vseh krivic, ki jih je v svoji karieri zagrešil; zgodba je kritika establišmenta, ki se je odtujil od ljudstva. Sinko je za protagonista raje izbral "malega človeka", vznemirila pa ga je predvsem ideja posameznika, ki opazuje svoje najbližje, pri tem pa ga obhajajo dvomi o vseh odnosih, ki jih je v življenju spletel.

Odnose med ljudmi, tudi če gre za prijatelje ali družino, nenehno preverjamo skozi prizmo lastnega interesa. Kaj imam od določenega odnosa, kaj mi prinese? Številne humanistične znanosti odnose interpretirajo na ta način, a po mojem je pri tem treba biti pazljiv. Redukcija odnosov na golo korist je problem, ki vodi v to, kar se nam dogaja – v nezaupanje, v razpad sistema.

Darko Sinko

Mož brez posebnosti
"Ne zdite se mi ravno tip človeka … za ustrelit," je vse, kar lahko Boris Robič (Radoš Bolčina) zares izve od policista (Dejan Spasić), ki preiskuje njegov primer. In lakonični mož postave ima v resnici prav: Boris je prototip Slehernika, miren in tih možak z dolgočasno kariero in morda še bolj dolgočasnim zasebnim življenjem. Njegov zakon z Alenko (Mirel Knez) je trden, a že dolgo brez kake prave vsebine; sin se je odselil na svoje in si ustvaril lastno družino. Zakonca Robič imata nekaj družinskih prijateljev in nobenih sovražnikov – pravzaprav se Boris niti ne spominja, kdaj je bil nazadnje s kom v resnem konfliktu. Težko si je predstavljati tudi, da bi ga na kakršen koli seznam za odstrel spravila njegova služba tehničnega asistenta na fakulteti.

Portoroška premiera je bila za Sinka
Portoroška premiera je bila za Sinka "trenutek, ko film predamo slovenski publiki". Foto: FSF/Matjaž Rušt, Katja Goljat
Darko Sinko in Radoš Bolčina na snemanju, ki je bilo končano še pred iztekom leta 2019. Foto: Gregor Božič/SFC
Darko Sinko in Radoš Bolčina na snemanju, ki je bilo končano še pred iztekom leta 2019. Foto: Gregor Božič/SFC

Pa vendar: nekega večera, ko se je ravno namestil v naslanjač s knjigo, mu skozi šipo in mimo ušes prižvižgata dva strela. Odnese jo brez praske, a z novo eksistencialno dilemo. Kdo bi ga lahko sovražil do te mere, da bi ga skušal umoriti? Konec koncev "nikogar ne ustrelijo za brez zveze,“ kot pripomni njegov sodelavec (Janez Škof). Tudi Alenka po uvodnem šoku 'uslužno' priskoči na pomoč s celim seznamom ljudi, ki bi ga na tihem lahko prezirali ... Boris je tako prisiljen v inventuro lastnega življenja: odnosi z bližnjimi, ki jih je do tega trenutka imel za samoumevne, se ob podrobnejši analizi razkrajajo in razblinjajo. Bi lahko Alenka kovala zaroto z upanjem na zavarovalniško polico? Se hoče sin polastiti družinskega stanovanja? Mu najboljši prijatelj že desetletja tako zelo zameri staro ljubezensko rivalstvo? Ali pa je bil resnična tarča njegov soimenjak, drugi Boris Robič (Saša Tabaković), ki ima nekaj več masla na glavi?

Naš protagonist se z vse bolj nacefranimi živci suče okrog umora, ki se ni zgodil: policija, ki ni našla pravega motiva, prič ali dokazov, je primer že zdavnaj zaprla. "Kdo ve, kaj vse nas še čaka,“ stoično zavzdihne detektiv, ki se ga odkriža z napotkom, da se je v življenju, ki ne ponuja čistih zaključkov in enoznačnih odgovorov, preprosto treba "odločiti, komu bomo zaupali in komu ne". A za Borisa se je utvara varnega življenja nepovratno razpršila: iz oči v oči je soočen s kaosom v podstati človeške eksistence. Zakaj se dobrim ljudem dogajajo slabe stvari in še pomembneje – kako lahko vemo, da sami spadamo med te "dobre ljudi"?

