Več kot 50 skulptur, grafik, risb in skic tega je na ogled v Cankarjevem domu do 20. maja. O Meštrovićevi genialnosti pričajo dela, predvsem tista, ki so po 35 letih spet predstavljena v Ljubljani. Njegovo kiparstvo danes predstavlja enega od največjih kiparskih korpusov 20. stoletja na svetu in posebej pomembno je, da šele danes razumemo njegove psihoanalitične posege v človeško telo, ki izražajo nekatera čustva. Ta čustva so včasih umirjena, zelo redko vesela in v glavnem žalostna. Njegove skulpture še danes izžarevajo neko usodo prostora, iz katerega izhajajo.

Ivan Meštrović je bil rojen v slavonskem mestecu Vrpolje. Zelo zgodaj je pokazal izjemen talent za kiparstvo, zato so ga starši poslali v uk, da bi se izučil klesarstva. Iz skromne delavnice splitskega mojstra Bilinića se je v začetku 20. stoletja Meštrović odpravil na akademijo na Dunaj. Tam ga je opazil in vzel pod svoje okrilje znameniti kipar August Rodin in ga označil za "največji fenomen svetovnega kiparstva". "Meštrovića navdihuje življenje, opazuje obraze, svet okoli sebe; umetnost je prav v tem, da pokaže drugo podobo tega sveta. Izmišljeno, nevidno, morda neobstoječe. V tem pogledu je njegovo opažanje idealno in tisto, kar dela umetnika genialnega. Njegova izvedba je idealna in tukaj ni nobenega suma: on je eden največjih umetnikov 20. stoletja," je umetnost in življenje Ivana Meštrovića v oddaji NaGlas! komentirala antropologinja Svetlana Slapšak.
Idejni tvorec Jugoslavije
Ustvarjanje Ivana Meštrovića ni pomembno le za hrvaško umetnost in zgodovino. "Ivan Meštrović je pomemben za ves Balkan, in ne samo za območje nekdanje Jugoslavije, ker je med bivanjem na Dunaju ustvaril intelektualno skupino, ki je bila izjemno pomembna. Oni so si prihodnjo Jugoslavijo zamislili kot multikulturno skupnost in kot republiko. Imamo paradoksalno situacijo, v kateri mladi južni Slovani, pravzaprav zaradi avstro-ogrskega cesarstva in štipendij, ki so jih dobili, želijo uničiti to, skupaj z njihovimi napredno mislečimi meščani,“ dodaja Slapšakova.

Nikoli ni obupal
Formiranje kraljevine je Meštrovića in druge intelektualce za nekaj časa potisnilo iz javne v akademsko sfero. "Ideja Jugoslavije je bila ključna. Ko se je po prvi svetovni vojni formirala Jugoslavija, je žal postala kraljevina in vsi ti ljudje niso imeli interesa ustvarjati v njej. Umaknili so se v svoje akademske in umetniške niše in samo sem ter tja kaj ustvarili. Idejo o svobodni, multikulturni, večjezični, umetniški, avantgardni Jugoslaviji, v kateri se prepleta psihoanaliza različnih mitov, je Meštrović izjemno dobro razumel in od nje do konca življenja ni odstopal."
Umetnost je bila privilegirana
Meštrovićeva dela so odraz časa, v katerem je živel. Konec 19. in začetek 20. stoletja je bila doba osvobajanja umetnosti klasičnih okovov. Ne glede na teme, ki so bile za to dobo izrazito sporne, so umetniki brez omejitev javnosti predstavljali svet. "Umetnost je bila takrat bolj privilegirana kot danes. Tudi Schiele je zagotovo imel stik z Meštrovićem. Klimtova spolnost je bila zelo neobičajna in pogosto dvoumna. Te stvari so pripadale umetnosti. Seveda so bile malomeščanske pripombe večkrat objavljene v časopisju, ampak umetniki so ustvarjali ne glede na vse in ves konec 19. in začetek 20. stoletja je velika doba osvoboditve homoerotike.

Umetniški vic
Meštrovićeva dela pa so vseeno izstopala iz množice: "Te neverjetne poze, v katere je bil on sposoben postaviti telesa, so spodbudile nekega drugega hrvaškega kiparja, da jih je izmeril in ugotovil, da če bi bila pokončna, ne bi ustrezala nobenemu klasičnemu obrazcu. To lahko imenujemo umetniški vic," meni Slapšakova.
Globlji pomen erotike
Moške in ženske figure v z erotiko nabitih pozah izžarevajo ne samo seksualno energijo, ampak tudi globlji pomen. "Mnogo več je spolnosti in čutnosti v ženskih figurah. Dve ženski brez moža, ki se ljubita. Ta skulptura ni izraz kolektivne tradicije. Žena, ki nasprotuje vojni, ker je v vojni uničeno vse, kar je moškega in kar omogoča nadaljevanje človeške vrste. Ni več plodnosti in za to so krivi moški, ki so odšli v vojno. Dve obupani ženski na koncu sveta. Ta skulptura je tragična in hkrati erotična. Po drugi strani ta krčevitost njihovih teles priča o erotični tenziji, ki je prisotna praktično povsod."