Ubijanje iluzij
"Boris zunaj sebe išče odgovore na stvari, ki se dogajajo v njem samem,“
pojasni Mirel Knez, ki v filmu igra protagonistovo ženo. „To seveda vodi v še večjo paranojo; na neki točki zgodbe se njegova usoda res lahko obrne v katero koli smer, tudi v popolno norost.“ Inventura je precizno umeščena v razpoko med posameznikovo (laskavo) predstavo o sebi in podobo, ki jo ima v očeh okolice.

Tudi Radoš Bolčina kot bistvo zgodbe dojema "varljivost zavetja družine in prijateljev, pa tudi države in institucij“. "Ključna je distinkcija med ritualom življenja, med tropom, v katerega se vse pogosteje zatekamo, in samostjo. Edino zdravilo je inventura samega sebe. V nekem obdobju življenja, v srednjih letih, vsi delamo obračune glede lastne iskrenosti. O tem govori tudi Virginia Woolf: včasih je treba ubiti iluzijo, če hočemo živeti naprej.“

Darko Sinko (1979) je končal študij komunikologije na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani, še pred tem pa se leta 2001 vpisal na AGRFT. Foto: MMC RTV SLO
Darko Sinko (1979) je končal študij komunikologije na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani, še pred tem pa se leta 2001 vpisal na AGRFT. Foto: MMC RTV SLO

V življenju (in filmu) ni dokončnih odgovorov
Sinko je v filmu tako v precep vzel "krizo heteroseksualnega belega moškega srednjih let, ki – ne samo pri nas in ne samo zaradi pandemije – doživlja obdobje deziluzije oz. razpad samoumevnih sistemov, odnosov v družbi". Pri ustvarjanju filma je poskušal kar najbolj „slediti iracionalnemu občutku in ga ohranjati čistega, ne da bi za vsako ceno iskal dokončne odgovore“.

Ključnega pomena je bila izbira pravega igralca. (Sinko: "Na Akademiji so nas učili, da režiser nikoli ne bo izpeljal filma o konca, če bo narobe zasedel glavne vloge.“) Radoš Bolčina je ugleden odrski igralec, član ansambla novogoriškega gledališča, v slovenskem filmu pa redek gost; drži se ga celo sloves, da ga hoja na avdicije niti ne zanima pretirano. On sam o tem pravi: "Pri določenih letih igralec pač zavoha, katera besedila ga zanimajo in katera ne. Pri čisto vsaki stvari človek tudi ne bi sodeloval.“

Inventura je očitno "dišala“ prav. "Radoš je izrazito občutljiv, duhovit in inteligenten igralec. Njegov široki razpon je prišel do izraza v montaži: če lahko nekoga med montiranjem gledaš cele mesece in se ti še vedno zdi zanimiv, je to dober znak,“ mi je zaupal Darko Sinko jutro po premieri. „V zvezi s filmsko igro se po navadi pogovarjamo o tem, da mora biti introvertirana, minimalistična in podobno – pa ne vem, ali je to prava definicija. Ključnega pomena je, da je igra natančna. Velike igralce imamo tako med minimalističnimi kot med ekspresivnimi. Pristopi so pač različni, kot dobro, avtentično igro pa prepoznamo tisto, ki natančno zadene cilj."

Pomežik Čapkovi noveli Morilski napad, ki je porodila idejo za cel film. Foto: SFC/Marko Brdar
Pomežik Čapkovi noveli Morilski napad, ki je porodila idejo za cel film. Foto: SFC/Marko Brdar

Humor, ki ne čuti potrebe po pretiravanju
Rešilna bilka v eksistencialni tesnobi, ki prežema protagonistovo iskanje, je smisel za humor. "Humor je zame osmislil ukvarjanje s temi vprašanji,“ poudari Sinko. Humor ima zanj „tako očiščevalno, katarzično kot tudi metafizično funkcijo; prinaša zavedanje o nedokončnosti odgovorov in nas povezuje.“

In prav svojevrsten tip humorja je tisto, kar Inventuro ločuje od preostale slovenske produkcije: žanrsko hibridnega filma najverjetneje ne bi mogli enoznačno popredalčkati med (črne) komedije, pa je vseeno že na portoroški premieri požel več spontanih izbruhov smeha. Sinkovo glavno orodje sta blag sarkazem in komična stoičnost, ki bi lahko bili v sorodu s filmi Akija Kaurismäkija ali Rubena Östlunda, obenem pa ne zapadeta v trpkost ali cinizem. Ogromne zasluge za duhoviti ton filma ima turobni izraz Dejana Spasića, ki v vlogi inšpektorja Andreja resnično pooseblja načelo, da "od življenja ne smeš nikoli preveč pričakovati“.

Verjetno nas, filmarje, druži tudi nekakšna osebnostna motnja – racionalen človek se v dani situaciji prav gotovo ne bi ukvarjal s filmom.

Darko Sinko

V duhu klasične kriminalke
"Žanrsko imamo težavo s plasiranjem filma,“
je iskren Sinko. "Ne vemo, ali je srhljivka, drama, tragikomedija ali kaj drugega. Po premieri v San Sebastianu ga je nekdo opisal kot "nenadejano komedijo“, kar mi je bilo všeč. Nimam posebnega odnosa do žanra, zavedam pa se, da dopušča možnost subverzije oz. poigravanja z obrazci. Lahko sem se naslonil na starinski, "retro“ slog režije in klasično dramaturgijo, ki se vrti v morečih krogih ponavljanja. Retro pridih je temu filmu pristajal, poskušal sem se približati klasičnim kriminalkam iz petdesetih, tako v smislu mizanscene kot tudi kamere.“ Direktor fotografije je bil Marko Brdar, ki je film zasidral s statičnimi kadri in pogosto uporabo simetrije.

Dejan Spasić v vlogi stoičnega policista s filozofsko žilico poskrbi za večino najduhovitejših trenutkov v filmu. Foto: FSF/Matjaž Rušt, Katja Goljat
Dejan Spasić v vlogi stoičnega policista s filozofsko žilico poskrbi za večino najduhovitejših trenutkov v filmu. Foto: FSF/Matjaž Rušt, Katja Goljat

Ne želim vpletati nacionalističnih popadkov, a sebe dojemam kot režiserja slovenskega filma. Ljudje, ki tu živimo, si delimo določene izkušnje v prostoru in času – ni pravega razloga, da bi na filmu prvenstveno gledali ameriško ali pa francosko ali katero koli drugo izkušnjo. Cel svet opazuje sebe skozi prizmo filma in tudi Slovenci imamo pravico do tega.

Darko Sinko

Film, ki nagovarja trenutno krizo, čeprav je bil posnet pred njo
Element družbene kritike v film vstopa posredno in se pri tem v širokem loku izogne didaktičnosti. "Družbena kritika je prisotna v odnosu do predstavnikov institucij, ki – na primer v liku dekanje – izkazujejo agresivne tendence," je pojasnil režiser. "Predmet kritike je tudi položaj ženske v srednjem razedu: praviloma so manj definirane, ni popolnoma jasno, kaj delajo, ali pa jih postavimo v kuhinjo. Ključna pa je obremenjenost odnosov med ljudmi. Odnose med ljudmi, tudi če gre za prijatelje ali družino, nenehno preverjamo skozi prizmo lastnega interesa. Kaj imam od določenega odnosa, kaj mi prinese? Številne humanistične znanosti odnose interpretirajo na ta način, a po mojem je pri tem treba biti pazljiv. Redukcija odnosov na golo korist je problem, ki vodi v to, kar se nam dogaja – v nezaupanje, v razpad sistema.“

S tem razmislekom stopa Inventura v dialog z duhom časa, z vsesplošnim nezaupanjem v družbi (priča smo mu v odnosu javnosti do politične garniture, medicinske stroke, establišmenta in vseh drugače mislečih.) Občutek, ki ga utrjuje Borisova usoda – da kdor koli lahko postane tarča arbitrarnega napada – nas sooča z razkrojem družbenih struktur in s paranoičnim nezaupanjem, ki je za marsikoga dandanes postalo modus operandi.

Kljub temu pa pred nami ni mračna obsodba najtemnejših plati človekovega značaja. „Ljudje smo zelo kompleksna bitja. Občutljivost je vedno stvar okoliščin: nismo dokončna bitja, v različnih obdobjih in v različnih okoliščinah nas preplavlja široka paleta čustev. Nič človeškega nam ni tuje, prosto po Terenciju. Posmehovanje dejanjem naših likov relativizira njihovo dokončnost in je na neki način osvobajajoče.“

Drame vsakdanjih življenj
Čeprav je Inventura Sinkov celovečerni igrani prvenec, se ga marsikdo spominja po liričnem dokumentarcu Hiške (2014), ki sta ga režirala z Matjažem Ivanišinom in ki je prek zgodb zapuščenih domačij odpiral okna v življenja ljudi. Novi film na neki način nadaljuje posvečenost "majhnim“ zgodbam, ki to v resnici niso: „Absolutno me zanimajo drame vsakdanjega življenja. Večinoma v svojem vsakdanu – za zdaj – ne doživljamo strelskih napadov in podobnega, ampak veliko manjše drame,“ mi dan po premieri še zaupa režiser.

Film Inventura s svetovno premiero v San Sebastiánu

Prvenec, ki je dodatne zamude pri distribuciji doživel zaradi epidemije, Sinko tako predstavlja pri 42 letih. Vzrok za to je treba delno iskati v slovenskem filmskem ekosistemu, ki mora omejena sredstva deliti na (pre)več strani in mladim filmarjem pogosto ne omogoči dela takoj po končanem šolanju. „Sam sicer po koncu študija sploh nisem nameraval snemati igranih filmov, ker sem imel dovolj igralcev in vsega, s čimer sem bil v stiku na Akademiji. Nekaj časa sem snemal samo dokumentarne filme, a sem po nekaj letih pogrešal prav – igralce.“

Inventura je na SFC zeleno luč za realizacijo dobila že poleti 2017, a v studiu Viba niso dobili termina za snemanje pred letom 2019. „Tako malo opreme imamo, da moraš čakati še potem, ko si že dobil odobritev za snemanje. Škoda je, da se izgublja toliko časa. Potem so, širše gledano, tu še sadistična izživljanja nad slovenskim filmom, ki smo jim priča od oblasti. Situacija je skoraj nepredstavljiva. Verjetno smo v tem delu sveta avtorji s tem deloma sprijaznjeni, deloma pa smo obtičali.“ Malo manj resno dodaja še: „Verjetno nas, filmarje, druži tudi nekakšna osebnostna motnja – racionalen človek se v dani situaciji prav gotovo ne bi ukvarjal s filmom.“

Padla je prva klapa filma Inventura

V vicah pandemičnih zamud
Film je bil dokončan decembra lani. Zamud s tem še ni konec: ker je trenutno obisk v kinematografih še vedno slab, bodo z redno distribucijo počakali do februarja naslednjega leta. Za Sinka je namreč ključnega pomena, da film stopi v interakcijo ne samo s kritiško srenjo, ampak tudi s širšim občinstvom. „Vem, da je film malce specifičen in ne upam napovedati, kako ga bo slovensko občinstvo sprejelo. Absolutno pa je bil delan z mislijo na občinstvo. Ne želim vpletati nacionalističnih popadkov, a sebe dojemam kot režiserja slovenskega filma. Ljudje, ki tu živimo, si delimo določene izkušnje v prostoru in času – ni pravega razloga, da bi na filmu prvenstveno gledali ameriško ali pa francosko ali katero koli drugo izkušnjo. Cel svet opazuje sebe skozi prizmo filma, in tudi Slovenci imamo pravico do tega. Čeprav Inventura morda ni najbolj komercialen film, pa smo si prizadevali za to, da bi bil komunikativen in da bi poiskal stik z gledalcem.“

Ker v proračunu nismo imeli denarja za pravice za uporabo znanih pesmi, sva z Matijo Krečičem sama ustvarila svoje različice dalmatinskih šlagerjev. Jaz sem pisal besedila, on jih je uglasbil. S tem bi se v življenju lahko hvalil: moj resen talent je pisanje šlagerjev.

Darko SInko

Tehnične težave okrnile premiero
Portoroška premiera kot uradna predstavitev filma domačemu občinstvu pa ni minila brez zapletov: kot so opozorili predstavniki stroke, je bila projekcija na začetku občutno (Sinko: "za 60 odstotkov“) pretiha, zato zvočna slika filma ni mogla priti zares do izraza. Režiser opozori: „To ni nepomembno. Film je počasen, zato zvok močno vpliva na njegovo intenzivnost, pa čeprav gre samo za ptiče v ozadju ali nianse v glasovih igralcev. Zvok je najbolj subtilno orodje, s katerim lahko vplivamo na gledalca. Na filmu spremlja svet, ki ga doživlja kot realnega, ali pa začuti redukcijo, ki jo morda težko opredeli. Takega amaterizma si ne smemo privoščiti: konec koncev nima smisla, da z državnim denarjem plačujemo tonske studie za več deset tisoč evrov, če izkušnja ne pride do gledalca. Nezaslišano je, da pred projekcijo ekipa tudi nima možnosti za tehnično vajo, čeprav je to na FSF-ju včasih že bila praksa. Ni prav, da na nacionalnem festivalu ne zasledujemo najvišjih tehničnih standardov.“

Še bolj neposreden je bil na to temo režiser in nekdanji dekan AGRFT-ja Miran Zupanič "Nacionalni festival in filmi, ki se na njem vrtijo, si zaslužijo ustrezno reprezentacijo. Dvorana, ki tega ne more nuditi, se mora pač ustrezno opremiti."

Premiera v veliki dvorani portoroškega Avditorija so sicer okrnile tehnične težave, a odziv na film je bil več kot pozitiven. Foto: FSF/Matjaž Rušt, Katja Goljat
Premiera v veliki dvorani portoroškega Avditorija so sicer okrnile tehnične težave, a odziv na film je bil več kot pozitiven. Foto: FSF/Matjaž Rušt, Katja Goljat

Načrt B: pisec šlagerjev
To Sinka boli tudi zato, ker je bila zanj ravno glasba eden največjih izzivov pri režiji filma. "Včasih v filme sploh ne vključim glasbe, ker je preprosto premočna. V trenutku lahko na glavo obrne vse, kar si cele mesece kadriral in montiral – neverjetno močan medij je. Za Inventuro sem iskal slovenskega skladatelja in naletel na Matijo Krečiča. Vedel sem, da hočem nekaj pretiranega, patetičnega. Film se pogosto obravnava kot nekaj zelo zadržanega v primerjavi z gledališčem. Meni pa se zdi, da je film v resnici blizu operi: karikiranost in stiliziranost sta lahko zelo učinkoviti. Všeč mi je torej, da je glasba v filmu, če že je, izrazita, da se razpištoli in ni samo neka prikrita, podporna 'glasbica'. Ker v proračunu nismo imeli denarja za pravice za uporabo znanih pesmi, sva z Matijo sama ustvarila svoje različice dalmatinskih šlagerjev. Jaz sem pisal besedila, on jih je uglasbil. Žal mi je, da se v Portorožu tega ni dobro slišalo, ker je bil to zame najbolj zabaven del ustvarjalnega procesa. S tem bi se v življenju lahko hvalil: moj resen talent je pisanje šlagerjev.“ (Smeh.)

Ima pa zato režiser lep spomin na svetovno premiero v San Sebastianu, kjer so film predvajali v sekciji novih režiserjev. „Prej nisem imel izkušenj z velikih festivalov, niti zasebno nisem bil na nobenem od ključnih. Res te obravnavajo kot gospoda, pa tudi celo mesto živi za festival. Plakati so celo po lokalih, vsak mimoidoči ima v roki program. Krasen prizor je bil.“ Izjemno naklonjen sprejem filma je pokazal tudi, da Inventura presega domači milje in nagovarja univerzalne teme. "Ljudje so nas v dnevih po premieri prepoznavali po cesti in nas hvalili, res je bila pozitivna izkušnja."